Med bolečino in reformacijo

Intervju z Nicole Goodwin

Med bolečino in reformacijo

Intervju z Nicole Goodwin

Nicole Goodwin v perfromansu Ain't I a Woman - Dusk Chronicles II. Foto: Leona Julitte.

Nicole Goodwin pod umetniškim imenom GOODW.Y.N prepleta izkušnje na vojnem območju z materinstvom, vzpostavlja prostor za druga telesa in opozarja na neenakosti na umetniškem področju. Odkar je zapustila bojišče, se je s pomočjo številnih rezidenc in štipendij, pa tudi na lastno pest, posvetila poeziji, prozi, govorjeni besedi, performansu in fotografiji. Ob tem je njena lastna materinska izkušnja, njeno lastno življenje v koži temnopolte ženske s prekomerno telesno težo in njeno lastno potovanje od neuveljavljene do opažene umetnice ključno prispevalo k njenemu umetniškemu ustvarjanju. V pogovoru sta se z Urško Preis osredotočili na pomen bolečine v stvaritvi maske obraza (ostro skozi prizmo Bellove pareze), na telo kot objekt javnega pogleda (predvsem s performativno prakso) ter na stiske in ovire izražanja v javnem in umetniškem prostoru (na opredeljeno specifičnih, praktičnih primerih).

Lastna življenjska izkušnja je ključni element umetniške prakse. Četudi umetnica stremi k objektivnemu, je njen narativ brezpogojno začrtan skozi prizmo njenega pogleda. Pogosto – in v samonikli umetnosti velikokrat neizbežno – pa umetnica svoj navdih popolnoma neposredno črpa iz svoje notranjosti. Nicole Goodwin, znana tudi z umetniškim imenom GOODW.Y.N, tako prednost daje temam, s katerimi je neposredno povezana, pred formo, s katero se manifestirajo. Svoje izkušnje na vojnem območju izraža v knjigi poezije naslovljene Warcries. Boje materinstva izrazi v člankih za New York Times. Z Bellovo parezo se sooči s serijo avtoportretov. Drugačnim telesom ustvari mesto z zavzemanjem javnega prostora. Četudi se še ne umešča v privilegirano polje uveljavljenih umetnikov, veliko potrditev relevantnosti njene umetnosti nakazujejo številne rezidence in štipendije. In ravno zato, ker je že zapustila polje neopaženosti, še glasneje kaže na neenakosti, ki jim družba raje obrača hrbet.

Glede na to, da se ta številka revije Fotografije ukvarja z razširjeno tematiko kože, tvoj projekt Koža kot spomin: analiza obrazne motnje (Skin as Memory: Mapping a Facial Disability) pa se deloma ukvarja z masko, želim začeti z enostavnim vprašanjem.
Kje se, zate, konča koža in začne maska?

Rekla bi, da se koža konča in maska začne nekje med bolečino in reformacijo. Kot pri kateremkoli tipu energije, potrebne za dekonstrukcijo in kreacijo česarkoli s svojim fizičnim telesom, obstaja meja, ki jo je treba prečkati. Ne glede na velikost se bodo vizualni odtisi na koži vselej poznali. Ta zev je z vsakim dnem jasnejša, v vsaki gesti, ki zmore ali ne more biti uprizorjena. V vsakem nehotenem trzljaju; vsakič ko samega sebe ne prepoznaš.

Sklepam, da nehoteno ohromitev pri Bellovi parezi spremlja fizična, čustvena ali mentalna bolečina. Je bolečina nujna tudi v umetniškem performansu?

Nedvomno, bolečina je v performansu neizogibni dejavnik. Kakor pri Bellovi parezi predstavlja del procesa ozdravljenja – stopnje bolečine pri različnih umetnicah in umetnikih variirajo, kot tudi vzdržljivost performansa na performativno telesno potovanje. Ne verjamem v namerno samopoškodovanje telesa z različnimi objekti niti v »preseganje« ali »obvladovanje« meja telesne zmogljivosti. Telesu – lastnemu telesu – dopuščam, da me vodi skozi transgresije, hkrati pa na tej poti sledim zapovedi spoznanj s skrbjo zase. Že pred časom sem se naučila, da je lahko ravno pravšnje vnašanje bolečine poživljajoče.

