Ozri se v ogledalu

Ozri se v ogledalu

Stanley Wolukau-Wanambwa, Dark Mirrors, založba MACK, 2021. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.

V zbirki 16 esejev Dark Mirrors (MACK, 2021) fotograf in kritik Stanley Wolukau-Wanambwa ob umetnikih, ki ustvarjajo v Združenih državah Amerike ali v svojih delih naslavljajo ta prostor, razmišlja o moški hegemoniji, mediatizaciji sveta, razlikah v portretiranju belcev in črncev, moči vizualnih medijev pa tudi o fotoknjigi kot eni od najbolj perspektivnih in dovršenih oblik prezentacije umetnosti. Predstavljeni umetniki se razlikujejo po načinu delovanja, prioritetah, estetiki in temeljnih temah, ki jih obravnavajo. Z izborom del, iz katerih – ne glede na čas stvaritve – veje aktualnost, pa Wolukau-Wanambwa izpolni eno od vodilnih misli svoje zbirke: dobra umetnost lahko ima široko občinstvo, dobra umetnost »lahko namenjena sleherniku, kar pa ne pomeni, da mora biti za vsakogar«.

Tudi danes smo nenehno obdani z obiljem podob, ki v svoji pretresljivosti že same po sebi delujejo kot obsodba prikazanega. V zadnjih letih v naše domove vstopajo podobe gibanja za življenja temnopoltih v ZDA, v omejenem (in z režimom pogojenem) obsegu so tukaj podobe civilnega prebivalstva v Afganistanu, prednjačijo pa tudi posledice podnebnih sprememb, ki jih za zdaj čuti le del sveta, četudi smo zanje krivi vsi (z visoko količino izpustov v največji meri prav prebivalci držav najvišjimi dohodki). Vendar učinek na domače občinstvo, če gre na primer za podobe, nastale v oddaljenih krajih, še zdaleč ni samoumeven, v svojem delu zapiše Susan Sontag (2006, 9). V tem kontekstu nas lahko zanima, kakšne učinke imajo na gledalce tiste podobe, ki nastajajo pred pragom, a nas, tako se zdi, kljub temu zadevajo le za trenutek, nato pa brez konkretnih premikov utonejo v pozabo. Fotografije pohabljenih teles oziroma trpljenja v širšem smislu je mogoče tolmačiti kot neodobravanje vojne, kakor je to počela Virginia Woolf. Toda nekdo, ki vojno sprejema kot neizogibno, utegne odgovoriti, da fotografije ne ponujajo niti enega dokaza za odpoved vojni (prav tam). Tudi videoposnetki, ki prikazujejo policijsko nasilje in morjenje temnopoltih državljanov, ali pa portreti možatih in odločnih mladih kadetov so lahko v očeh posameznikov še dodatni dokazi za upravičenost statusa quo; razumljeni so lahko kot nekaj, kar upravičuje belo nadvlado in kaže na to, kar je v družbi »naravno«. Na drugi strani pa v svetu delujejo umetniki, ki so enotni v razumevanju družbene zgodovine in vizualnega v njej, v knjigi 16 esejev Dark Mirrors (MACK, 2021) piše Stanley Wolukau-Wanambwa. Fotograf in kritik v svojem delu in ob delih razmišlja o moški nadvladi, mediatizaciji sveta, razmerju med vizualnostjo in črnim telesom, razlikah v portretiranju belcev in črncev in moči vizualnih medijev.

Vsi eseji – z eno izjemo – so bili napisani v ZDA (med letoma 2015 in 2021). V večjem delu, prav tako z eno izjemo, se osredotočajo na umetnike in umetnice,1 ki delujejo na tem območju in ga naslavljajo. Eseji, uvodoma poudarja avtor, ne ponujajo nikakršnega povzetka sočasne prakse in ne predstavljajo kanona. Predstavljeni umetniki se razlikujejo po načinu delovanja, prioritetah, formi, estetiki in temeljnih temah, ki jih obravnavajo. Tudi sami eseji so po obliki raznorodni, saj so bili sprva objavljeni v zelo različnih medijih. Dark Mirrors je torej nekakšen skupek avtorjevega zanimanja, vsekakor pa gre za nabor del, ki jih avtor ceni. Wolukau-Wanambwa z izborom del, iz katerih – ne glede na čas stvaritve – veje aktualnost, izpolni eno od vodilnih misli svoje zbirke: dobra umetnost lahko ima široko občinstvo in je »lahko namenjena sleherniku, kar pa ne pomeni, da mora biti za vsakogar«, kakor pravi britanski umetnik David Campany.

