Laia Abril – feministka,

ki s tematizacijo ženskega telesa naslavlja nelagodne vidike skritih problemov sodobne družbe

Laia Abril – feministka,

ki s tematizacijo ženskega telesa naslavlja nelagodne vidike skritih problemov sodobne družbe

Laia Abril, O splavu. Od vročih kopeli do pasjih ugrizov.

Prispevek, sestavljen iz intervjuja, refleksije razstave O splavu in predstavitve knjige Lobismuller iz različnih vidikov osvetljuje delo katalonske multidisciplinarna umetnice Laie Abril. Avtoričini projekti so večplastne raziskave, ki skozi introspektivno vizualizacijo intimnih zgodb naslavljajo najbolj nelagodne vidike nevidnih, skritih in zamolčanih problemov sodobne družbe. O splošnem pripoveduje skozi partikularno in ob tem nenehno vzporeja preteklost in sedanjost, s čimer opozarja na kontinuiteto določenih problematik in osvetljuje njihove sodobne različice. Da so pod drobnogledom predvsem ženske, ni naključje, temveč posledica (po potrebi spregledanega) dejstva, da navkljub stopnji emancipacije, ki s(m)o jo v 21. stoletju v določenih kulturah ženske dosegle v primerjavi s preteklimi obdobji, enakost spolov ni realizirana in pogosto (še vedno) ostaja zgolj na deklarativni ravni.

Katalonska multidisciplinarna umetnica Laia Abril se pri svojem delu osredotoča na pripovedovanje intimnih zgodb, ki vzbujajo nelagodje in odkrivajo nevidne, skrite ali zamolčane resnice, povezane s seksualnostjo, motnjami prehranjevanja in enakostjo spolov. Med 6. oktobrom in 2. novembrom 2017 je bila v Galeriji Kresija na ogled njena razstava O splavu, v kateri je avtorica z večplastno fotografsko instalacijo prikazala posledice neenakih možnosti in dostopnosti splava. Razstava je bila prikazana v sklopu 23. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Ob tej priložnosti je avtorica v pogovoru, ki sledi v nadaljevanju, spregovorila o svojem delu ter o vzgibih in motivaciji, ki jo vodijo k osvetljevanju zamolčanih problemov sodobne družbe. Pri svojem delu poskuša biti osebna in neposredna, žene pa jo upanje na dolgoročnejši učinek njenega nagovora – prispevek k spremembam zakonodaje ali nenapisanih pravil, ki neposredno ali posredno uravnavajo življenja vseh nas z ozaveščanjem, opozarjanjem in prikazovanjem posledic v prihodnosti.

Projekti Laie Abril so večplastne raziskave, ki z introspektivno vizualizacijo intimnih zgodb naslavljajo najbolj nelagodne vidike nevidnih, skritih in zamolčanih problemov sodobne družbe. O splošnem pripoveduje s pomočjo partikularnih pripovedi in ob tem nenehno vzporeja preteklost in sedanjost; s tem opozarja na kontinuiteto problematik in osvetljuje njihove sodobne različice. To, da so pod drobnogledom predvsem ženske, ni naključje, temveč posledica (po potrebi spregledanega) dejstva, da navkljub emancipaciji, ki s(m)o jo v 21. stoletju v nekaterih kulturah ženske dosegle v primerjavi s preteklimi obdobji, enakost spolov ni udejanjena in pogosto ostaja zgolj na deklarativni ravni.

O splavu je prvo poglavje širšega družbenokritičnega projekta Zgodovina mizoginije, v katerem se avtorica sistematično loteva mehanizmov, s katerimi družba danes še vedno neposredno ali posredno nadzoruje ženske od splava do poroke. Gre za zakonsko določena pa tudi bolj splošna, nenapisana pravila, ki pa niso nič manj obvezujoča. Bolj ali manj subtilni družbeni pritiski se najbolj vidno izražajo z obravnavo ženskega telesa in z diskurzi, ki se konstruirajo glede telesnih lastnosti, naj gre za lepotne ideale, normo videza ali za »naravne« danosti, kot sta menstruacija in sposobnost reprodukcije, in težijo k oblikovanju zaželenega tipa telesa. Pri tem ne gre samo za vprašanje vzpostavljanja ženske (spolne) identitete in ženskosti, temveč tudi posledice omejitev, če telo ni v skladu s pričakovanimi družbenimi normami. Številni mehanizmi družbenega nadzora težijo k oblikovanju ubogljivega ali discipliniranega (tj. nadzorovanega) telesa, kar lahko resno vpliva na duševno stanje oseb. V različnih projektih avtorica tako raziskuje različne, pogosto najbolj neprijetne vidike problematike ženskega telesa. V projektih, ki obravnavajo posledice motenj hranjenja, bulimije in anoreksije, prikazuje dekleta in ženske, katerih identiteta postane popolnoma odvisna od videza njihovega telesa. Govori o duševnih posledicah prevelikega pritiska družbe na ženske, ko zapoved družbenega ideala vitkosti preraste v notranjo prisilo in duševno motnjo, ki vodi v ekstremno preoblikovanje telesa in jih potiska na rob samouničenja.

