V fokusu ustvarjanja mlade fotografinje Urše Premik, ki trenutno zaključuje visokošolski študij fotografije na Visoki šoli za storitve (VIST) v Ljubljani, so vedno ljudje.
Serija z naslovom Hilda jekontinuiran avtorski projekt, sestavljen iz obsežnega osebnega arhiva fotografij, ki so rezultat triletnega portretiranja njene babice. V tem času je fotoaparat postal stalnica avtoričinih obiskov, fotografske seanse pa običajni del njunega druženja. V dokumentarni in snepšot maniri posnete utrinke iz babičinega vsakdana so sčasoma začeli dopolnjevati režirani in dramaturško preciznejši posnetki. Na njih fotografinja subjekt svoje fascinacije namenoma postavlja v izbrana okolja in situacije, ki izzovejo različne babičine odzive. Pred gledalcem se odvija neke vrste performans, v katerem gledamo Hildo v najrazličnejših variacijah – podnevi in ponoči, v vseh letnih časih, doma, v kuhinji in kopalnici, v fotografskem studiu, na ulici, med partijo kart, reševanjem križank in igranjem biljarda, s cigareto v roki; zdaj se koncentrira, nekje nerga, se mršči v neodobravanju, potem se smeji, dela grimase ali se odkrito norčuje.
Avtorica skozi kolaž spontanih in režiranih podob predstavlja babico iz povsem osebne perspektive, hkrati pa je to tudi Hildina zgodba. Portretiranka soodloča o izbiri načinov reprezentacije in sooblikuje (samo)podobo, ki jo želi posredovati. V njuni medosebni interakciji se tako zrcali izpoved obeh, portretiranke in fotografinje, pri čemer je prva stvar samoreprezentacije, druga pa interpretacije. Hilda, nekdanja učiteljica, ki (je) velja(la) za izredno strogo, je predstavljena drugače, kot jo pozna večina ljudi, saj je izpostavljena šaljiva plat njene osebnosti. Rezultat je subtilen in s hudomušnostjo prežet portret, ki se izogne stereotipnemu pogledu na starostnike, pogosto obremenjenemu z miselnostjo, da sta starost in staranje nekaj negativnega, odvečnega, neestetskega in celo sramotnega.