Wolukau-Wanambwa v uvodu zagovarja tezo, da je fotoknjiga najbolj dinamična in dovršena oblika predstavitve zadnjega desetletja, tudi sami eseji pa v največji meri naslavljajo dela, ki so predstavljena tako. Fotoknjiga ponuja prostor za širok niz umetniških praks, daje možnost za razvoj umetniškega izraza, obenem pa odpira platformo, za katero v sprotnem tisku ni prostora (ali sredstev). Sodobna umetniška produkcija je na splošno nezadovoljivo (kritiško) pokrita, piše avtor, ki vseskozi ponuja tudi ostro kritiko politike tega časa, v kateri ta umetnost nastaja: ozirajoč se na pretekla leta ima v mislih predvsem dva dogodka, odmev nanju pa se razlega v celotni zbirki esejev. Prvi se je zgodil poleti 2011, ko je policija smrtno ranila temnopoltega Marka Duggana na severu Londona, protesti, ki so se razširili na mnoge dele države, pa so trajali pet dni. Drugi dogodek, ki ga omenja avtor, so nemiri belcev v Kapitolu januarja 2021, kjer so Trumpovi podporniki, ob (očitno) zelo blagem policijskem nadzoru, zasedli Belo hišo.2 Tudi v okviru strogih meja ZDA je bilo, tako Wolukau-Wanambwa, zadnje desetletje tisto, v katerem so množice ljudi, pa čeprav le začasno, vidno in celovito zavrnile ortodoksnost statusa quo. Izkazalo se je, da so načela družbenega reda, ki veljajo za nespremenljiva, na trhlih nogah, njihov (začasni) zlom pa ponuja vrzel, v kateri lahko zacvetijo novi imaginariji in se vzpostavijo nova pravila igre. Vprašanje je, kako bodo omenjeni protesti in nemiri oblikovali naš skupni imaginarij in ali lahko ima prelom – tudi z umetniško prakso – dolgotrajnejše posledice. Wolukau-Wanambwa ob koncu eseja The Projects, v katerem piše o fotografiji Dane Lixenberg, namigne, da lahko ima (fotografska) umetnost v prihajajočih letih drugačen (tj. večji) pomen, kot pa se zdi zdaj. Umetnost ima torej lahko tudi širšo vlogo »dokaza«, ki izzove spremembe.

Stanley Wolukau-Wanambwa, Dark Mirrors, založba MACK, 2021, str. 144. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.
Stanley Wolukau-Wanambwa, iz knjige Dark Mirrors, založba MACK, 2021, str. 144. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.
Preslikava prikazuje fotografijo Dane Lixenberg, Toussaint, 1993. Iz Imperial Courts (2015).