Pravno gledano je v New Yorku dopustno, da je zgornji del ženskega telesa v javnosti razkrit. V javni akciji Ali nisem ženska (?/!) (Ain’t I A Woman (?/!)) na javnem trgu v New Yorku poziraš zgoraj brez, telo je prekrito z zapisi (ki delujejo kot začasne tetovaže, ki preizprašujejo isto vprašanje, kot ga odpira naslov performansa). Zakaj ima koža pomembno sporočilnost in kaj je želeni učinek pomenljivih sporočil, zapisanih na njej?

Zame je koža utelešenje ne le veselja in bolečine, temveč predvsem spremembe. Opazovala sem, kako se moja koža razteguje, raste, krči in širi, dokler ne zmore nič več od naštetega, razen nositi mojih brazgotin. Moja koža je bila tetovirana, prebodena, injicirana in poškodovana; vse to so zgodbe, ki jih pripoveduje ta obsežni organ, ki ga imamo ljudje za samoumevnega. Sodijo me po njegovi barvi, vonju, velikosti. Kar me naredi žensko, kar me nasprotnemu ali enakemu spolu naredi za privlačno ali neprivlačno, je po mojem mnenju določeno z mojo kožo. Koža je papir človeka, skrivni dnevnik, ki si ga ne upamo prebrati ali vanj vpisovati. Ko sem se odločala za, ali bolje, naznanila projekt Ali nisem ženska (?/!), je to vprašanje pronicalo iz notranjosti na vidno površino kože. To je bil tisti jaz, ki sem se ga bala videti, tisti, ki se ga vedno bojim pokazati – »divji jaz«, ki živi onkraj reda in kaosa in postavlja vprašanje, na katerega ne zahteva odgovora, saj ta leži v vprašanju samem. Koža je glasnik.

Nicole Goodwin, iz knjige po performansu Ali nisem ženska (?/!) [Ain't I A Woman (?/!)], str. 27.
Nicole Goodwin, iz knjige po performansu Ali nisem ženska (?/!) [Ain’t I A Woman (?/!)], str. 27.
Prevod zapisa se glasi: “Kaj moje obilno, queer, črno telo govori o drugih telesih, ki so ali niso slični mojemu?”

Kakšen je bil, na drugi strani pogleda, dejanski vpliv publike nate med tem performansom?

Odvisno. Včasih so – gledalci torej, zgolj »stena«, od katere odbijam sporočilnost nazaj na lastno kožo. Postane igra, kot pingpong, če lahko tako rečem; energija, ki se pretaka med enim in drugim. Včasih ugotovim, da smo vsi skupaj v etru in tako publika služi kot podaljšek mojega telesa, moje kože, torej glasnika in sporočila. Iz performansa se prebija tudi ljubezen kot nekaj, kar nenehno na glas in javno sprejemam. Gledalci so tako priča tudi temu.

Nicole Goodwin v perfromansu Ain't I a Woman - Dusk Chronicles II. Foto: Leona Julitte.
Nicole Goodwin v perfromansu Ain’t I a Woman – Dusk Chronicles II. Foto: Leona Julitte.

Performans ima dolgo zgodovino beleženja s fotografijo in videografijo. Vendar so ti dokumenti nekaj povsem drugega kot lastno doživljanje performerjevega truda, potu in solz med javno uprizoritvijo. Napetosti, ljubezen, igra, ki jo opisuješ – vse to je nekaj izredno otipljivega. Dandanes mnogo takih oprijemljivih trenutkov izgubimo zaradi nenehne želje po dokumentiranju, shranjevanju, arhiviranju, nabiranju in kopičenju spominskih podatkov. Spomnim se, da sem staršema nenehno sitnarila zaradi njune želje po fotografiranju – imela sem jasno idejo, da morajo biti spomini izživeti in shranjeni v lastnem spominu. S tem intimnim obvozom poskušam pripeljati do tvojega navodila gledalcem, naj performansa ne snemajo ali fotografirajo. Na ta način jih povabiš, da dejanje izživijo in izkusijo, a na neki način deluje, kot da bi se želela zaščititi. Bi lahko razložila diskrepanco med nadziranjem namenske samo-dokumentacije in (morda) invazivnosti gledalcev s pametnimi telefoni in podobno? Pa tudi, ali v svojih performansih kdaj vključuješ javne nadzorne kamere? Če jih, kako se lahko navežeš na »pogled tretje osebe«?