Laia Abril, O splavu. Kondom iz ribjega mehurja.
Laia Abril, O splavu. Kondom iz ribjega mehurja.

Najzgodnejši kondomi so bili običajno narejeni iz somovih in jesetrovih mehurjev. V uporabi so bili od začetka 19. stoletja. Prav tako priljubljena zaščita je bilo očiščeno, razcepljeno in posušeno jagnječje črevo. 
Ker nobeden od teh materialov ni bil prav elastičen, so se tovrstni zgodnji kondomi s trakom pritrdili na penis. Bili so tudi dragi. Po vsaki uporabi so jih morali umiti, previdno posušiti in namazati z oljem in otrobi, da so preprečili poškodbe.
Laia Abril, O splavu. Poseg s pletilko.
Laia Abril, O splavu. Poseg s pletilko.

Zgoraj vidimo tridimenzionalen prerez, ki prikazuje poskus splava s pletilko. Kjer je splav prepovedan, morajo ženske z nezaželeno nosečnostjo počakati, dokler nosečnost ne postane vidna (15 do 18 tednov), da lahko ukrepajo. Na tej točki jim profesionalno neusposobljene osebe ponujajo možnost smrtno nevarnega splava: sprožitev prezgodnjega poroda s potiskanjem koničastega pripomočka skozi maternični vrat in v posteljo zarodka.

 Razstava O splavu prikazuje pogosto nevidne ali spregledane posledice, ki jih ima omejevanje ali nedostopnost splava za ženske. Avtorica (si) zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da danes, ko si pripisujemo najvišjo stopnjo napredka doslej, ko varen in učinkovit splav spada med rutinske medicinske postopke, zaradi neuspelega posega vsako leto še vedno umre na deset tisoče žensk? Na razstavi v Galeriji Kresija je bil prikazan del obširnejšega projekta, ki se v skupno petih delih osredotoča na vrste posledic, ki ga ima za ženske onemogočen dostop do splava, od zakonskega omejevanja splava do drugih vrst onemogočanja dostopnosti, kot so ugovor vesti, verska, kulturna ali osebna prepričanja in vplivanje ali poseganja v odločitve, ki zadevajo žensko telo. Predstavitev se je v okrnjeni inačici omejila na zgodovino kontracepcije in ilegalne zgodbe.

Avtorica nevidno problematiko posledic nedostopnosti splava prevaja v vizualno močan nagovor, v katerem združuje in prepleta arhivski material, tekst in fotografije. Z ustvarjanjem vizualnega materiala razčlenjuje zgodovinska dejstva, zgodovino vzporeja s sedanjostjo in jo aktualizira z osebnimi zgodbami žensk, ki se na različnih koncih sveta spopadajo s podobno usodo. Fotografije muzejskih artefaktov iz Muzeja za splav in kontracepcijo na Dunaju, denimo, prikazujejo pripomočke za kontracepcijo in splav iz različnih (preteklih) obdobij in kultur, druge fotografije pa temeljijo na opisih metod in improviziranih orodij za splavitev, ki jih ženske po vsem svetu uporabljajo še danes. Mednje spadajo vroča kopel, padec po stopnicah, uporaba pletilk, obešalnikov ali drugih koničastih predmetov za poškodovanje ploda v maternici, uživanje napitkov iz strupenih rastlin ali vstavljanje strupenih snovi v nožnico, ki jim lahko sledi smrt zaradi posledic hudih fizičnih poškodb, okužbe ali zastrupitve. Te skorajda forenzične fotografije avtorica vzporeja z osebnimi zgodbami žensk, ki so zaradi nedostopnosti splava umrle ali so iskale rešitev zunaj legalnih okvirov, ob tem pa utrpele fizične in/ali psihične poškodbe in ostale zaznamovane za vse življenje. Poleg portretov žensk je umetnica poustvarila njihove osebne izpovedi s prikazom zanje pomembnih predmetov s pripisi, kaj pomenijo. Z uporabo fotografije avtorica brezimnim ženskam nadene obraz, njihove zgodbe pa postanejo oprijemljivo dokazno gradivo. Razstavo zaokroža zvočni posnetek ženske, ki je na avtoričino prošnjo posnela svojo izpoved splava katoliškemu duhovniku v Bologni v času, ko je veljal Izredni jubilej usmiljenja – tj. obdobje enega leta (med 8. decembrom 2015 in 8. decembrom 2016), ko je papež Frančišek dovolil vsem katoliškim duhovnikom odpuščati tudi greh splava, čeprav v Rimskokatoliški cerkvi umetni splav velja za »moralno zlobno« dejanje; ženske, ki ga naredijo, pa bi morale biti izobčene iz Cerkve.