Fotografija in videoposnetek kot dokaz sta bila tudi v preteklosti že velikokrat izruvana iz konteksta. Natančneje: četudi bi vizualni material lahko deloval kot gonilo sprememb, sta razmerje moči in nadvlada ene skupine ljudi poskrbela za tolmačenje njegovega pomena sebi v prid. Delo Imperial Courts Dane Lixenberg, ki združuje 393 črno-belih fotografij, obenem pa še serijo videoposnetkov, je nastalo v obdobju med pomladjo 1993 in pomladjo 2015 v sodelovanju in s privolitvijo temnopoltih prebivalcev stanovanjskega naselja v Wattsu v Los Angelesu. Z delom je umetnica (izredno pomenljivo) začela že leta 1992, potem ko so štirje policisti do smrti pretepli 25-letnega Afroameričana Rodneyja Kinga, pri tem pa bili posneti.3 Dejstvo, da videoposnetek – ki je skupaj z grozljivimi podrobnostmi prikazoval kriminalno dejanje – ni preprečil oprostitve storilcev, temveč, nasprotno, služil kot dokazna podlaga njihove oprostitve (Wolukau-Wanambwa 2021, 144), priča prav o omenjenem preobražanju videnega v korist privilegirane skupine ljudi. Čeprav umetnica delo uokvirja z nasiljem, to na fotografijah ni neposredno prikazano. Vseeno pa se v fotoknjigi kažejo angažma ter družbeno in politično vzdušje. Čeprav se prebivalci spreminjajo iz fotografije v fotografijo, pogoji, v katerih živijo, ostajajo enaki, ugotavlja Wolukau-Wanambwa. In čeprav so po objavi videoposnetka, ki prikazuje Kingovo brutalno zlorabo, na površino vzniknile skrbi javnosti, dejanskih premikov ni bilo. Fotografije Dane Lixenberg navajajo k premisleku o tem, kaj pomeni biti temnopolti v Ameriki in kaj pomeni biti venomer v središču pozornosti belopoltih. Pri tem Wolukau-Wanambwa v svojem eseju odpira prepričljiv razmislek o moči pogleda in panoptikona, v katerem živijo temnopolti; razmislek o tem, kako oko, ki nikoli ne miži, (so)oblikuje življenje črnega človeka.

Wolukau-Wanambwa v uvodu navaja, da je lastnost fotografije, da ob neposredno prikazanem vedno kaže tudi neko odsotnost. Ontologija fotografije se torej bori proti vsaki  politiki prevlade, saj podobe preprosto ni mogoče zadržati, nikoli je ne moremo v celoti in dokončno spoznati (Wolukau-Wanambwa 2021, 12–13). Ali kot piše Eduardo Cadava: zmožnost podobe je nositi tudi tisto, česar ne more neposredno pokazati; fotografska podoba nosi, kar je zgodovina utišala, in opominja na izgube in smrti, za katere smo še danes odgovorni vsi (Wolukau-Wanambwa 2021, 12–13). Na drugi strani pa vseprisotnost fotografije služi tudi kot kamuflaža – s svojo nasilno prisotnostjo zmore odvzeti težo dejanskemu zločinu. V eseju Word and Image avtor na primer izpostavlja tudi umetnika Rabiha Mrouéja, čigar delo je prvič zasledil v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Libanonski umetnik je v preteklosti že naslovil tudi izraelsko zasedbo Libanona, ko so televizije preplavili prizori trupel, to pa je imelo osrednjo vlogo v brisanju zločina, trdi. Uporaba fotografij in videoposnetkov je bila v nekem smislu orožje vojne; da bi lahko Libanonci na tak način gledali svojo smrt, s tem pa bi se brisala identiteta, s spodkopavanjem vrednosti naroda bi se izvajal genocid. The Pixelated Revolution, delo Rabiha Mrouéja, o katerem piše Wolukau-Wanambwa v svojem eseju, pa v ospredje ne postavlja žrtev, česar smo vajeni, temveč razkriva storilca. Delo je sestavljeno iz vrste sedmih enako velikih barvnih printov brez okvirja, vsak od njih pa prikazuje oboroženo moško figuro. Ob približevanju in oddaljevanju od opazovanega se podoba spreminja – bolj ko se ji približuješ, tem manj je razviden obris moškega, vidnejša pa postaja fragmentarnost portreta; človek je vse manj – človek. Portreti so dejansko povečani fragmenti videoposnetkov borcev v sirski državljanski vojni, posneti leta 2011. V tem času so bile Zahodu informacije o dogajanju posredovane le na nadzorovanih državnih televizijah; četudi vojne nismo spremljali na vajeni način, pa to še ne pomeni, da ni imela prič. Slednje najbolje dokazujejo prav Mrouéjevi portreti, ki so koščki posnetkov, katerih avtorji so obenem tudi žrtve – ljudje, ki so umrli pod strelom portretiranega.

