»Misli se mi velikokrat ujamejo v noč letalske nesreče, ki jo pred sabo vedno vidim tako živo, pa čeprav si to lahko predstavljam le iz fotografij in zgodb ljudi, ki se je še spominjajo.«
Saša Ribič, odlomek iz knjige Flight 105
Leta 1966 je v večernih urah nad krajem Lahovče strmoglavilo letalo. Več kot 50 let pozneje se je raziskovanja dogodka po detektivsko lotila fotografinja Saša Ribič, mlada krajanka Lahovč, ki z nesrečo ni imela nič drugega kot to, da je o njej poslušala vse od svojega otroštva. Bivanje blizu letališča je vzrok, da je njena življenjska zgodba z aviacijo vsaj delno prepletena, pa naj bo zaradi študentskega dela na letališču ali opazovanja letal ob pristajalni stezi. Rezultat fascinacije nad dogodkom iz preteklosti, ki ga sama doživlja prek vtisov, kolektivnega spomina krajanov in najdenih informacij, je fotoknjiga Flight 105. Subjektivna dokumentaristika, ki se je loteva Ribič, je v projektu izražena s kombiniranjem pridobljenih podatkov in njenih lastnih impresij – tekstualnih in slikovnih. Ob misli na besede Walterja Benjamina (1940, 255), da je vsaka podoba preteklosti, ki je sedanjost ne prepozna kot eno svojih lastnih skrbi, ogrožena, da bi za vedno izginila, lahko pozdravimo avtoričino obujanje takšnega nevtralnega, a tragičnega dogodka. Nevtralnost je izražena predvsem tematsko – pretekli dogodek namreč ne implicira ničesar političnega ali družbeno polarizirajočega. Lahko si zamislimo, da bi ta dan pri prihodnjih generacijah preprosto utonil v pozabo. Situacija je nepravična zgolj z vidika usode in naključja, zaradi česar ne predstavlja iztočnice za dolgo razpravo. Zgodilo se je njim in zgodilo bi se lahko komurkoli.
Odsotnost teles in predvsem zapuščene diskretne sledi nesreče nam ob listanju knjige izzovejo občutek močne prezence, ki je zgolj dokumentarne fotografije dogodka ne bi mogle pričarati. Soočanje s podobo tragedije se tako zdi manj boleče kot refleksija o njej. Kot pravi de Duve (1978, 119), je vsaka fotografija (pa naj prikazuje sledi smrti ali življenja) travmatična – ne zaradi vsebine, ampak zaradi imanentnih značilnosti njenega specifičnega časa in prostora. Gre za paradoksno konjunkcijo »zdaj« in »nekdaj«. Zamrznjen čas, še posebej v primeru tragičnega dogodka, sproži v nas spoznanje, ki ga večkrat pozabimo – da se časa ne da zavrteti nazaj. Kljub izraziti konotaciji pa tragedija ni ključnega pomena za Ribič, ki pravi, da se je fokusirala predvsem na nevtralen prelet dogodka.
Knjiga je skrbno urejena v zaporedju, ki odgovarja časovnici avtoričinega raziskovanja. Idejo projekta je zasnovala na delavnici v sklopu Seven Academy in že na samem začetku v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pridobila mapo stotih fotografij nesreče. Povedala je, da se je sprva lotila kolažiranja arhivskih fotografij s svojimi, ki prikazujejo iste lokacije, vendar je to opustila in se posvetila pridobivanju podatkov. K vizualizaciji dogodka je prispevalo tudi vedno pogostejše obiskovanje gozda, kjer se je nesreča zgodila. Tam je avtorica med sprehodi ustvarjala lirične fotografije krajine in zapisovala svoje impresije, ki jih je v knjigi nevsiljivo združila z analitičnimi podatki in izpovedmi udeležencev.
Vključene arhivske fotografije prikazujejo strmoglavljeno letalo, zapuščene osebne predmete žrtev in preživele v bolnišnicah. Dopolnjujejo jih časopisni članki tistega časa, tako slovenski kot tuji, ter članek, napisan ob 50. obletnici nesreče. Z dodajanjem lastnih izpiskov informacij, skic in izračunov, ki so včasih natisnjeni na samostojno stran, včasih pa pripeti s sponko, dobi knjiga videz dnevnika. Ta je podkrepljen tudi z izbiro vezave. Večplastna struktura knjige spodbuja gledalca k interakciji, da bi tako podoživel proces raziskovanja, skozi katerega je šla sama.