Laia Abril s projektom O splavu prevaja nevidne posledice splava v vizualno razumljiv in oprijemljiv jezik, ki obenem ponuja razčlenjen pregled na kontinuiteto kontracepcije in splava. Ženske so skozi celotno zgodovino iskale in uporabljale različne načine preprečevanja ali prekinitve nosečnosti. Čeprav v sodobnem času medicina omogoča učinkovit in varen splav, pa najrazličnejši načini onemogočanja njegove dostopnosti še vedno ogrožajo življenja mnogih žensk. Gmota prepletenih kovinskih obešalnikov na tleh, ki na razstavi dopolnjuje fotografije na steni, je tako krut opomin na vse ponesrečene poskuse splava, istočasno pa jo lahko razumemo kot simbol boja žensk po vsem svetu, da ohranijo nadzor in pravico do razpolaganja s svojim telesom in življenjem, vsem zakonskim in drugim omejitvam navkljub. 

Laia Abril, O splavu. Od vročih kopeli do pasjih ugrizov.
Laia Abril, O splavu. Od vročih kopeli do pasjih ugrizov.

Za mnoge generacije je bila kopalna kad asociacija na željeni in nezaželeni splav. Sanskrtsko besedilo iz 8. stoletja priporoča za sprožitev splava čepenje nad loncem s čebulo v vreli vodi, podoben postopek so uporabljale tudi Judinje v Lower East Side Manhattnu na začetku 20. stoletja.
Za bolečine in šok se je dolgo verjelo, da povzročajo splav: še leta 1870 je bilo puljenje pacientkinih zob brez anestezije metoda za opravljanje splava. Plinij Starejši (23–79 AD), Dioskorid (40–90 AD) in Pseudo-Galen (129–216 AD) navajajo podobno neučinkovite metode »šoka«, vključno s pasjim ugrizom.
Laia Abril, O splavu. Dron za splav.
Laia Abril, O splavu. Dron za splav.
Laia Abril, O splavu. Magdalena, 32, Poljska.
Laia Abril, O splavu. Magdalena, 32, Poljska.
Laia Abril, O splavu. Obešalnik.
Laia Abril, O splavu. Obešalnik.

Obupane noseče ženske so znane po uporabi pletilk, ribjih kosti, puranjih peres, dežnikovih špic in slavnih obešalnikov. Vse to lahko povzroči okužbo, strdek, neplodnost in smrt.
Borci za pravico do splava po vsem svetu že dolgo vidijo obešalnik kot simbol tega, čemur se gibanje za pravico do izbire poskuša izogniti. Ironično je, da se ta tvegana domača metoda ponovno vse pogosteje pojavlja v ZDA, kjer je varen in zakonit splav slabo dostopen.
Laia Abril, O splavu. Oralna rešitev.
Laia Abril, O splavu. Oralna rešitev.

