Fotografije Noémie Goudal zaznamuje dolg proces nastanka, ki je za avtorico ključnega pomena. Njegovi označevalci gledalcem niso skriti, pravzaprav so njena končna dela natisnjena v velikih formatih ravno z razlogom, da se vanje lahko potopimo in najdemo subtilno implementirane razlage o tem, kaj pravzaprav gledamo.
Začetki njenega dialektičnega raziskovanja fotografije segajo še v študentska leta na Royal College of Art v Londonu, ko se je posvečala projektu o prebivalcih Orkneyskih otokov. Njihove portrete si je predstavljala v naravnem okolju, vendar se je znašla pred vremensko oviro – bilo je preprosto prevetrovno. Tako je morala snemanje dokončati inovativno. Fotografirala je vetrovno pokrajino ter jo uporabila kot studijsko ozadje za portrete prebivalcev. Uporaba fotografije kot ozadje jo je navdihnila do te mere, da je v raznoraznih različicah postala njen avtorski izraz.
V seriji Observatoire je med letoma 2013 in 2014 iz fotografij detajlov betonskih stavb, ki jih je kolažirala skupaj v enotno površino, ustvarila foto-objekte imaginarne arhitekture, ki jih je nato umestila v izbrane pokrajine ter jih fotografirala kot del njih. Postali so subjekti končnih fotografij, medtem ko je narava prevzela vlogo ozadja.
Skozi razvijajočo prakso Goudalove backdrop torej ni več namenjen ozadju, temveč postane sam portretiranec. Tako so z njenih fotografij tudi izginili ljudje. Nadomeščeni so s fotografskimi objekti znotraj izpraznjenih pokrajin, ki postajajo vedno večji in vedno bolj surrealni (serija Stolpi [Towers], 2014). V seriji V iskanju prvovrstne linije (In Search of the First Line, 2014) igro obrne in se posveti percepciji perspektiv arhitekture notranjih prostorov. V zapuščenih tovarniških halah z uporabo backdropov ustvari fiktivno, vendar logično, nadaljevanje prostorov.
Na končnih fotografijah, natisnjenih v velikih formatih, pusti detajle, kot so vrvi, vidno prepognjen karton, točke spoja. Ko gledalec najde »napake«, začne razumevati proces ter dvomiti v resničnost videnega. Včasih so znotraj serije podtaknjenci – fotografije, ki so le fotografije in ne dokumentirajo nikakršne instalacije, le realno obstoječe. S takšnimi primeri želi umetnica z inverzno logiko izostriti gledalčevo pozornost na to, kaj je realno in kaj je fikcija. Ne uporablja Photoshopa, temveč manipulira analogno. Njeni projekti postajajo vse večjih razsežnosti, kar za sabo potegne tudi skorajda filmske produkcije, glede na število ljudi ter časovno dolgo trajajoče priprave za en sam posnetek (Prostori polarnega sija [Southern Light Stations], 2015).
V svoji najnovejši praksi preko medija fotografije opozarja na vedno hujše posledice podnebnih sprememb. V projektu Pritisk (Pressure) je fotografirala taleča se pobočja Ronskega ledenika v Švici. Fotografijo je nato natisnila na v vodi topen papir, jo postavila natančno pred fotografirano pokrajino in dokumentirala simbolni proces »taljenja«.
