Verjamete, da lahko pes človeku spremeni življenje? S tem ne mislim samo na spremembo vsakdanjih opravkov. “Dvakrat na dan ga peljem ven in se tako še sam sprehodim.” Lahko preusmeri pogled, tako da glavna pozornost ni namenjena človeškemu bitju? “Moj pes mi pomeni vse. Živim samo zanj!” Ne tako. Čeprav imam prijatelje, ki jim je tak pristop všeč. Do mene se obnaša kot do psa – saj tudi sem pes – ona pa misli, da je grofica! Rada bi vam samo na kratko povedala, jaz sem Atak, labradorka. Nezo sem spremenila življenje! Pred devetimi leti se je neka ženska ločila od moža in da bi ji olajšala samoto, me je ločila od mame. Dva meseca zatem sta z možem zgladila spor in mož me ni hotel obdržati. In ker moja skrbnica ni bila več sama, se ji ni zdelo nič narobe s tem, da me odda. Nezo je slišala za mojo zgodbo in zelo jo je razjezila, zato me je vzela k sebi domov. Doma je že imela zelo debelo mačko (Minton) in pa belo terierko (Vespa). Res sem bila vesela, ko sem lahko doma skakala okrog. Druge živali v hiši pa niso bile tako vesele. Vsakič ko sem sunila mačko, me je mahnila s taco, druga psica pa se ni hotela ganiti iz Nezinega naročja, no, vsaj prvih pet ur. Nazadnje se ni mogla več upirati in začeli sva se skupaj igrati. Od takrat je moja najtesnejša prijateljica in sestra. Skupaj sva dobivali menstruacijo, skupaj sva spali v postelji, nikdar pa si nisva delili sklede!

Čez dan hodi Nezo na univerzo v službo. Poučuje fotografijo. Ste že kdaj poskusili fotografirati par psov z ramo ob rami, enega črnega in drugega belega? Haha! Ne pričakujte brezhibnih posnetkov. Če boste čas osvetlitve nastavili glede na belega psa, se mene sploh ne bo videlo, razen če bom ravno izplazila rdeči jezik. Če pa fotografirate mene, bo Vespa videti kot bel žaromet. Poleg tega sva obe zelo živahni, tako da je res potrebno pravo mojstrstvo, če hočeš ujeti dobro kompozicijo in pravi trenutek. Zato je Nezo svoje izkušnje z nama pri predavanjih uporabila za razlago odločilnega trenutka pri Henriju Cartier-Bressonu. No, to sem omenila, ker sva čez dan, ko je bila Nezo v službi, ostajali sami v stanovanju v tretjem nadstropju. Lahko sva tekali po stanovanju in se igrali. Res sva bili malo zmešani, ampak Nezo ni nič rekla. A ker sva brez prestanka tekali naokrog, se je spodnja soseda pritožila. Rekla je Nezo: “Svojemu psu porežite kremplje, prosim.” Humf! Njena soseda še nadstropje niže pa se po drugi strani pritožuje zaradi copat s petami. Zato se je Nezo odločila, da bova, ko bo v službi, zaprti v sobi, ker sva že začeli trgati kvadratke s tal. Ampak jaz znam odpreti vsaka vrata. Še nekaj moram omeniti. Ker imam zelo zdrav apetit, sem začela jesti vse, kar je bilo v hiši. Še najtežje je bilo odpreti steklenico oljčnega olja, ampak se mi je posrečilo. Z Vespo sva popili vsega. Ko se je Nezo vrnila domov, naju je že bolel želodec. Nezo naju je spraševala: “Zakaj sta tako mirni?” In odgovorili sva ji z rumenim, oljnatim bruhanjem. Mačka Minton je bila zgrožena, a ko je skušala pobegniti, je tudi ona dobila svoje. Nezo se je hudo ustrašila, da sva zboleli, a ko je zagledala prazno steklenico oljčnega olja, ji je odleglo. Najhuje pri tem je bilo, da je morala počistiti vse bruhanje, saj ni smela dovoliti, da bi medve spet polizali brozgo. 

