Jagodni izbor

Jagodni izbor

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Esej se posveča najnovejšemu fotografskemu projektu poljske umetnice Jagode Malanin. Serija fotografij z naslovom Kože, v katerih živimo je nastala v času hude osebne stiske in intenzivnega proučevanja nemške filozofije prve polovice 19. stoletja, natančneje interpretacij hindujskega koncepta svetovne iluzije Arthurja Schopenhauerja. Izhodišče za diptihe, pri katerih je poudarjen kontrast med organsko in anorgansko kožo, predstavlja zelo specifično in nenavadno spajanje vzhodnega koncepta odstiranja iluzionistične tančice, sodobnih dognanj o morebitni semiotski koži in želja po opolnomočeni samopomoči. Esej preizprašuje, do kolikšne mere je pripisovanje tako raznovrstnih in kompleksnih konceptov ter filozofskih premislekov na serijo ducatov fotografij še smiselno in obvladljivo in ali je v oziru umetniške svobode in legitimnih osebnih pristopov ta praksa pri občinstvu dobrodošla ter kdaj je nakopičenih idej vseeno preveč.

Poljska fotografinja Jagoda Malanin se pri delu posveča barvam in teksturam znotraj arhitekture in materialov, kot so raznovrstne tkanine, polivinil in omet. Zanimajo jo ponavljajoči se elementi barvitih sten, žive barve, kontrasti v teksturi in vsebini, različne oblike tal, pesek, beton, skalovje, travniki. V zadnjem času jo zanima tudi človeško telo, predvsem pa koža, ki nenazadnje prikladno ustreza njenemu zanimanju za površine in relief. V aktualnih kaotičnih časih je na podlagi lastnih izkušenj in osebnih konfrontacij, ki tudi sicer določajo njeno prakso in odločitve za izpeljavo številnih projektov, sklenila izpostaviti človeka in človeško telo. Njen najnovejši projekt ima naslov Kože, v katerih živimo (Skins we live in, 2020–2021), v naslednjih dveh letih pa se nadejamo tudi serije Kosti, ki nas določajo (Bones that constitute us) in Organi, ki nas oživljajo (Organs that revive us). Avtorica pri svojem delu izvorne travme ne pojasnjuje. Razkrije pa, da je bila stiska povod za nastanek fotografske serije, zato jo je smiselno obravnavati kot izpovedno in terapevtsko, s pridihom želje po samopomoči.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Del cikla fotografij Kože, v katerih živimo je bil letos premierno razstavljen v manjši ulični Galerii nr 22. v Vroclavu. Naslov projekta, ob katerem nam v spominu oživi španski psihološki triler iz leta 2011,1pravzaprav sovpada s prikradenim občutkom nelagodja in telesne samorefleksije, celo dismorfije. Kožo namreč nemalokrat povezujemo z ostudnim body-horrorjem in telesno deformacijo, koža je kazalnik nasilja, trpinčenja in srčika diskriminacije in rasizma. Koža se kot taka manifestira znotraj številnih sfer in njena interpretacija v družbi presega zgolj biološko ali politično torišče. Jagoda Malanin je ustvarila diptihe, ki z načinom naglašenega kontrasta – najsibo to v barvi, teksturi ali vsebini – poudarjajo to mnogoznačnost kože in njeno vseprisotnost.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Serija 15 fotografij zajema podobe gledališkega odra, zastrtega s težko rdečo zaveso, ribiških mrež, barvastih lepilnih trakov, posušenega drevja, s kamenjem obteženih cerad, različnih kosov pohištva, ladjevja, tapet, filca, oken in vrat. Ob omenjenih podobah so znotraj diptiha portreti človeških teles, gola zadnjica, izklesane trebušne mišice, otroška silhueta, rdeče nalakirani nohti, modrikasta kolena, brazgotine, maske in krzneni plašč. Nekateri fotografski pari delujejo zelo povedno, spet drugi oddajajo občutek naključnosti in nezavednega. Ena od stalnic je vzpostavljanje dualnosti med organskim in neorganskim – med dejansko biološko kožo na eni strani, pa naj bo ta pigmentirana, potetovirana, zabrazgotinjena, in fiktivno kožo, na primer tkanino, tapeciranim pohištvom, lepilnim trakom in različnimi tančicami na drugi.