Za prekinitev nosečnosti v prvem trimesečju nekatere salvadorske ženske pripravljajo čaj iz lokalnih zelišč, rude in čipilina. To je samo še en koktejl na neskončnem seznamu zdravil in živil, ki naj bi povzročila splav, med katera sodijo detelja, pomešana z belim vinom, bodikava kumara, smrdljiva iris, spolzki brest, pivski kvas, melona, divje korenje, aloa, papaja, zdrobljene mravlje, svinec, belladonna, kinin in granat.
Ali druga možnost, stradanje.
Pogovor z Laio Abril

Vsi tvoji projekti se nekako navezujejo na žensko oziroma natančneje žensko telo in probleme, ki se razvijajo v povezavi z njim. Ne osredotočajo se toliko na vprašanje, kaj je (ali ni) žensko in ženskost, čeprav je tudi to vprašanje vedno prisotno, ampak bolj na družbeno predstavo nekega tipa telesa in s tem povezano nelagodje.

To je precej dober opis tega, kar počnem, običajen odziv na moje delo je: »Oh, počneš stvari o ženskah in feminizmu.« Vendar jih ne, ne zares. Očitno je, da sem feministka, drugače nič od tega ne bi imelo smisla, toda mislim, da ne ustvarjam »feministične umetnosti«. Moja umetnost je lahko uporabna tudi kot orodje aktivizma, vendar je trenutno ne želim uporabljati s tem namenom. Težko je predvideti vse učinke mojega dela, ker je zelo organsko in se nenehno spreminja. Moja prva avtorska serija Femme Love je bila projekt, v katerem me je obsedalo vprašanje, kaj je ženskost in kaj pomeni biti ženska. Na to vprašanje še vedno nimam odgovora. Odgovore nanj sem iskala tudi v skupnosti LGBT in pri delu s seksualnimi delavkami, kjer sem prišla v stik z različnimi vrstami ekstremov in nekonvencionalnimi situacijami. Kmalu sem spoznala, da se čedalje bolj pomikam k nečemu nekonvencionalnemu, neprijetnemu in neudobnemu; nečemu, ob čemer se ljudje počutijo nelagodno in o tem težko govorijo. Pri motnjah hranjenja, denimo, tako ne gre za motnje hranjenja, ampak za njihov najbolj neprijetni vidik, tudi pri splavu ne govorim o splavu, temveč o posledicah pomanjkanja njegove dostopnosti. Vedno se lotim najtemnejšega, najbolj stigmatiziranega in nelagodnega vidika teme, ki je pogosto neviden, tudi v smislu, da o tem ni na voljo veliko vizualnega gradiva. Poskušam ga osvetliti tako, da ga spravim na površje in vizualiziram v takšni obliki, da se ljudje z njim lahko spopadejo, stopijo v dialog. Očitno je, da je vsem temam, s katerimi se ukvarjam, skupno žensko telo, vprašanje spola itd., saj mi to omogoča, da se z njimi povežem, da razumem – ker sem ženska in ker se spopadam z istimi družbenimi vprašanji. Biti moram sposobna povezati se s temami in osebami, ker jih samo tako lahko razumem in preoblikujem v nekaj drugega. Če ne čutim s svojim telesom, se lahko še tako trudim razumeti, vendar se s tem ne morem povezati.

K projektom pristopaš zelo sistematično in dokumentarno, kljub temu pa je način, kako prepletaš dele in način izbrane predstavitve, v katero vpleteš svoj osebni pogled na raziskovano tematiko, nekaj, s čimer pravzaprav že tudi komentiraš.

Stališče zavzamem že z izbiro projekta ali zgodbe. Ti morajo biti nekako povezani z mano, zato da lahko ljudi razumem do točke, ko jih ne sodim, in lahko nekako delamo skupaj. Moje glavno orodje poleg fotografije je vedno bila empatija. Bila sem in še vedno sem obsedena s tem, da sem zelo empatična z osebami, ki jih fotografiram, in tudi zelo intimna, zato da bi bila z njimi empatična tudi javnost in bi tako lahko zlomili nekatere stereotipe in stigme. Kmalu sem spoznala, da fotografija ni edino orodje, ki ga je mogoče uporabiti, prišla je tudi ekonomska kriza … in to je začelo vplivati na izbiro platforme, v kakšni obliki projekt predstaviti: kot fotoknjigo, instalacijo ali razstavo itd.; kako prilagoditi jezik vsebini in platformi, da bo moje sporočilo doseglo najširši krog ljudi. V zadnjem času so postale moje glavno orodje raziskave, kar mislim, da je predvsem posledica mojega novinarskega ozadja. Zelo sistematično se lotevam iskanja povezav, posledic in vzrokov.