Še druga stvar, ki sem jo rada jedla, so bile knjige v stanovanju. Sprva sem jedla samo robove strani. Platnice knjig so bile debelejše od notranjosti in nekatere so bile iz usnja ali blaga. Za moj želodec je zadoščalo nekaj knjig na dan, a mislim, da sta predvsem dve knjigi postavili Nezino potrpljenje na hudo preizkušnjo. Prva je bila Atlas Gerharda Richterja, na tej knjigi sem kar dolgo delala, saj je bila zelo debela. Predstavljajte si, da vam kakšna stvar že vse življenje res veliko pomeni – na stotine plošč s fotografijami in slikami, ki so zaznamovale zgodovino sveta, zbranih na enem mestu. Življenje, smrt, veselje, žalost, narava, umetnost, družina … Ta knjiga je vsebovala vse vizualno breme sveta, zato sem jo pač pojedla in jo malo olajšala. Na naslovnici druge knjige je bila fotografija psov – nisem je zavestno izbrala, a je Nezo kljub temu našla v tem nekakšen globlji pomen. Slišala sem jo, ko je prijatelju rekla: “Atak je pojedla knjigo Psi Istanbula. Mislim, da je že skrajni čas, da se poberemo od tod.” Takoj ko sem to slišala, sem se zgrozila, saj sem se spomnila na žalostno zgodbo iz tiste knjige. V otomanskem obdobju Istanbula so ogromno uličnih psov zgnali na kup in jih pustili na otoku. Ubogi psi so bili tako sestradani, da so požrli drug drugega. Kot kaže, me bo Nezo odpeljala na ta otok in tam bom umrla grozljive smrti. Kadar naredim kaj narobe oziroma kadar hočem narediti vtis, da sem nedolžna, pogledam naprej in potem obrnem oči k njej. Nezo ne prenese tega pogleda in me vedno poljubi na vrat. Če tudi tokrat naredim tako, me mogoče ne bo zapustila.

Pomarančevci, mandarine in limonovci, rože in žuželke, majhen ribnik, naokrog se preganjajo še drugi psi … najbrž sem umrla in prišla v nebesa. Nezo, Vespa in Minton so tudi tu. Na srečo me ni zavrgla in pustila na otoku, temveč smo se preselili v majhno hišo z vrtom. Zato sem nehala žvečiti knjige – na vrtu sem imela precej več opravkov – in takrat se je začel tudi Nezin duhovni preporod. Nekaj mesecev kasneje smo se preselili v večjo hišo z vrtom na isti ulici. Nezo je pripeljala domov še druge živali, saj je presodila, da ima zdaj dovolj prostora zanje: race, kokoši, želve, zajce, več mačk in poškodovano šojo. Pa ji še ni bilo dovolj. Posvojila je tudi slepega psa iz zavetišča. Z nekega drugega vrta je ugrabila psa, ki je kar naprej cvilil. Prinesla je kužka, ki ga je našla na ulici lačnega, žejnega in bolnega.

Lepo je bilo živeti s toliko drugimi živalmi, a morali smo se spopadati z boleznimi in celo s smrtjo. Ko sem na primer v gobec prijela mlado mucko, nisem vedela, da lahko kar umre. Ko sem preganjala novega zajca, nisem vedela, da se bo z glavo zaletel v steno in ostal paraliziran. Ko so piščančki padli v ribnik za račke, je Nezo obtoževala samo sebe, ker ni predvidela tega. Ko se je nekega jutra zbudila, je zgroženo ugotovila, da je suhljati pes, ki ga je pripeljala iz gozda, pobil vse piščance. Vrt je bil prekrit z belim perjem in krvjo. Nezo je vpila na nas: “Kaj ste počeli, ko se je vse to dogajalo?” Gledali smo, vsi navdušeni.

V Nezini hiši velja zelo malo pravil, a eno je, da je treba spuščati desko na školjki. Šoja ni imela kletke, doma se je prosto sprehajala naokrog. Enkrat je padla v školjko in rešili so jo tik pred utopitvijo. Nezo je vedno jokala in fotografirala svoje mrtve živali. Posnela je tudi trenutke, ko se je od njih poslavljala.

Nezo je dejansko začela pisati prispevek, ki ga bodo objavili v reviji Membrana. Vendar je moja bolezen napredovala. Oh, pozabila sem omeniti, da imam ogromen tumor na vranici. Ker v Turčiji nimamo krvne banke za pse, so presodili, da bi me bilo preveč tvegano operirati. Jaz sem Atak in pred kratkim sem umrla. Nezo je gotovo jezna name, ker svoje smrti nisem izrazila na bolj dramatičen način. Pridno sem jedla, hodila naokrog in spala na udobni strani postelje. Vsi so me imeli radi. Bila sem zelo srečen pes. Naj nadaljujem. Ko sem dojela, da se Nezo ni posrečilo dokončati pisanja, sem vzela pero. Poskusila bom nadaljevati njen prispevek o mrtvih živalih in popraviti vse dolgočasne odlomke, ki jih je napisala.