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Dotična serija je zelo osebna, izbor motivov pa je posledica čustvenih odzivov avtorice na osebne življenjske situacije in doživljaje ter intenzivnega raziskovanja in prebiranja filozofskih besedil. Avtorica je vzporedno z razvijanjem projekta raziskovala filozofijo Arthurja Schopenhauerja,2 pri čemer je večji del pozornosti namenila konceptu dvigovanja mayine tančice. Eden najbolj pesimističnih in godrnjavih filozofov 19. stoletja se je namreč ukvarjal z vzhodnjaško filozofijo, predvsem nekaterimi temeljnimi vidiki hinduizma in budizma. V kombinaciji s svojim neizmerno negativnim pogledom na svet je razmišljal o konceptu maye in njene tančice, v katerem se je ob snovanju projekta prepoznala tudi Jagoda Malanin. Beseda maya,3 ki v sanskrtu v grobem pomeni iluzija, predstavlja fizični svet, kakršnega zaznavamo s čuti in ga pri sebi interpretiramo kot realnost – v resnici pa gre za iluzijo, za laž, privid. Globlja realnost in potemtakem resnica naj bi bili skriti pred nami, zakriva pa jo tenka tančica, v katero zremo vsa naivna bitja. Maya ni nikogaršnja krivda in predstavlja naravni pojav, skorajda proces, vpliva na naše zaznavanje in strukturira našo kognitivno psihologijo. Arthur Schopenhauer v svojih zapisih4 raziskuje primer odstiranja mayine tančice kot načina odrešitve sveta, kot eno od poti, kako svet narediti in razumeti na bolj pozitiven način. Ko nam uspe dvigniti tančico pred našimi očmi, lahko svet uvidimo takšen, kot je v resnici. Dotlej pa smo ujetniki poželenja, gona in ega.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Tradicija razumevanja maye kot iluzije in Schopenhauerjeva filozofija predstavljajo izhodišče Jagode Malanin za grob razmislek o iluziji, resnici in smislu v odnosu do človeške narave in njegove fizične biti, ki sta pogojeni z obstojem kože. Koža kot nekaj površinskega, nekaj, kar ščiti notranjost, je trpežno, prilagodljivo in fascinantno, spreminjajoče, pogosto ranjeno in izmaličeno. Koža pa so tudi lično blago za tapeciranje in kičaste stenske tapete. Avtorica se navezuje na stare palače na Poljskem, katerih naročniki, arhitekti, investitorji in primarni vzorci tapet so v resnici nemški – od tu še dodatno črpa strah, neko sovraštvo in travmo. V opisu projekta namreč omeni nacionalno še vedno prisotno negativno konotacijo vsega nemškega, občutek izdajstva in nemoči, v njenem spominu ilustrirane s specifičnimi podobami, zastavami in propagandnimi plakati, ki prav tako aludirajo na tančico, ki zastira resničnost. V praksi vzpostavljanja diptihov in kontrastov jim ob bok postavlja podobe golih teles svojih najbližjih, celulitaste okončine, kolena, prekrita s podplutbami, in kožo, polno brazgotin, ki so posledica samopoškodovanja. Še korak dlje so podobe dragocenih krznenih plaščev in mehko nagačenih obrazov orangutanov.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Kompleksna kombinacija večplastnega pesimizma nemškega filozofa (ki se je mimogrede rodil v poljskem mestu Gdansk)5 in njegove vprašljive interpretacije več tisočletij stare hindujske filozofije se pri delu Jagode Malanin manifestira kot izredno sentimentalna, depresivna in patološka žalostinka. Na videz preprosta serija fotografij, ki se ji bodo v prihajajočem letu pridružili še videoposnetki, se izkaže za izredno zapleten, nekoliko naporen kvodlibet. Del raziskave med nastajanjem serije je namreč predstavljalo tudi razumevanje kože na principu semiotike. Poleg dejstva, da je človeška biološka koža osrednjega pomena za posameznikovo življenje, jo lahko razumemo kot izredno konceptualizirano, kot socio-somatsko-semiotično večplastno dinamično membrano, ki je polprepustna in sleherno komunikacijska.

Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.
Jagoda Malanin, Kože, v katerih živimo (Skins we live in), 2020-2021.

