Razstava, razbita na delce

Fotoknjiga Bora Cvetka

Razstava, razbita na delce

Fotoknjiga Bora Cvetka

Bor Cvetko, fotoknjiga Razstava, samozaložba, 2022

Fotoknjiga Razstava avtorja Bora Cvetka je nastala kot zaključno diplomsko delo na Katedri za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V njej je predstavil svoj odziv na občutke nelagodja ob razstavah sodobne umetnosti, saj se mu je pogosto zdelo, da jih ne razume ali da do njih nikoli ne pristopa pravilno. Zato je razstavo razbil na tri ključne sestavne dele: umetniška dela, prostor in obiskovalce, ter poskušal v večplastnem projektu pokazati, da kot razstavo lahko razumemo praktično karkoli, tudi izseke iz vsakdanjega življenja. Knjiga je mešanica fotografij, analognih in digitalnih, obenem pa množice spremnih elementov, kot so renderji klasičnih galerijskih prostorov – belih kock ter fotogrametrije naravnih prizorišč. Cvetko s knjigo predlaga preprostejši način razumevanja razstav, za katere ne potrebujemo pravil ali širokega znanja, pač pa kvečjemu sproščenost in malo smisla za humor. Recenzija njegove fotoknjige je nastala kot produkt pregleda knjige, obiska razstave Ponjava 2 (2022, Tobačna, Ljubljana) in pogovora z umetnikom.

Ste kdaj vstopili na razstavo sodobne umetnosti in se počutili, kakor da tja ne spadate? Da ničesar ne razumete, da ni za vas in da preprosto nimate pravega znanja, da bi jo zapopadli? Ste imeli občutek, da nečesa ne delate prav, da ne ubirate pravega tempa, da besedila niste prebrali na pravi točki in da ste v galeriji tujek? Ste se zbali, da ste morda premalo izobraženi v filozofiji Hegla, Lacana in Deleuza ali da ne razumete mehanizmov, ki so do razstave pripeljali, jo organizirali in financirali? Bodimo iskreni, razstave sodobne umetnosti so za povprečnega gledalca pogosto lahko odbijajoče. Prav občutki nelagodnosti med obiski raznovrstnih umetniških razstav so Bora Cvetka pripeljali do raziskovanja temeljnega vprašanja: kako gledati razstavo, kako jo misliti in razumeti, da lahko v njej uživamo? 

Cvetko je projekt razvil na začetku snovanja svojega diplomskega dela, v katerem se je ukvarjal prav z mehanizmi razstave in poskušal odgovoriti na lastne občutke neprijetnosti ob obisku razstav sodobne umetnosti, obenem pa poskušal ovrednotiti medsebojni odnos medijev razstave in fotografije ter načine, na katere obravnavata vsakdanji svet. Svoje občutke izgubljenosti na številnih umetniški razstavah je prvotno pripisal temu, da ne pozna tematike. »Za nekoga, ki ne razume konteksta nastanka samih razstav in tega, kako deluje razstavni sistem, so razstave lahko zelo konfuzne,«1 je o svojem delu dejal Cvetko. Šele z zgodovinskim pregledom umetniškega sistema in analizo ozadja nastanka razstav sodobne umetnosti se je spopadel s svojimi občutki nerazumevanja in nepripadanja. Vloga, ki jo imajo pri organiziranju razstav galeristi, kuratorji in kustosi, in odnos umetnosti do trga, kritike in mehanizmov financiranja sta se mu od nekdaj zdela nekako misteriozna, kot da inherentno zahtevata insajdersko znanje in izobrazbo, nepoznavanje (in javno priznanje tega) sistema pa lahko razkrije šibkost in inferiornost. »Slovenski umetniški prostor in umetnostni trg sta tako majhna in podrejena lastnim pravilom, posebej za nekoga, ki šele začenja umetniško pot, da izvor razstav in njihova struktura morda nista nemudoma logična,« je še dodal umetnik.

Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022
Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022

Na večino svojih vprašanj je odgovoril že z raziskavo zgodovinskega razvoja razstav, institucij, umetniškega trga in vloge kustosov. A poleg bolj institucionalnega ozadja je želel poseči v samo srž razstave kot koncepta, raziskati njene sestavne dele in jo zreducirati na nekaj osnovnih elementov, ki bi ljudem s podobnimi občutki neugodja ob obisku razstave omogočili lažje razumevanje posameznih komponent. Knjiga Razstava zato ni klasična fotografska knjiga. Je mešanica fotografij, analognih in digitalnih, obenem pa množice spremnih elementov, ki se nanašajo na ključne komponente konvencionalne razstave: umetniška dela, prostor in obiskovalce. Na te tri osnovne segmente je Bor Cvetko namreč razdelil analizo razstave. Vse tri je obravnaval na izrazito osnovni ravni, tako da jih je zreduciral na najprimarnejše značilnosti posameznega segmenta.