Fotografiranje mrtvih ljudi

Tehnične zmožnosti, ki so se razvile v zgodovini fotografije, so botrovale nastanku številnih zvrsti fotografije. Nedvomno je najzanimivejša od vseh prav posmrtna fotografija. Pred izumom fotografije so posmrtne slike slikali slikarji, zdaj pa je ta tradicija prešla v roke fotografov. Posmrtne slike in fotografije potrebujemo, da se spominjamo preminule osebe, še posebej, če je umrla mlada. Veliko število smrti je botrovalo potrebi po fotografiji. Nazif Topçuoğlu takole piše o fotografijah mrtvih otrok:

V 50. letih 19. stoletja je več kot polovici prebivalcev Londona grozila lakota. V obupu so se ljudje zgrinjali v velika mesta in iskali delo, zato se je začela spreminjati struktura družine, družine so razpadale. S porastom otroške smrtnosti so postale iskane fotografije umrlih otrok. Slike vnukov – mrtvih ali živih – je bilo moč poslati starejšim na podeželje. Ker je bil otrok tako ali tako v mestu, je bila fotografija v obeh primerih enaka. Družine so tudi bolečino delile tradicionalno. Smrt je bila še vedno resničnost življenja. (Topçuoğlu, 2000, 60)

Upadanje potrebe po posmrtni fotografiji je premosorazmerno z množično uporabo fotografije. Po prvi svetovni vojni se je dejansko pojavila drugačna potreba. V tej vojni z mnogo padlimi so začeli izdelovati fotomontaže, da bi družinam pomagali najti nekakšno uteho. V fotografskem studiu so tako na primer fotografirali družinske člane skupaj s fotografovim pomočnikom, oblečenim v vojaško uniformo. Potem pa je fotograf pomočnikov obraz zamenjal s fotografijo padlega sina. To so bile zadnje spominske fotografije, ki so jih posneli, kot da bi bil preminuli še živ in bi bila še vsa družina zbrana. Tako je družina iskala uteho v fiktivni resničnosti neuresničenega trenutka. To, kar si hočemo zapomniti in kar si um dejansko zapomni, se s časom spreminja.
V gledalčevem umu je fotografijo mogoče spremeniti v resničen trenutek.

Še ena vrsta fotografije, ki se je v istem obdobju pojavila iz podobnih vzrokov, je fotografija duhov. Začele so se pojavljati fotografije, za katere so fotografi trdili, da so nanje s fotoaparatom zajeli duha umrle osebe. A v resnici so takšni fotografi zajeli samo dobiček, ki so ga kovali na račun bolečine drugih. Razmah vere v spiritualizem po prvi svetovni vojni izvira iz intenzivnosti bolečine, ki so jo ljudje izkušali tako na individualni kot na kolektivni ravni. Zato je bilo toliko zanimanja za slike duhov. Naj je šlo za fotomontažo ali ne, je oseba še vedno verjela, da se je soprogova duša prilepila na fotografski papir, celo če si fotografijo posnel pred njenimi očmi. Še vedno živi človek mora verjeti, da je res, če hoče živeti naprej. Med tistimi, ki so verjeli v fotografije duhov, je bil tudi Arthur Conan Doyle, pisatelj, ki je zasnoval lik Sherlocka Holmesa – najpametnejšega detektiva v vsej književnosti. Ko je v vojni izgubil sina in številne druge sorodnike, so ga te travme privedle k misticizmu. Doyle je članek (1920) na to temo objavil v reviji Strand. Vanj je vključil teorije o obstoju duhov in vil. Trdil je, da obstajajo fotografije, ki lahko dokažejo obstoj duše. (Simanek, 2019)

Dandanes smo se v odnosu s smrtjo oddaljili od nje. Mrtveca se spominjamo po najbolj zdravih, najbolje retuširanih – oziroma danes fotošopiranih – fotografijah. Marcel Proust, ki fotografijo opisuje kot orodje za spominjanje, pripoveduje o fotografiji ostarele tete, ki je ni mogel imeti rad. Na sliki je nosila velik klobuk in obraz je imela preveč naličen. Ko je teta umrla, je izvedel, da je bila hudo bolna, ko so jo fotografirali. Zato je nosila tako velik klobuk in toliko ličil – da bi prikrila bolezen. In tako je za Prousta ta fotografija končno dobila svoj pravi pomen.