Tvoji projekti, naj gre za razstave ali fotoknjige, so za gledalca zelo zahtevni. Predpostavljajo visoko stopnjo pripravljenosti na interakcijo z videnim, saj ga na neki način prisilijo, da o tem razmisli, se opredeli. Kot si omenila, želiš doseči čim širši krog ljudi, vendar so to pogosto neprijetne teme, ki jih številni niso pripravljeni niti videti, kaj šele o njih razmišljati. Kako ujeti pogled gledalca in ga zaplesti v interakcijo, da se bo sploh odzval na videno?

Pozornost gledalca poskušam pritegniti tako, da ga šokiram. Ne toliko vizualno, ker to, kar vidite, dejansko ni tako moteče, temveč je pretresljivo to, kar berete in razumete. To je bistvo vsega – preoblikovati neudobne in mučne situacije v nekaj, kar morda celo izzove podobne občutke. Včasih so to kombinacije fotografij in besedila, objekti, zvoki, informacije, statistični podatki in dejstva, včasih navodila, kako povezati stvari. Takrat dojamete, da nekaj ni predmet preteklosti, ampak sedanjosti, ne držav tretjega, ampak tudi »razvitega« sveta. To je zelo neprijetna tema, nihče ne želi prebrati knjige o splavu ali preživeti ure v galeriji ob razstavi, ki govori o tem, razen morda ljudi, ki delajo na tem področju. Zato moram uporabiti vse možne načine, kako prenesti sporočilo, pri tem pa to storiti na subtilen način, ki spodbuja dialog. Kar želim povedati, je: »Poglej, to se dogaja, govoriva o tem.«

O splavu je prvo poglavje širšega projekta Zgodovina mizoginije. Vsako poglavje je pravzaprav projekt znotraj projekta, ki združuje in prepleta serije, te pa učinkujejo na različnih ravneh. Za vsako serijo tako spet stoji raziskava in tudi poglavje O splavu sestavlja več serij ali zgodb, ki kažejo posledice omejevanja ali nedostopnosti splava. Kako se ob takšni količini podatkov izkristalizirajo poudarki in kako se vse to začne združevati?

Splav ni bil mišljen kot prvo poglavje. Moja različica Zgodovine mizoginije bo imela predvidoma sedem poglavij in vsa se ukvarjajo z načini nadzorovanja žensk v družbi v različnih situacijah – to je lahko poroka ali zakon, splav, lahko so različne ustanove ali postopki itd. Toda zaradi nujnosti teme sem začela s splavom. Pri vprašanju splava sem bila najprej pozorna na zakone in najprej mi je prišel na misel Salvador, ki je ena od držav, kjer je splav prepovedan, četudi je ogroženo materino življenje. Takšen lov na čarovnice povzroča, da ženski, ki je spontano splavila, grozi do 30 let zapora zaradi umora. Sprva sem mislila, da moram iti v vse države, kjer je splav nezakonit, potem pa sem spoznala, da to pravzaprav ni moja vloga. Med raziskavo sem spoznala, da pri splavu ne gre vedno za vprašanje zakonitega dostopa, temveč vprašanje dostopa na splošno. Dostop je lahko ekonomičen ali moralen. V Italiji, na primer, zakon dovoljuje splav, potem pa zaradi ugovora vesti ženske v bolnišnici kljub temu umirajo, ker pri splavu nihče od osebja ne želi pomagati. Tako sem spoznala, da obstaja rafiniran vidik omejevanja dostopa in začela sem se osredotočati na posledice, ko je ženskam splav zaradi različnih razlogov onemogočen, na primer smrt, zapor, in na druge stranske učinke stigmatizacije, takšni so na primer napadi na osebje in uporabnice klinik za splav v ZDA. Naslednje poglavje Zgodovine mizoginije bo verjetno o množični histeriji, vendar še vedno razmišljam o tem. Medtem sem ravno končala serijo o mitih o menstruaciji. To sosledje se zdi smiselno – od kontracepcije in splava do histerije skozi menstruacijo. Eden od načinov nadzorovanja žensk je bilo dokazovanje, da so bile nore ali histerične, in marsikdo ne ve, da se v številnih krajih po svetu še vedno dogajajo množične histerije, pojav, ki je tudi zgodovinsko poznan. Dobra stvar pri delu s poglavji, poleg tega, da se jim lahko vizualno prilagajam na način, ki ga želim, je to, da imam konceptualni in tematski okvir, ki je zelo organski. Vsako poglavje odpre še en del mene in tako še ne še vem, kakšno bo točno sosledje poglavij in vsebine.