Hm… Razlog, iz katerega sem prosila občinstvo, da ne snema ali fotografira, je izviral iz zame izredno ranljivega časovnega obdobja. Bila sem v sodnih postopkih za pridobitev skrbništva nad hčerko in bala sem se, da bodo moje »neortodoksno« vedenje razumeli kot zlonamerno in me označili za neprimerno skrbnico za vzgojo otroka. Ni bilo torej toliko za »varovanje« same sebe –povsem sem se zavedala, da večina opazovalcev ne bo spoštovala nič, kar izreče temnopolta ženska; med njimi so bili tudi temnopolti ljudje! Kar sem varovala pred množico, je dejstvo, da sem v prvi vrsti mati. Moji performansi so namenoma »odkriti« in »predrzni«, če lahko tako rečem. Kljub temu ne želim, da bi se to kakorkoli, tudi z negativnimi odzivi, prelilo v življenje mojega otroka. Tako sem se zgodaj naučila poskušati nadzorovati, kaj pride v javnost o tvojem telesu, oblečenem ali razgaljenem. Sporočilo, ki ga želiš posredovati, in to, kako je posredovano – ker sem obilnejša, temnopolta queer ženska, ki počne stvari, ki bi jih za osebo moje teže nekateri razumeli kot žaljive. To ne pomeni, da verjamem, da imam nadzor, še posebej v javnih prostorih! Ne, poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da zajezim kaos; prijatelje prosim, da prostovoljno delujejo kot opazovalci in da pešcem preprečijo vstop v moj prostor ali da me nadlegujejo. Če nastopam na prizorišču, organizatorje prosim za dokumentacijo z namenom ustvarjanja diskurza zame in za prizorišče. Ko pride do mimoidočih pešcev, do njih še vedno čutim odpor. Nekateri to sprejmejo negativno, nekateri pozitivno. Še zmeraj je to moje telo, moje sporočilo. Želim, da se sporočilo praviloma prenaša iz prve roke.

Kar se tiče pogleda »tretjega« ali varnostnega nadzorovanja mojih performansov, jih sama v lastnih telesno-performativnih praksah nisem nikoli uporabljala niti si jih ne želim. Menim, da so moja dela izražena »zunaj aparata« in zabavanje nadzornih aparatov v stanju tolikšne ranljivosti zame izniči namen lastnega iskanja svobode s telesom in njegovim gibanjem. Pa če smo povsem iskreni, živim nadzor vsakodnevno, a ne kot zvezdnica, temveč po družbenih normah Združenih držav Amerike kot potencialna kriminalka. Z drugimi besedami, »anti-črnskost« je vseprisotna, a ni nikjer tako zasidrana kot doma.

Spomnim se, da sem brala o tebi zgoraj brez v javnosti zadnjič pred performansom, ko si bila v vojski stacionirana v Nemčiji. Omenili sva anti-črnskost; kako se, po tvojem mnenju, razmerje do kože, telesa, temnopoltega telesa in queer telesa razlikuje med vojnim teatrom in umetniškim svetom? In v umetniškem svetu – med področji poezije, zapisane in govorjene besede ter med performansom in vizualnimi umetnostmi?