Avtorica se je pri delu vsekakor podučila in okoli projekta nakopičila teorije, ki so se na čustveni ravni povezale z njenim razumevanjem kože ali s tisti trenutek dostopno lokacijo, objekti ali predmeti. Četudi je jasno, da se je avtorica obdala s pregostim slojem filozofije in teoretiziranja, nam s tako široko in v resnici kompleksno podlago sugerira, kako bi lahko razmišljali o koži, njeni široki vsebini in morda celo njeni stvarnosti. Celoten projekt naj bi spodbudili osebna tragedija, trpljenje, nekakšna motnja, neravnovesje. Avtoričina naklonjenost Schopenhauerju in njegovemu delu sovpada z njenim duševnim stanjem in umetniško produktivnostjo, ki jo poganjata tesnobnost in nezadovoljstvo. V tem oziru se svet skozi njeno polje delovanja gledalcu kaže na način, kot da ima smisel, neki red in prihodnost – a pojasnjena vsebina in fotografije številnih zastorov, pajčolanov in zaves namigujejo, da je vse skupaj iluzija ter da je svet pač turoben in trpeč kraj. Po principu ustvarjanja in umetnosti kot načinu terapije bi umetničino poglabljanje v tematiko in obsesijo s tančicami lahko pojasnjevali z njeno nesrečo ali klicem na pomoč. Projekt Kože, v katerih živimo je tako zelo oseben, hkrati skrivnosten, in predstavlja odraz intenzivne, a nepojasnjene stiske, ki človeka približa aktu odstiranja tančice, za katero se skriva kaos. Tako kot pri njenem lanskem projektu Memoir found in a bathtub, pri katerem je bila pozornost usmerjena h krhkosti in politiziranosti nosečega telesa, se tudi pri dotičnem projektu ukvarja z odkrivanjem same sebe, navznoter in navzven. Če kumuliranju priložnostnega modroslovja sledi pestra likovna produkcija in lažje premagovanje težkih travm, so na kup zmetana semiotika, nemški idealizem in dobrote z Vzhoda na prvi pogled dodobra benigna kombinacija. Vsaj dokler ne odstremo tančice obzira, sprave in naivne lahkovernosti.

Reference

  • Berger, D. Binghamton. 2004. The Veil of Maya: Schopenhauer’s System and Early Indian Thought. Global Academic Publishing.
  • Schopenhauer, Arthur. (1918) 2008. Svet kot volja in predstava. Prevedel Alfred Leskovec. Ljubljana: Društvo Slovenska matica.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. Koža, v kateri živim je španski psihološki triler iz leta 2011, scenarij in režija sta delo Pedra Almodóvarja, v glavnih vlogah pa so nastopili Antonio Banderas, Elena Anaya, Marisa Paredes, Jan Cornet in Roberto Álamo. Film prikazuje patološko zanimanje za človeško telo uspešnega plastičnega kirurga, ki v celoti opusti svojo zdravniško etično držo. V povezavi z erotiko in srhljivostjo se to sprevrže v manično iskanje popolne nadomestne, neuničljive človeške kože, s katero bi oživel svojo izgubljeno ljubezen.
  2. Arthur Schopenhauer, nemški filozof rojen leta 1788 v Gdansku, umrl leta 1860 v Frankfurtu na Majni. Njegovo najbolj znano delo je Die Welt als Wille und Vorstellung iz leta 1818 (Svet kot volja in predstava, 2008). Bil je med prvimi zahodnimi filozofi, ki so razširjali in proučevali pomembna načela hindujske in budistične filozofije. Njegovo delo je bilo opisano kot zgledna manifestacija filozofskega pesimizma.
  3. Māyā (sanskrt: माया)
  4. Avtorica se pri seriji navezuje na delo The Veil of Maya: Schopenhauer’s System and Early Indian Thought (Berger 2004).
  5. V času rojstva Arthurja Schopenhauerja je bil Gdansk del pruske monarhije (nemško poimenovan Danzig), še danes pa je poznan po svoji zgodovinski kompleksnosti, geografskih specifikah in demografiji – skozi zgodovino je v tem velikem pristaniškem mestu živelo veliko Nemcev.
Jagoda Malanin je ustvarila diptihe, ki z načinom naglašenega kontrasta – najsibo to v barvi, teksturi ali vsebini – poudarjajo mnogoznačnost kože in njeno vseprisotnost.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.