Pred snovanjem Zgodovine mizoginije si se precej ukvarjala s še eno temo, povezano z neustreznim ženskim telesom, in sicer s problematiko motenj hranjenja.

V teh projektih sem se osredotočila na bolj neznane in neprijetne vidike motenj hranjenja. S prvim projektom Slab dan sem poskušala razložiti, kaj je bulimija. To motnjo hranjenja namreč obkroža veliko sramu. Anoreksijo v medijih vedno predstavljajo modeli ali igralke, za katere je zaželeno, da so vitke, medtem ko je bulimija prikazana kot nekaj veliko bolj temačnega in sramotnega. Tudi to je bil eden od projektov, pri katerem sem bila obsedena z empatijo, zato sem poskušala rušiti tabuje. S projektom Thinspiration pa sem se odločila raziskati proanoreksično skupnost na socialnih omrežjih, s katero sem prišla v stik že leta 2000. Ko sem se vrnila na stran, sem ugotovila, da dekleta uporabljajo avtoportrete in fotografije svojih ekstremno suhih teles za širjenje ideje anoreksije kot izbire življenjskega sloga. To je popolnoma obrnilo mojo perspektivo, ker sem še vedno zelo naivno mislila, da bom s fotografijo rešila svet, medtem ko so jo ta dekleta uporabljala, da bi postala še bolj bolna. In to me je res prestrašilo, te fotografije so pomagale dekletom doseči cilje, ki so se mi zdeli zastrašujoči. Med tem projektom mi je bilo posebej težko sočustvovati z žrtvami, čeprav sem poskušala razumeti njihovo duševno motnjo, ker je bilo očitno, da ne želijo okrevati. To so bile večinoma mladoletnice, za katere sem upala, da se bodo sčasoma zavedle svojega stanja in poiskale pomoč. Tako sem naredila projekt o posledicah tovrstnih fotografij na socialnih omrežjih. Takrat sem že vedela, da bo sklepno poglavje obravnavane tematike Epilog fotoknjiga o posledicah, s katerimi se spopada družina ob smrti hčere, ki je umrla zaradi zastoja srca kot posledico bulimije.« 

Na začetku si omenila feministično umetnost. Je potem mogoče govoriti tudi o feministični fotografiji ali je to zgolj predmet samoopredeljevanja in konteksta? Tvoja trenutna razstava je prikazana v okviru feminističnega festivala, kar se zdi kot nalašč, da se obravnavano tematiko ustrezno popredalčka. Ko se govori tudi o ženski fotografiji ali ženskem pristopu v fotografiji, se ob tem vedno vprašam, kaj naj bi to bilo? 

To je večna in kompleksna debata in zdajle lahko nanizam precej stereotipnih fraz … Če si ženska in delaš projekte o ženskah, se lestvica lahko hitro prevesi na eno stran. Ne gre samo za tisto, kar si želiš povedati ali kaj misliš, kar se pogosto spreminja, temveč tudi za trg, za katerega delaš. Ko sem delala dokumentarne serije za naročnike, so uredniki vedno želeli, da jih objavljam v »ženskih revijah«. Kar je super in bila sem vesela, da sem to lahko naredila, ampak zakaj jih ne bi mogla objaviti v The Sunday Timesu, The Financial Timesu ali The Guardianu, kar delam zdaj? Ves čas sem se trudila pojasnjevati, da to, s čimer se ukvarjam, ni ženska tema, ampak človeška tema. No, seveda je očitno, da je povezana z ženskami, ampak je tudi s politiko, demografijo, gospodarstvom, človekovimi pravicami, vprašanjem življenja in smrti … Zakaj je to nekaj, o čemer naj bi brale samo ženske, mi nikoli ni bilo jasno. Še posebej, ker moški vpeljujejo vse te zakone. Z vztrajanjem, da to niso ženske, temveč univerzalne teme, sem želela doseči tržne niše, kar je težko, ker ljudje pač radi popredalčkajo stvari, da bi ustvarili nekaj reda. Tako kot umetniška fotografija, dokumentarna fotografija, fotoreporterstvo, ženske teme, moške teme … Tudi oznake so zame stvar strategije. Je moja umetnost feministična? Mislim, da ni. Seveda je pomemben kontekst, v katerem se pojavlja. Zelo sem vesela, da lahko razstavljam ob feminističnih umetnicah in na feminističnih festivalih, toda to ni edini kontekst, v katerem želim, da je moje delo predstavljeno. Ravno zaradi takšnega označevanja se lahko zgodi, da bo to edini kraj, kjer bo moja umetnost pristala. Zame je zelo pomembno, da moje delo doseže tudi moško javnost. Malo verjetnosti je, da bo petdesetletni belec šel na feministični festival, vendar si želim, da tudi on tudi vidi, kar delam. Želim, da moje delo doseže najširšo publiko. Kje in v katerih kontekstih razstavljati, je torej stvar strategije.