Ena izmed prič nesreče je avtoričina soseda Dani, ki je k sreči leta hranila številne članke in zapise o nesreči. V knjigi njen obraz ostane skrit, spoznamo pa jo iz detajlov v njenem domu in transkripcije pogovora z avtorico. S pomočjo seznama preživelih in umrlih potnikov, objavljenega v angleškemu časopisu, je Ribič našla Michaela Gatforda, ki je tedaj dvajsetleten nesrečo preživel. Da bi se povezal še z drugimi preživelimi, je Gatford ustvaril blog o letalski nesreči, naslovljen The 1966 Ljubljana Air Crash. Tistega leta je na nesrečnem letu s svojo družino potoval na počitnice v Trst. Ob 50. obletnici nesreče se je vrnil v Ljubljano na odkritje spomenika umrlim, ob tej priložnosti pa je tudi prvič spet poletel z letalom. Ribič ga je kontaktirala in z njim opravila pogovor po Zoomu. Omenila je, da ga je želela obiskati, vendar ji to zaradi pandemije ni uspelo. V knjigi je posnetek strani njegovega bloga in intervjuja po Zoomu.
»Ko sem začel učiti, so me učenci vedno spraševali, kako sem dobil brazgotino na čelu, ki je bila takrat še zelo vidna. V hecu sem jim dejal, da sem bil pilot RAF, ki je bil sestreljen nad Rusijo. Nekateri so mi prav zares verjeli.«
(Gatford 2021)
Ribič je med dolgotrajnim obiskovanjem kraja nesreče spoznala gozd v različnih letnih časih. Ko je poletje zamenjala jesen in je zaraščenost pojenjala, je postala pozorna na detajle, ki so bili prej neopazni. Pod plastjo zemlje je med enim od sprehodov izkopala kovinski predmet, za katerega je ugotovila, da je manjši del ogrodja letala. Odločitev, da jih poišče še več, je obrodila sadove in avtorica je našla 10 delov – največji je velik 25 centimetrov. Najdene kose je studijsko fotografirala in vključila v knjigo. Puščavsko rjava podlaga s prstjo, ki se je avtorici nabrala v škatli hranjenih predmetov, daje vtis, da je izolirani del letala fotografiran na kraju najdbe. Objekt, ki je prej služil funkcionalnemu namenu in mu ni bila pripisana nobena posebna vrednost, se nenadoma, skoraj prehitro, znajde v vlogi arheološkega artefakta.
Fotografije delov letala služijo kot prelomi poglavij, medtem ko prazne strani ponujajo oddih od raziskovanja, nasičenega z informacijami. Avtorica, ki je knjigo uredila sama, je izpostavila, da je najprej pridobila vse elemente, dokumente in informacije, nato pa se je lotila sestavljanja knjige. Kot referenco je večkrat navedla fotografinjo Laio Abril, ki se projektov loteva v primarnem smislu kot raziskovalna novinarka, v sekundarnem pa kot umetnica. Ribič razmišlja o potencialni prihajajoči razstavi, ki jo bo razvijala v sklopu delavnice pri Simonu Changu. Pravi, da premišljuje o načinu, kako prestaviti ta specifični občutek iz knjige v razstavo. Dodatni element, ki ga je ustvarila v sklopu diplomske naloge, a ga v knjigi ni predstavila, je 3D-tiskana replika spomenika žrtvam nesreče v razmerju 1 : 100, narejena s tehniko fotogrametrije.
Ob pregledovanju knjige Flight 105 se porodi vprašanje, zakaj smo tako avtorica kot tudi bralci fascinirani nad zgodbo, ki je tako tragična. V misli se nam prikrade komentar Susan Sontag (2003, 78), ki pravi, da ljudje želimo videti grozoto drugega, saj se lahko naslajamo ob dejstvu, da se to ni zgodilo nam. Nasprotujoč temu bi lahko trdili, da delo Saše Ribič deluje terapevtsko in neeksploitativno. S spoštljivim tonom, empatijo in lastno čustveno vpletenostjo pripoveduje zgodbo brez antagonistov, zgodbo, v kateri je »glavni junak« ravno dogodek sam.
Reference
- Benjamin, Walter. 1969. Theses on the Philosophy of History. New York: Shocken Books.
- Duve, Thierry de. 1978. Time Exposure and Snapshot: The Photograph as Paradox. Massachusetts: The MIT Press.
- Gatford, Michael. 2021. Intervju s Sašo Ribič.
- Ribič, Saša. 2021. Intervju s Tejo Miholič.
- Sontag, Susan. 2003. Regarding the Pain of Others. New York: Farrar, Straus and Giroux.
Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.
