Olja Triaška Stefanovič je doktorski študij fotografije in novih medijev končala na Akademiji likovnih umetnosti in oblikovanja v Bratislavi na Slovaškem, kjer tudi sicer živi in ustvarja.
Njene serije fotografij naslavljajo prostor, ki ga človek misli, naseli, ustvari ali zapusti. Estetsko izčiščene, precizno kompozirane in tehnično dovršene podobe bi morda lahko bile le arhitekturne zabeležke, vendar je njihova posebnost v tem, da ob pozornem opazovanju simbolov znotraj njih uvidimo, da avtorica z nami jasno komunicira. Fokus gledalca se iz gole dokumentacije preusmeri na lasten odnos s prostorom. Človek na fotografijah sicer ni prisoten, vendar prostor nosi spomin nanj.
Oljo Triaško Stefanovič je njena raziskava pripeljala od podrobne dokumentacije zapuščenih stavb in praznih »lukenj« med zgradbami v središčih mest vzhodne Evrope do zanimanja v simulacije realnosti. Sama pravi, da je s pojavom virtualne realnosti prostor sam po sebi izgubil osnovne funkcije, s tem pa tudi karakteristike, in tako postal prazen ter brezoseben. S fotografijo nas pelje po tanki meji med simulacijo in realnostjo in se sprašuje, koliko je fikcije in simulacije v sami realnosti.
Projekt Rožnate sence (Pink Shadows, 2009), ki je prvi na to temo, se ukvarja z notranjostjo filmskih studiev, njihovo scenografijo ter umetnimi ozadji. Vse fotografije je posnela v hangarju, ki je bil včasih v uporabi kot proizvodni obrat kislega zelja, sedaj pa je produkcijski prostor televizijskih limonad. Skozi fotografije smo soočeni z neskladno mešanico simuliranih bivalnih prostorov, na katere padajo sence studijskih luči, v ozadju pa zaznamo še grobe sive stene bivšega industrijskega obrata. Idejo je razširila v seriji To bi utegnil biti prijeten življenjski prostor (This Could Be a Nice Place for Life, 2013), v kateri je dokumentirala različne televizijske studie na Slovaškem in se posvetila predvsem uporabi fotografije kot ozadja. Nagubana platna in tla polna kablov izven okvirja televizijskega ekrana izpadejo precej nesmiselno. Preko naslova gledalca morda preusmeri v razmišljanje o lastnih bivalnih prostorih in do katere mere so oblikovani po nekakšni »skupni« predstavi oglaševanega popolnega življenja, h kateremu stremi današnja družba, ki rada pobegne od lastnih problemov tako, da se ukvarja s problemi drugih.
Še ena njena serija se sprehaja med ozadji in odri. Ta naj bi bila vizualni ekskurz med dvema prej omenjenima serijama. Opozorilo z odra (Warning From the Stage, 2011) nam pokaže različne odre in avditorije ter naslovi njihovo politično uporabo. Oder se ji zdi tudi kavč, s katerega preklapljamo med programi televizije v dnevni sobi, in pravi, da imamo moč ugašanja in prižiganja manipulacije, ki je oddaljena le za lahkoten pritisk na gumb. Morda se je v zadnjih nekaj letih vendarle precej bolj zakompliciralo, saj se je produkcija virtualne realnosti prestavila v domove vsakega gledalca, ki je hkrati postal tudi igralec, mobilni telefoni pa nimajo tako enostavnega gumba za izključitev iz socialnih omrežij. Tako lahko tudi na vse njene dokumentirane televizijske studie že gledamo kot na bivše prostore produkcije simulirane realnosti.