Fotoknjige Laie Abril

Kot eno od platform, ki jih Laia Abril uporablja za predstavitev svojega dela, velja izpostaviti medij fotoknjige. Kot pri prej naštetih projektih je tudi osnova za fotoknjigo običajno raziskava. Avtorica pri oblikovanju končne vizualne podobe knjige uporablja raznovrstni material, od (statističnih) podatkov, arhivskih in zgodovinskih zapisov, najdenih fotografij in dnevnikov do družinskih fotografij, osebnih pričevanj in intervjujev, ki jih preoblikuje in zaokroži v narativno celoto. V samozaložbi izdanem fanzinu Thinspiration (samozaložba, 2012) o uporabi fotografij na spletnih omrežjih znotraj proanoreksične skupnosti sta sledili knjigi Tediousphilia (Musée de l’Elysée, 2014)o parih, ki na spletu za nekaj dolarjev ponujajo vpogled v svojo intimo in spolne odnose, in The Epilogue (Dewi Lewis Publishing, 2014) o težavnem spopadanju družine z izgubo hčere, ki je umrla za posledicami bulimije.

Z analizo vizualne govorice in izbiro motiva v zadnji fotoknjigi Laie Abril Lobismuller (RM Verlag, 2016) lahko razberemo avtoričino vodilo – vizualizacijo skrite in neoprijemljive zgodbe. V fotoknjigi iz ženske perspektive rekonstruira zgodbo o najbolj razvpitem španskem serijskem morilcu Manuelu Blancu Romasanti, ki bi po najnovejših forenzičnih dognanjih morda lahko bil medspolna oseba. Med sojenjem leta 1853 je Romasanta priznal devet od 17 pripisanih umorov, ob tem pa se je zagovarjal, da ni bil kriv, saj naj bi trpel zaradi prekletstva, ki ga je spreminjalo v volka. Mnogi so temu verjeli in »volkodlak iz Allariza« je postal del lokalne folklore in tako ostaja vse do danes.

Fascinacija nad zgodbo prvega znanega španskega serijskega morilca, polno nejasnosti in mi(s)tičnih prvin, je avtorico vodila do poigravanja z mislijo, kakšno je bilo njegovo življenje. Življenje na začetku 19. stoletja v odročni vasici ob gozdu prostrane Galicije, kjer nenehno dežuje, polni globoko vernih ljudi, ko je bila misel na to, da morebiti obstaja oseba, ki je hkrati moški in ženska , manj sprejemljiva kot verjetje, da je ta oseba volkodlak. Edini zgodovinski dokaz o Romasantovem obstoju je obsežen zapisnik iz sojenja, na podlagi katerega je avtorica rekonstruirala njegovo življenje – obiskala in fotografirala je vas, v kateri se je rodil, mesta, v katerih se je zadrževal, skrival in oprezal, ter gozd, kamor naj bi vodil svoje žrtve. Obenem je raziskovala lokalno folkloro, mite in verovanja povezana z volkodlaki in Romasanto ter zgodovino fenomena medspolnosti. 