Mroué s svojim delom izpostavlja identiteto storilcev (morilcev), identitete žrtev pa ostajajo neznane. Temu principu sorodna se zdi optografija iz 19. stoletja, s pomočjo katere so znanstveniki poskušali pridobiti optogram, »poslednji prizor«, posnet na retini umrlega človeka. Tudi portreti, kakor jih je predstavil Mroué, so bili namreč posneti v enem od poslednjih v trenutkov, ko se je oboroženi človek znašel v središču pozornosti posameznika s kamero; sledil je strel, končni izdelek pa napotuje na ponovni razmislek o »smrti avtorja«, kakor je ta koncept opredelil Roland Barthes. Videti in biti viden se v tem kontekstu izkaže za nekaj usodnega; videti je na terenu, kjer veljajo militarizirani imperativi, bodisi prednost bodisi grožnja (Wolukau-Wanambwa 2021, 94). Prav militariziranost je še ena tema, ki jo delo Dark Mirrors podrobno naslavlja. Wolukau-Wanambwa piše o Kristine Potter in njeni fotoknjigi Manifest. Umetnica – rojena v družini, v kateri so moški v vojski služili skorajda vse generacije – se je ukvarjala z idejo Amerike na presečišču militarizma, mitov in moškosti/mačizma na ameriškem Zahodu. Gre za območje, ki je bilo vedno podvrženo moškemu imperativu nacionalne ekspanzije (Wolukau-Wanambwa 2021, 205). V transformativnem obdobju zgodovine sta bila fotografija in ameriški Zahod na neki način tudi konstitutivna: fotografija je namreč pomagala oblikovati Zahod kot mobilizirajoči mit ter kot območje bogastva in moči.

Potter v prvi seriji fotografij, naslovljeni The Gray Line (2005–2010), potuje na vojaško akademijo West Point v New Yorku. Tam je namreč posnela portrete mladih kadetov, ki so polni napetosti (navsezadnje so bili portreti posneti na akademiji, kadeti pa so oblečeni v uniforme). Wolukau-Wanambwa v svojem eseju World-less, ki govori o fotoknjigi Kristine Potter, piše, da so portreti – preveti s seksualno energijo in teatralnostjo – med občinstvom vzbudili številne kritike, češ da gre za homoeroticizem in nekakšno »protiameriškost«; dejstvo pa je, da zelo prepričljivo kažejo, da je homonormativna moškost, tudi v vojski, »veliko bolj odigrana kot pa dejansko posedovana« (Wolukau-Wanambwa 2021, 207).

Portreti Kristine Potter obenem preizprašujejo, kdo je lahko ustvarjalec pomena, kar je tudi širše (in pomembno) vprašanje celotne knjige esejev. Moški na njenih portretih na primer obstajajo tudi zato, da jih gledajo ženske (pod svojimi imperativi), kar zmoti logiko moškega pogleda (oziroma moškega kot subjekta gledanja), ki je v svetu še vedno prevladujoč. Moški je v tem kontekstu »odrešen« svoje funkcije opazovalca, v tej disjunkciji pa postaja vse očitneje, piše avtor, da je »možnosti za vrnitev v dneve nesporne moške nadvlade vsekakor možno zmanjšati, in sicer z uporabo enake logike in simbolike, s katero ta nadvlada v osnovi terja svoje neodtujljive pravice« (Wolukau-Wanambwa 2021, 211). Je pa portrete Kristine Potter obenem mogoče brati tudi kot submisijo kadetov in podrejanje leči v roki ženske. Wolukau-Wanambwa vprašanja spolov zapopade suvereno in prepričljivo, še posebej če govorimo o knjigi kot celoti in ne zgolj o posameznih esejih. Tudi njegova uvodna misel, da lahko fotoknjiga – čeprav jo v primeru Dark Mirrors tako imenujemo s pridržkom – ponudi prostor za bolj poglobljene izpeljave, ki jih v enem ali dveh tekstih ne zmoremo izvesti, se izkaže za resnično in aplikativno.