Poleg izjemne kakovosti tehnologije digitalne fotografije in programov za obdelovanje fotografij lahko z njimi v nekaj minutah ustvarimo fotografije z neomejenim naborom fotografskih učinkov, ki si jih lahko naložimo na mobilni telefon. Virtualni oblaki (npr. iCloud) so prenapolnjeni s tisoči slik, ki si jih ne moremo zapomniti in priklicati v spomin. Vsi estetski izrazi v zgodovini fotografije, združite se! Cianotipija z učinkom kiberpanka, je na dosegu roke, in že si videti, kot bi te obarvali.

Fotografiranje mrtvih živali

Človeška bitja smo že od nekdaj v odnosu z živalmi. Kača nas je usmerila na našo pot, razvili smo se iz opic, mitološki feniks nas je povzdignil v nebo, volkovi so nam vzgajali otroke, medvedje so postali znak časti. V pesmih smo o svojih težavah govorili v živalskih prispodobah. Štorklje selivci, levi, ki rjovijo v gorah, čudovito petje slavca, vse to je bilo ključno za opredeljevanje človeških čustev. Po drugi strani pa smo otrokom v pravljicah predstavljali napačne arhetipe o živalih. Glede na lastne interese je človek živali razdelil na dve vrsti, koristne in nekoristne. In od živali, ki jih je imel za koristne, je imel korist, pa naj so bile žive ali mrtve.

Občudovali smo mitološke like, ki so bili pol ljudje, pol živali, in si želeli, da bi bili resnični. Satir, zaščitnik gozdov, pol kozel pol človek; kentaver, bojevnik, pol konj, pol človek, in pa nimfe, vsi predstavljajo izobilje narave. Tako je zelo verjetno, da je Danec Ole Worm (1588–1654) v svojem kabinetu čudes hranil tudi rog samoroga. V resnici pa je šlo za rog narvala. Kabineti čudes so bili odraz človeške domišljije, radovednosti in strasti.

Kabineti čudes so se razvili v naravoslovne muzeje, muzeji pa so postali bolj raznovrstne javne in izobraževalne ustanove. V naravoslovnih muzejih so razstavljena okostja živali z vsega sveta in iz različnih obdobij ter na tisoče nagačenih mrtvih živali, napolnjenih s formaldehidom. V živalskih vrtovih – današnjih naravnih habitatih! – so na stenah kletk in ograd za živali naslikane pokrajine, kjer so živali prej dejansko živele. V eseju Why Look at Animals? (Zakaj gledati živali?) John Berger trdi, da so bile pokrajine živali narisane na stene živalskih vrtov in pokrajine povezane z izvorom živali – na primer drevesa za opice, skale za medvede, prod za krokodile in slike plitvin – uporabljene zgolj simbolično. Uporaba takšnih simbolov ima dve funkciji: 

Za obiskovalce delujejo kot gledališke kulise; za živali pa tvorijo okolje, kjer so vsaj v sledovih prisotne razmere, v katerih si lahko ohranijo golo življenje. (Berger 1992, 25)

Zakaj pa živali sploh zapirajo tja v takih razmerah? Zanima me, če se obiskovalci sploh kdaj vprašajo po tem, ko gledajo umetno okrasje in prebirajo informativne table. Na podobne postopke naletimo tudi v naravoslovnih muzejih.

Na fotografa Hiroshija Sugimota (1948) so sprva vplivale živalske diorame, ki jih je videl v Ameriškem naravoslovnem muzeju v New Yorku in jih začel fotografirati. Nagačene živali, umeščene v predele z naslikanim habitatom v ozadju, sprva dajejo vtis lažnosti. Ko pa si ogledamo fotografije, se zdijo izjemno resnične. Gledalec, ki ne bi vedel, kje so bile fotografije posnete, bi lahko pomislil, da so res nastale v naravnem okolju živali. Sugimoto je fotograf, ki v svojih projektih preizprašuje konceptualni kontekst fotografije. “Si predstavljate, da bi posneli ves film v enem samem kadru?” Odgovor: “Dobiš sijoč ekran,” pravi za svoj projekt Theatres (Gledališča) (Sugimoto nedatirano). Pokaže se bel ekran, kar je posledica približno dvourne osvetlitve filma, ki ga vrtijo v kinodvorani. Dejansko je ves film posnet na tisti beli podlagi. Kako daleč onkraj tistega, kar vidimo, lahko gremo, ko obiščemo naravoslovni muzej ali živalski vrt?