Leta 1852 je bil Romasanta obtožen, da se je pretvarjal, da je vodnik več lokalnim ženskam. Pošiljal je lažna pisma njihovim družinam, da so žrtve dosegle cilj, medtem ko jih je v resnici zvabil v gozd in ubil, njihovo maščobo pa uporabil za izdelavo finega mila, ki ga je po visoki ceni prodajal okoliškim prebivalcem. Med sojenjem v Allarizu se je zagovarjal, da ni kriv, saj je podvržen prekletstvu, zaradi katerega naj bi se spreminjal v volka. V takšni obliki naj bi tudi napadal svoje žrtve. Pojavili so se tudi namigi na njegov nejasen spol. Rodil naj bi se kot deklica Manuela in tako so ga vzgajali do šestega leta. Ukvarjal se je s šivanjem in krojenjem, kar je veljalo za žensko opravilo, tudi sicer so sovaščani izražali dvom o njegovi moškosti, k čemur je verjetno pripomogla tudi njegova nizka rast (okoli 150 cm). Kljub vsemu je bil na koncu za devet umorov obsojen na usmrtitev (trupel drugih žrtev, še celega ducata, niso nikoli našli, zato ni bilo obremenilnih dokazov), vendar ga je španska kraljica Izabela II. pomilostila, da bi njegovo stanje, t. i. likanotropijo, lahko preučevali. Domnevajo, da je leta 1863 umrl v ujetništvu, ker pa za to ni bilo trdnih dokazov, so se pojavile govorice, da je morda pobegnil in se v obliki plenilskega volka še vedno vrača v bližino vasi. 

Knjiga vsebuje reprodukcije različnih arhivskih materialov in efemere, ilustracije in interpretacije mitov in arhetipov, združuje najdene in ustvarjene fotografije in besedilo. Na začetku je naveden citat, ki določa ton branja in zaradi katerega je jasno, da se zgodba bolj kot z osredotočanjem na dejstva poigrava s fikcijo. Knjiga se »bere« (ali lista) kot mistična grozljivka z odprtim koncem in ima tridelno strukturo. S premišljenim ustvarjanjem atmosfere, katere glavni protagonist je krajina Galicije, avtorica pripoveduje zgodbo o Romasanti kot morilcu, Romasanti kot volkodlaku in Romasanti kot medspolni osebi. Prva tretjina knjige je posvečena vzpostavitvi prizorišča, pri čemer skozi avtoričine oči gledamo malo vas na obrobju gozda, kjer pogosto dežuje. Kolaž obraza osebe nedoločljivega spola, fotografije detajlov podob pročelij kamnitih hiš, razbrazdane podeželske poti, ki vodijo proti gozdu. Ko sledimo Romasanti na rob gozda, se perspektiva spremeni v pogled na svet skozi oči Romasante – volka. Očišče fotografij se zniža in premakne na raven pogleda s tal, na različne površine, podrastje. To so nočni posnetki, ki se zlivajo z rdečim ozadjem. Megla se gosti, gozd postaja temnejši in atmosfera se spremeni iz zlovešče v bolj zastrašujočo in krvoločno. Zadnja tretjina fotoknjige se znova vrača proti bolj prepoznavnim oblikam. Podobe povezane s čarovništvom in uroki, različne ilustracije in časopisni izrezki, ki podrobneje prikazujejo in opisujejo Romasantovo sojenje. Med njimi se pojavijo tudi namigi na nejasnost Romasantovega spola – rojstni list deklice po imenu Manuela, zanimanje za »žensko delo«, kot so krojenje, predenje in tkanje. Sledijo slike sramnih dlak nedoločljivih genitalij, ki se stapljajo s simbolnimi podobami odprtin – vodnjakov in votlin ter medicinskih ilustracij medspolnih primerov. Na koncu se ponovi isti citat kot na začetku, le da v njem avtorica spremeni zaimek moškega spola v ženskega. Tukaj se razjasni tudi naslov knjige lobismuller, ki v galicijskem jeziku pomeni ženska volk. S stopnjevanjem atmosfere in nato razjasnitvi, kam nas avtorica usmerja, knjiga ponuja tolikšno mero nedorečenosti, da se gledalcu porajajo različne možnosti interpretacije in vprašanj, odvisno od tega, kam ga pač popelje njegova domišljija. Tako kot volkodlak ni niti človek niti volk, Romasanta mogoče ni bil niti ženska niti moški, vsekakor pa je vedno živel nekje vmes. 

Kot drugi projekti Laie Abril se tudi ta na videz drugačna tematika vendarle navezuje na »neustrezno« telo, posledica tega je bil problem s (spolno) identiteto in vsaj v dotičnem primeru dobesedno ubijalske stranske učinke. 

Projekti Laie Abril so večplastne raziskave, ki z introspektivno vizualizacijo intimnih zgodb naslavljajo najbolj nelagodne vidike nevidnih, skritih in zamolčanih problemov sodobne družbe.

Sorodne objave

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte