Poljska fotografinja Jagoda Malanin se pri delu posveča barvam in teksturam znotraj arhitekture in materialov, kot so raznovrstne tkanine, polivinil in omet. Zanimajo jo ponavljajoči se elementi barvitih sten, žive barve, kontrasti v teksturi in vsebini, različne oblike tal, pesek, beton, skalovje, travniki. V zadnjem času jo zanima tudi človeško telo, predvsem pa koža, ki nenazadnje prikladno ustreza njenemu zanimanju za površine in relief. V aktualnih kaotičnih časih je na podlagi lastnih izkušenj in osebnih konfrontacij, ki tudi sicer določajo njeno prakso in odločitve za izpeljavo številnih projektov, sklenila izpostaviti človeka in človeško telo. Njen najnovejši projekt ima naslov Kože, v katerih živimo (Skins we live in, 2020–2021), v naslednjih dveh letih pa se nadejamo tudi serije Kosti, ki nas določajo (Bones that constitute us) in Organi, ki nas oživljajo (Organs that revive us). Avtorica pri svojem delu izvorne travme ne pojasnjuje. Razkrije pa, da je bila stiska povod za nastanek fotografske serije, zato jo je smiselno obravnavati kot izpovedno in terapevtsko, s pridihom želje po samopomoči.

Del cikla fotografij Kože, v katerih živimo je bil letos premierno razstavljen v manjši ulični Galerii nr 22. v Vroclavu. Naslov projekta, ob katerem nam v spominu oživi španski psihološki triler iz leta 2011,¹pravzaprav sovpada s prikradenim občutkom nelagodja in telesne samorefleksije, celo dismorfije. Kožo namreč nemalokrat povezujemo z ostudnim body-horrorjem in telesno deformacijo, koža je kazalnik nasilja, trpinčenja in srčika diskriminacije in rasizma. Koža se kot taka manifestira znotraj številnih sfer in njena interpretacija v družbi presega zgolj biološko ali politično torišče. Jagoda Malanin je ustvarila diptihe, ki z načinom naglašenega kontrasta – najsibo to v barvi, teksturi ali vsebini – poudarjajo to mnogoznačnost kože in njeno vseprisotnost.

Serija 15 fotografij zajema podobe gledališkega odra, zastrtega s težko rdečo zaveso, ribiških mrež, barvastih lepilnih trakov, posušenega drevja, s kamenjem obteženih cerad, različnih kosov pohištva, ladjevja, tapet, filca, oken in vrat. Ob omenjenih podobah so znotraj diptiha portreti človeških teles, gola zadnjica, izklesane trebušne mišice, otroška silhueta, rdeče nalakirani nohti, modrikasta kolena, brazgotine, maske in krzneni plašč. Nekateri fotografski pari delujejo zelo povedno, spet drugi oddajajo občutek naključnosti in nezavednega. Ena od stalnic je vzpostavljanje dualnosti med organskim in neorganskim – med dejansko biološko kožo na eni strani, pa naj bo ta pigmentirana, potetovirana, zabrazgotinjena, in fiktivno kožo, na primer tkanino, tapeciranim pohištvom, lepilnim trakom in različnimi tančicami na drugi.

Dotična serija je zelo osebna, izbor motivov pa je posledica čustvenih odzivov avtorice na osebne življenjske situacije in doživljaje ter intenzivnega raziskovanja in prebiranja filozofskih besedil. Avtorica je vzporedno z razvijanjem projekta raziskovala filozofijo Arthurja Schopenhauerja,² pri čemer je večji del pozornosti namenila konceptu dvigovanja mayine tančice. Eden najbolj pesimističnih in godrnjavih filozofov 19. stoletja se je namreč ukvarjal z vzhodnjaško filozofijo, predvsem nekaterimi temeljnimi vidiki hinduizma in budizma. V kombinaciji s svojim neizmerno negativnim pogledom na svet je razmišljal o konceptu maye in njene tančice, v katerem se je ob snovanju projekta prepoznala tudi Jagoda Malanin. Beseda maya,³ ki v sanskrtu v grobem pomeni iluzija, predstavlja fizični svet, kakršnega zaznavamo s čuti in ga pri sebi interpretiramo kot realnost – v resnici pa gre za iluzijo, za laž, privid. Globlja realnost in potemtakem resnica naj bi bili skriti pred nami, zakriva pa jo tenka tančica, v katero zremo vsa naivna bitja. Maya ni nikogaršnja krivda in predstavlja naravni pojav, skorajda proces, vpliva na naše zaznavanje in strukturira našo kognitivno psihologijo. Arthur Schopenhauer v svojih zapisih⁴ raziskuje primer odstiranja mayine tančice kot načina odrešitve sveta, kot eno od poti, kako svet narediti in razumeti na bolj pozitiven način. Ko nam uspe dvigniti tančico pred našimi očmi, lahko svet uvidimo takšen, kot je v resnici. Dotlej pa smo ujetniki poželenja, gona in ega.

Tradicija razumevanja maye kot iluzije in Schopenhauerjeva filozofija predstavljajo izhodišče Jagode Malanin za grob razmislek o iluziji, resnici in smislu v odnosu do človeške narave in njegove fizične biti, ki sta pogojeni z obstojem kože. Koža kot nekaj površinskega, nekaj, kar ščiti notranjost, je trpežno, prilagodljivo in fascinantno, spreminjajoče, pogosto ranjeno in izmaličeno. Koža pa so tudi lično blago za tapeciranje in kičaste stenske tapete. Avtorica se navezuje na stare palače na Poljskem, katerih naročniki, arhitekti, investitorji in primarni vzorci tapet so v resnici nemški – od tu še dodatno črpa strah, neko sovraštvo in travmo. V opisu projekta namreč omeni nacionalno še vedno prisotno negativno konotacijo vsega nemškega, občutek izdajstva in nemoči, v njenem spominu ilustrirane s specifičnimi podobami, zastavami in propagandnimi plakati, ki prav tako aludirajo na tančico, ki zastira resničnost. V praksi vzpostavljanja diptihov in kontrastov jim ob bok postavlja podobe golih teles svojih najbližjih, celulitaste okončine, kolena, prekrita s podplutbami, in kožo, polno brazgotin, ki so posledica samopoškodovanja. Še korak dlje so podobe dragocenih krznenih plaščev in mehko nagačenih obrazov orangutanov.

Kompleksna kombinacija večplastnega pesimizma nemškega filozofa (ki se je mimogrede rodil v poljskem mestu Gdansk)⁵ in njegove vprašljive interpretacije več tisočletij stare hindujske filozofije se pri delu Jagode Malanin manifestira kot izredno sentimentalna, depresivna in patološka žalostinka. Na videz preprosta serija fotografij, ki se ji bodo v prihajajočem letu pridružili še videoposnetki, se izkaže za izredno zapleten, nekoliko naporen kvodlibet. Del raziskave med nastajanjem serije je namreč predstavljalo tudi razumevanje kože na principu semiotike. Poleg dejstva, da je človeška biološka koža osrednjega pomena za posameznikovo življenje, jo lahko razumemo kot izredno konceptualizirano, kot socio-somatsko-semiotično večplastno dinamično membrano, ki je polprepustna in sleherno komunikacijska.

Avtorica se je pri delu vsekakor podučila in okoli projekta nakopičila teorije, ki so se na čustveni ravni povezale z njenim razumevanjem kože ali s tisti trenutek dostopno lokacijo, objekti ali predmeti. Četudi je jasno, da se je avtorica obdala s pregostim slojem filozofije in teoretiziranja, nam s tako široko in v resnici kompleksno podlago sugerira, kako bi lahko razmišljali o koži, njeni široki vsebini in morda celo njeni stvarnosti. Celoten projekt naj bi spodbudili osebna tragedija, trpljenje, nekakšna motnja, neravnovesje. Avtoričina naklonjenost Schopenhauerju in njegovemu delu sovpada z njenim duševnim stanjem in umetniško produktivnostjo, ki jo poganjata tesnobnost in nezadovoljstvo. V tem oziru se svet skozi njeno polje delovanja gledalcu kaže na način, kot da ima smisel, neki red in prihodnost – a pojasnjena vsebina in fotografije številnih zastorov, pajčolanov in zaves namigujejo, da je vse skupaj iluzija ter da je svet pač turoben in trpeč kraj. Po principu ustvarjanja in umetnosti kot načinu terapije bi umetničino poglabljanje v tematiko in obsesijo s tančicami lahko pojasnjevali z njeno nesrečo ali klicem na pomoč. Projekt Kože, v katerih živimo je tako zelo oseben, hkrati skrivnosten, in predstavlja odraz intenzivne, a nepojasnjene stiske, ki človeka približa aktu odstiranja tančice, za katero se skriva kaos. Tako kot pri njenem lanskem projektu Memoir found in a bathtub, pri katerem je bila pozornost usmerjena h krhkosti in politiziranosti nosečega telesa, se tudi pri dotičnem projektu ukvarja z odkrivanjem same sebe, navznoter in navzven. Če kumuliranju priložnostnega modroslovja sledi pestra likovna produkcija in lažje premagovanje težkih travm, so na kup zmetana semiotika, nemški idealizem in dobrote z Vzhoda na prvi pogled dodobra benigna kombinacija. Vsaj dokler ne odstremo tančice obzira, sprave in naivne lahkovernosti.

Reference

• Berger, D. Binghamton. 2004. The Veil of Maya: Schopenhauer’s System and Early Indian Thought. Global Academic Publishing.
• Schopenhauer, Arthur. (1918) 2008. Svet kot volja in predstava. Prevedel Alfred Leskovec. Ljubljana: Društvo Slovenska matica.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

1. Koža, v kateri živim je španski psihološki triler iz leta 2011, scenarij in režija sta delo Pedra Almodóvarja, v glavnih vlogah pa so nastopili Antonio Banderas, Elena Anaya, Marisa Paredes, Jan Cornet in Roberto Álamo. Film prikazuje patološko zanimanje za človeško telo uspešnega plastičnega kirurga, ki v celoti opusti svojo zdravniško etično držo. V povezavi z erotiko in srhljivostjo se to sprevrže v manično iskanje popolne nadomestne, neuničljive človeške kože, s katero bi oživel svojo izgubljeno ljubezen.
2. Arthur Schopenhauer, nemški filozof rojen leta 1788 v Gdansku, umrl leta 1860 v Frankfurtu na Majni. Njegovo najbolj znano delo je Die Welt als Wille und Vorstellung iz leta 1818 (Svet kot volja in predstava, 2008). Bil je med prvimi zahodnimi filozofi, ki so razširjali in proučevali pomembna načela hindujske in budistične filozofije. Njegovo delo je bilo opisano kot zgledna manifestacija filozofskega pesimizma.
3. Māyā (sanskrt: माया)
4. Avtorica se pri seriji navezuje na delo The Veil of Maya: Schopenhauer’s System and Early Indian Thought (Berger 2004).
5. V času rojstva Arthurja Schopenhauerja je bil Gdansk del pruske monarhije (nemško poimenovan Danzig), še danes pa je poznan po svoji zgodovinski kompleksnosti, geografskih specifikah in demografiji – skozi zgodovino je v tem velikem pristaniškem mestu živelo veliko Nemcev.