“Narava je okrutna in tako mora biti. Človek pa je okruten, čeprav to ni nujno!” pravi norveški filozof Arne Naess. Po antropocentričnem razumevanju narava ni nič več kot zaloga virov, ustvarjenih zato, da jih človek izkorišča za zadovoljevanje svojih potreb. Tudi na živali gleda kot na avtomate. V okoljski etiki pa je splošno sprejeto, da si vsi naravni viri in sistemi zaslužijo moralno spoštovanje, saj imajo vrednost sami po sebi. (Çüçen, 2011) Fotografinja Lynn Savarese je svojo hvaležnost do ptic izrazila v študiji Still Life Aviary (Ptičje tihožitje): 

Ptičje tihožitje naslavlja etične izzive, ki ga [zapuščeni primerki nagačenih ptic] predstavljajo, pa tudi njihovo moč, da spregovorijo o ogroženosti in izumrtju, ki danes grozi številnim vrstam ptic. Kljub tragičnim razmeram pa ti primerki še vedno izkazujejo močno osebnost in dostojanstvo. Le redko lahko vidimo življenje in smrt upodobljena s takšno tiho silovitostjo in občudovanjem. Da jim izkazujem spoštovanje, je zame postalo skoraj sveta naloga. (Savarese nedatirano)

“Tako temačen kraj, kjer so mrtvi vedno navzoči. Drži se ga nekakšen poetični kaos, čudovita nujnost,” pravi Michael Ackerman o Benaresu v fotoknjigi End Time City (Mesto konca časa, 1999). Benares je sveto mesto v Indiji, kjer na bregovih reke Ganges sežigajo trupla umrlih. Na Ackermanovih slikah prevladuje občutenje, da so ljudje in živali enakovredni, pa naj bodo mrtvi ali živi. Pes na ulici, vol ali opica, vsi so podobni človeku, deležni enakega spoštovanja: mrtva opica, obdana s cvetovi, in mrtev človek, ki ga obredno sežigajo; potepuški psi in ljudje; truplo vola in človeško truplo na robu vode; opičji mladič, zavit v svojo mamo, in neka druga opica, ki je ovita okoli vratu nekemu človeku in se oklepa njegove srajce. “Živali postajajo vse pomembnejši del naših življenj, naše neizogibne samote. Dopolnjujejo človekovo duhovno plat, za katero smo prikrajšani.” (Batukan, 2016, 26)

Za fotografa Nobuyoshija Arakija (1940) je življenje potovanje, snemanje fotografij pa čustveno popotovanje. V Arakijevi fotoknjigi Diary Sentimental Journey/Winter Journey (Dnevnik sentimentalno potovanje/Zimsko potovanje, 1991) prvi del vsebuje fotografije z medenih tednov z ženo; drugi del pa obsega fotografije ženine bolezni in smrti. Fotografije ljubezni, življenja in sreče se pomikajo k žalovanju in smrti. Potovanje k življenju in potovanje k smrti. Araki uporablja fotografije kot vizualni dnevnik, ki odraža, kaj čuti. Iz fotografij vsakdanjega življenja, posnetih v hiši in na ulici, je moč začutiti občutja osamljenosti in žalosti. Araki hoče, da smo s fotografijami priče dobrim in slabim trenutkom njegovega življenja. V drugi knjigi mačko, ki smo jo videli z njegovo ženo, prikaže vse bolj oslabelo od starosti in nazadnje še, kako umira. Posmrtni fotografiji žene in mačke se srečata druga ob drugi.

Čeprav živimo v dobi, ko je vedno več komunikacijskih tehnologij, smo vse bolj osamljeni. V fotografskem projektu Soichira Koriyame Apartments in Tokyo: Kodokushi (Stanovanja v Tokiu, Kodokushi)vidimo sobe brez prebivalcev. V japonščini kodokuši pomeni ‘samotna smrt’, ki označuje smrt samskega človeka zaradi nenadne bolezni, namiguje pa tudi na to, da takšen človek ne more nikogar prositi za pomoč, ker živi sam v svoji hiši, vendar pa definicija tega izraza sama ni tako jasna. Ocenjujejo, da se dandanes primeri od
10 do 20 smrti kodokuši na dan. (Koriyama, 2014)

Fotografiranje mojih mrtvih živali

Slikam mrtve živali, ki jih vidim na ulici. Sprva nisem vedela natanko, zakaj to počnem. Pozneje sem ugotovila, da sem si s tem, ko sem jih slikala, vzela nekaj časa zanje in se pogovorila z njimi. Ob tem premišljujem o različnih rečeh: Je že dolgo tukaj? Videti je, da jo je zbil avto. Oči ima odprte. Bo prišel kdo mimo in odstranil truplo? Lahko kar jaz?