Ko pride do teles in temnopoltih teles v umetniškem svetu v primerjavi z vojnim teatrom, so prisotne nenavadne podobnosti in neznanske razlike. Vojni teater neprestano in neposredno ogroža življenje in spiritualnost. V nekaterih delih Iraka so bila naša življenja v nevarnosti čisto vsako sekundo, ko smo se tam nahajali, v mestih, ki jih ne varuje oporišče. V umetniškem svetu je nevarnost manj osredotočena in namerna, v umetniškem svetu se k nevarnosti plaziš počasi. Prav tako nisi »izurjen«, da se z njim soočiš; nevarnosti moraš izkusiti s poskusi in napakami. V obeh situacijah posamezniku primanjkuje singularnosti in individualnosti. To pomeni, da prenehaš biti oseba z zgodovino – v boju si le eden izmed vojakov, tako si tudi v umetniškem svetu le eden izmed mnogih. Vendar si, kot queer temnopolto žensko telo, združen v skupek teles, podobnih tvojemu, ali v »dela, podobna tvojemu«. Ker sem v tej igri še vedno novinka na vzponu, moram svoje delo razločevati od del drugih žensk, ki so prav tako temnopolte umetnice s telesom enakega tipa, kot je moje. Temu navkljub zavračam biti refleksno tekmovalna ali bojevita. Umetniški svet poskuša to izzvati; ko si v manjšini, si prisiljen ljudi razumeti kot sovražnike, zato ker so videti kot ti ali izvirajo iz podobnih okoliščin. Poskušam najti načine, s katerimi bi moje delovanje nagovarjalo in bi bilo lahko uporabljeno kot blago – ne le v finančnem smislu, temveč kot sredstvo, ki ga je možno večkrat in na neskončno različnih načinov uporabiti v korist ljudi v mojih krogih, kot tudi tistih, ki so jim podobni. Vsem, ki smo izobčenci; na črni listi, izločeni, kljubovalni, očrnjeni posamezniki, ki ustvarjamo boljšo družbo, za katero se je vredno boriti po vsem svetu. Na koncu smo več kot samo umetniki, smo preživeli, smo pirati!

Ko govorimo o umetnosti, so med tekstualnim in vizualnim svetom jasne ločnice. Mnogi pisci se nimajo za umetnike, umetnost razločujejo v klasičnem smislu: pisatelji so pisatelji, slikarji so slikarji itn. Pa vendar vidimo danes bolj kot kadarkoli prej v računalniški dobi zmesi in formacije, ki se nikoli prej niso dogajale. Obožujem to! V tem je nekakšna izzivalna svežina; kakšne nove stvaritve lahko ustvarimo danes? Umetniški svet je prepojen z novimi idejami in oklevam z verovanjem, da za bolj tradicionalne pristope ni več prostora. Vseeno mi vzbujajo zanimanje – zato poskušam ohraniti tako staro kot novo, vsaj kot način arhiviranja in dokumentacije. V umetniških prostorih vidim, da je nekako vse bolj in bolj nekako performativno. Pisanje in poezija sta, kot koža, podaljšek organa, ki se ovija okrog organizma umetniškega sveta. Enako je moč reči za vizualne umetnosti. Ponovno – sama v mislih vse te svetove nenehno združujem, zabrisujem meje med njimi, da bi iz njih ustvarila nove stvaritve. Ali pa da bi našla poti do starih, čistih občutij, ki so me na moje poti vodile v samem začetku.

Preusmeriva se iz preteklih proti novim potem. Kaj te trenutno obseda?

Poleg vodenja hčerke na pot odraslosti? [smeh] Brez šale, to je ena izmed stvari, ki se jim posvečam. Poleg magisterija iz umetnosti trenutno poskušam končati nekaj naročenih projektov. Med njimi je moj najnovejši projekt Duh mene in tebe: matere izginulih (Ghost of Myself and You: Mothers of the Disappeared). Osredinja se na neizpovedane zgodbe Združenih držav Amerike in naše vojne v Iraku in Afganistanu, prav tako pa tudi druge države na Bližnjem vzhodu in tiste z afriško diasporo (na primer Haiti). Skupaj s taborom (za ta projekt sem stopila v partnerstvo s Poetic Theater Productions) smo imeli mnoge neuspehe, ampak se bomo ponovno prijavili za prizorišče na Times Squaru in okrog maja 2022 premierno predstavili projekt. Trenutno pišem tudi svojo drugo pesniško zbirko Vojni zločini (Warcrimes), ki bo izšla kmalu.
Razen tega poskušam vsak dan živeti korak za korakom.

Kakšne težave so vodile do neuspeha pri projektu Duh mene in tebe: matere izginulih?

Poleg težav s covidom-19, zavarovalniškimi neuspehi in izgubo prizorišča zaradi umetnice ali umetnika z večjo odmevnostjo, kot jo ima moj projekt, je Duh mene in tebe: matere izginulih šel čez vso možno birokratsko ovinkarjenje. Kar zagotovo drži, je, da z ekipo nikakor ne bomo odnehali samo zato, ker smo se soočali s težavami. To je pripoved, ki mora biti izpričana.

Umetnica ali umetnik z večjo odmevnostjo … Katere so, po tvojem mnenju, prednosti in slabosti umetnice »tvojega profila«?

V magistrski program sem se vrnila ravno zato, ker še nimam vpliva, kot ga imajo drugi umetnice in umetniki. New York je tekmovalno umetniško tržišče, poleg tega pa sem temnopolta, queer oseba; ja, v umetniškem svetu je precej »omejevanja«. Težko je prepričati investitorje, da te konkretno podprejo, ko si na tržišču novinec. Hkrati pa sem v dobrem položaju, da še naprej ustvarjam dela, na katera sem ponosna, ne da bi čutila pritisk konkuriranja »velikemu« trgu. Rada pripovedujem zgodbe, ki se jih drugi ne želijo dotakniti.

Je Duh mene in tebe: matere izginulih ena izmed takih zgodb? Lahko poveš več o tem, kakšne zgodbe lahko pričakujemo in kako bodo predstavljene?

Ja, nedvomno, tako serija Duh mene in tebe: matere izginulih kot Ali nisem ženska (?/!) sta pripovedi, o katerih se družba boji razpravljati. Pripravljam še en projekt, imenovan Louisianski projekt (The Louisiana Project), s katerim ustvarjam zine s fotografijami, ob tem pa sprevod skozi ulice New Orleansa. Ne želim proslaviti le »magičnih« aspektov tamkajšnje vudu kulture, ampak tudi njene doslednosti posluha za tegobe temnopoltih. Medicinske prakse vuduja so holistične – ni nikakršnega medicinskega diskurza, kot ga lahko vidite v načinu, kako zahodna znanost obravnava temnopolte; ob tem dodajam, da je zgodovina zahodne medicine in obravnave temnopoltih v ameriških zgodbah naravnost obupna. Naša bolečina je v vudu praksah vsaj slišana. Mi smo slišani.

Izredno zanimivo je bilo govoriti s teboj, odpirati teme in se ob tem spoznavati s tvojo umetnostjo. Zdi se mi, da bi te lahko vprašala še mnogo več, a morava na neki točki končati. Rekla bi, da je potreba po tem, da si slišana, močna zaključna izjava, a ti želim, v duhu ravno tega sentimenta, ponuditi prostor za vsaj nekatere izmed izjav, ki morajo biti slišane in potrebujejo prostor v medijih in javnih prostorih …

Vau, to pa je zahtevna naloga. [smeh] Če bi znala našteti vse, kar mora biti slišano, resnično bi … ampak razmišljam bolj o Zemlji, živalih, naravi, zatiranih ljudeh, tistih, ki se z naporom prebijajo skozi to ledeno kapitalistično družbo. Hčerka se je pričela ukvarjati z vzgojo rastlin, in ko opazujem njihovo rast poleg okna, pomislim na njihov napor, da bi zrasle in preživele. Nato se spomnim na zaplete, ki pridejo s tem »čudovitim naporom« – zajedavci, hrup, premalo sončne svetlobe … Kar želim povedati, je, da sem oseba, ki sliši in si zapomni majhne stvari in ljudi. Ne glede na vse, bodo v mojem življenju vedno pomembni in slišani.

Prevedla Nataša Ilec Kralj.


Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

V umetniškem svetu je nevarnost manj osredotočena in namerna, v umetniškem svetu se k nevarnosti plaziš počasi.
Bralni čas: 13 min.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.