Stanley Wolukau-Wanambwa že na začetku knjige odpira vprašanje, kako naj se kot posamezniki odzovemo na svojo zmožnost gledanja podob (trpljenja), pa čeprav zgolj od daleč. Ali je to, da odvrnemo pogled, na primer zanikanje dogodkov samih? Avtor na zastavljeno vprašanja odgovarja s pomočjo drugih avtorjev (na primer z besedami francoskega filozofa Mauricea Blanchota), a se lahko do odgovora dokopljemo tudi z njegovimi eseji. Recimo z analizo v eseju Wanting to be held, v katerem razpravlja o delu A Kind of Rapture Roberta Bergmana. Umetnikova knjiga ponuja 52 bližnjih portretov 51 neimenovanih Američanov, vstopiti v Bergmanove portrete pa dejansko pomeni vstopiti v vzajemno vidnost – portreti onemogočajo, da se bi kot opazovalci izognili zavedanju o lastnih procesih in načinih gledanja; onemogočajo, da se ne bi zavedali sebe kot subjekta gledanja, četudi na neki točki morda odtegnemo pogled. V portretih utrujenosti portretirancev ni mogoče ločiti od njihove globoke meditacije, lepote ne od poškodb in staranja, bledoličnosti ne od žarečih oči, ki nas popolnoma ugrabijo. Nagi smo pod pogledom portretiranih, fotografija nas razgali, četudi naj bi v prvi vrsti razgaljala portretiranega. Pogled Drugega je kot ogledalo, v katerem spoznamo, kdo smo kot opazovalci, in nazadnje tudi to, kdo smo kot subjekti.

Stanley Wolukau-Wanambwa, Dark Mirrors, založba MACK, 2021, str. 136. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.
Stanley Wolukau-Wanambwa, iz knjige Dark Mirrors, založba MACK, 2021, str. 136. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.
Preslikava prikazuje fotografijo Roberta Bergmana, [neimenovana] fotografija, 1994. Iz A Kind of Rupture (1998).

Podobno zmožnost lahko brez zadržka pripišemo zbirki Dark Mirrors, ki vseskozi zahteva, da razmislimo o svoji poziciji v mediatiziranem in še zmerom globoko rasističnem ter spolno neenakem svetu. Bralec se na neki točki zagotovo prepozna v temnem ogledalu, ki mu ga nastavlja avtor.

Reference

  • Mroué, R. The Pixelated Revolution. Dostopno tukaj.
  • Pušnik, M. in Luthar, B. 2017. Spol in rabe intimnih tehnologij. Teorija in praksa. Dostopno tukaj.
  • Robinson, J. The Challenge of the Changing Same: The Jazz Avant-garde of the 1960s, the Black Aesthetic, and the Black Arts Movement. Dostopno tukaj.
  • Sontag, S. 2006. Pogled na bolečino drugega. Založba Sophia.
  • Wolukau-Wanambwa, S. 2021. Dark Mirrors. Mack Books.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. V esejih so predstavljeni umetniki: Charlotte Cotton, Joel W. Fisher, Arthur Jafa, Rabih Mroué, Daniel Shea, Katy Grannan, Robert Bergman, Dana Lixenberg, Rosalind Fox Solomon, Ron Jude, Jason Koxvold, Mark Ruwedel, Kristine Potter, Paul Pfeiffer, Deana Lawson in drugi.
  2. Trump je na volitvah takrat izgubil zaradi glasov temnopoltih volivcev iz Detroita, Filadelfije, Atlante in drugih zveznih držav.
  3. S fotografiranjem je končala leta 2015, ko so ljudje spet protestirali na ulicah, takrat zaradi smrti temnopoltega Freddija Graya v policijskem pridržanju.

Dark Mirrors
Stanley Wolukau-Wanambwa
MACK Books, 2021

Velikost: 14 x 22.8cm
240 strani
ISBN 978-1-913620-39-4
oktober 2021

Fotograf in kritik v svojem delu in ob delih razmišlja o moški nadvladi, mediatizaciji sveta, razmerju med vizualnostjo in črnim telesom, razlikah v portretiranju belcev in črncev in moči vizualnih medijev.
Stanley Wolukau-Wanambwa, Dark Mirrors, založba MACK, 2021. Z dovoljenjem avtorja in založbe MACK.

Dark Mirrors
Stanley Wolukau-Wanambwa
MACK Books, 2021

Velikost: 14 x 22.8cm
240 strani
ISBN 978-1-913620-39-4
oktober 2021

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.