Srečevala sem trupla hroščev, metuljev in čebel; začela sem jih zbirati. Čez čas me je začelo kar skrbeti, če nisem nikjer našla nobenega trupla. Proslavljamo prihod pomladi in cvetja. Cvetovi pomarančevca in limonovca omamno dišijo. Včasih sem bila zelo previdna, da pri vonjanju drevesnega cvetja nisem vtaknila nosu v cvet s čebelo. Zdaj pa na celotnem drevesu komaj še najdem kakšno čebelo. “Zadnjih nekaj sto let so ljudje tako marljivo izgrajevali lastni ego, da niso (mogli) slišati zvoka (tišine) živali in narave.” (Batukan, 2016, 37) V trenutnem fotografskem projektu gradim prizorišča, na katerih mrtve žuželke ponovno oživljajo. Prihajajo iz narave – ki so jo uničili ljudje – in vračajo življenje.

Poznala sem žensko, ki je umrla že pred leti. Takrat sem bila še študentka na oddelku za fotografijo. Fotografirala sem ob posebnih priložnostih, na primer ob porokah ali rojstnih dnevih. Podobno sem fotografirala tudi pogreb, od začetka do konca, slike sem nameravala podariti možu preminule. Natisnila sem slike in mu jih dala. Pet minut zatem je prišel k meni čisto zgrožen. “Jih je že kdo videl? So bile kje objavljene? Daj mi vse negative!” je rekel. Bila sem zelo presenečena in prizadeta. S temi fotografijami nisem imela nobenih načrtov. Z leti sem bila priča še več smrtim. Spet sem fotografirala. To so njihove zadnje fotografije, preden izginejo s sveta.

“Najtežje je fotografirati žrtve nasilne smrti, to je tudi najbolj neugodna izkušnja za spomin.” (Burnett, 2012, 56) Boleče dogodke si želimo pozabiti, izogibamo se rečem, ki nas spominjajo nanje. Zato fotografije včasih razrežemo ali zažgemo. Zgodba, kot se je spomnimo, pogosto ni skladna z resnico. Celo če fotografijo posnameš z namenom, da bi naredil dokument o resničnosti, se bo vsak, ki si jo bo ogledal, spomnil drugačne zgodbe. Čeprav fotografija pripada trenutku, se lahko plasti njenega pomena spreminjajo od opazovalca do opazovalca. Slike mrtvih živali so žalostne, ker smo bili mi nekoč srečni. Če komu rečemo zbogom, je to zato, da bi lahko na novo začeli. Te fotografije spominjajo na celoten proces, ne na proces, ki se je že končal.

Prevedel Jaka Andrej Vojevec.

Viri

• Ackerman, M. 1999. End Time City. Italy: Scalo.
• Batukan, C. 2016. Anima-lizm. İnsan, Hayvan ve Bitkilerde Ruh Üzerine. Istanbul: Altıkırkbeş.
• Berger, J. 1992. “Why Look at Animals?” In: About Looking. Vintage.
• Burnett, R. 2012. İmgeler Nasıl Düşünür?. Istanbul: Metis.
• Çüçen, A. 2011. Derin Ekoloji. Accessed June 2, 2019. Available online here.
• Devall, B. 1990. Simple in Means, Rich in Ends: Deep Ecology in Theory and Practice. Green Print.
• Koriyama, S. 2014. Apartments of Lonely Deaths in Tokyo. Accessed March 30, 2019. Available online here.
• Picq, P., Digard, J.P. 2015. Hayvanların En Güzel Tarihi. Istanbul: İş Bankası Kültür Yayınları.
• Savarese, L. n.d. “Still Life Aviary.” In: Lensculture. Accessed January 9, 2019. Available online here.
• Simanek, D. E. 2019. Arthur Conan Doyle. Accessed March 19, 2019. Available online here.
• Sugimoto, H. 2019. Accessed June 2, 2019. Available online here.
• Topçuoğlu, N. 2000. Fotoğraf Ölmedi Ama Tuhaf Kokuyor. Istanbul: YKY.