Krovni element večine umetniških razstav so nedvomno umetniška dela. Cvetko je sicer po izobrazbi fotograf, a zanj umetnine niso zgolj njegove fotografije, temveč tudi kompozicije in objekti, ki obstajajo, še preden pristanejo na njegovih upodobitvah. V knjigo torej niso vključene le fotografije, ustvarjene, da postanejo »umetniški« posnetki, temveč tudi podobe navidez naključnih predmetov, ki jih umetnik sreča v javnem prostoru, naj gre za betonske parkirne količke, zavržen gradbeni material, kos odpihnjenega drevja ali kupe odpadkov. Fotografije so včasih abstrahirani prizori iz mestne krajine, spet drugič izseki iz narave, kjer vidimo le drevesa ali gozd. Njegova izbira motivov je seveda vezana na dejstvo, da je prav vse, kar v knjigi prikazuje, lahko umetniški objekt ali prizor, če je le umeščeno v »posvečeni« prostor umetnostne razstave. Ko se objekti, naj gre za naključno drevje ali ostanke gradbenih del, pojavijo v izčiščenem prostoru bele kocke oziroma »white cuba«, so razumljeni kot umetniška dela, zunaj njega pa kot ulične smeti. 

Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022
Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022
Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022
Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022

Morda najpomembnejši element knjige, ki izbrane »objekte« in fotografske posnetke umešča v širši kontekst, je prostor. Prostor umetniške razstave, kot se ga je odločil prikazati Cvetko, je preprost 3D-render bele kocke, ki neprestano spremlja motive v knjigi in nakazuje, kje naj bi se v kontekstu razstave določena podoba pojavila. Čeprav se s prostorom ukvarja tudi veliko fotografij v knjigi, je izčiščeni beli kubus najočitnejši namig na prezenco galerijskega prostora. Ob izsekih mesta, kot je parkirišče pred trgovino Bauhaus v Ljubljani, nas vztrajno opominja, da smo še vedno na razstavi. Poleg bele kocke o prostoru govorijo tudi drugi elementi, med katerimi so najbolj izpostavljene fotogrametrije specifičnega prostora v gozdu, travniške udrtine, ki je fascinirala umetnika – predvsem zato, ker je poskušal fotografsko dokumentirati lokacijo (ne le videz udrtine, temveč tudi občutek in vzdušje), a ugotovil, da jo je nemogoče fotografirati na način, ki bi vizualno zajel prezenco samega prostora. Travniško udrtino tako lahko razumemo kot njegov poskus, da bi sam sebi pojasnil, kako zaobjeti določen prostor, kako ga razmišljati na bolj poglobljen način in priti do dna vprašanju, kaj nekemu prostoru dodeljuje značilno atmosfero. Pri tem se med drugim opira tudi na delo Fabiana Knechta, nemškega umetnika, ki eksperimentira z razstavnimi prostori in je v projektu Isolation (2019) galerijski prostor postavil kar v naravi, umetniško delo pa je postala narava sama. Tudi Cvetko poskuša z renderjem vrtače gledalcem namigniti, da je prostor razstave lahko kjerkoli in umetniško delo karkoli, kar vanj postavimo.

Za Cvetka je bilo torej bistveno raziskati, kaj prostor dela galerijski oziroma umetniški in kaj je tisto, kar izbrani objekt povzdigne v umetniško delo. Če sta prostor in umetniško delo ključna gradnika vsake umetniške razstave in če po drugi strani umetnik za »umetniške« prepozna tudi prostor in objekte v javnem prostoru, lahko potemtakem vse popolnoma vsakdanje prizore obravnavamo kot svojevrstno razstavo? Da, za avtorja je umetnost prisotna vsepovsod, saj kompozicijsko zanimive postavitve išče v mestni krajini in s pomočjo fotografije iz njih poskuša izluščiti umetniške kvalitete. »Te postavitve [v mestu] me spomnijo na umetniške instalacije v galeriji. Če bi bile tam, bi bile umetniško delo, to bi postale tudi, če bi jih fotografiral in postavil v galerijski prostor. Same po sebi v javnem prostoru pa te lastnosti nimajo.« Vse, kar vidimo, ima po njegovem mnenju predispozicije za razstavo, vsaj skozi oči fotografa, ki je vedno na preži za kompozicijami in motivi. 

Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022
Bor Cvetko, iz fotoknjige Razstava, samozaložba, 2022

Zadnji izmed treh gradnikov njegove »razstave« so obiskovalci. V knjigi se pojavljajo kot zabrisane figure, bolj mimoidoči opazovalci, kot obiskovalci umetniških razstav. Hitro postane jasno tudi, da se obiskovalci pojavljajo v nepričakovanih situacijah – gledalce razstav nadomestijo naključni sprehajalci, ki pogleda ne obračajo h galerijski umetnosti, pač pa tistim uličnim izsekom, ki ji Cvetko fotografira. Več posnetkov prikazuje ljudi, ki čez ograjo opazujejo gradbišče – njihovo zanimanje, čudenje, pozornost in telesne geste nam dajejo občutek, da jih dogajanje pred njimi pravzaprav zanima bolj kot povprečnega galerijskega obiskovalca umetniška dela na stenah in tleh galerij in muzejev. »V odprtih, praznih, osamljenih javnih prostorih sem podobno kot v muzejih in galerijah našel gledalce in instalacije, ki so se skozi čas spreminjale,« je o svojem procesu dejal Cvetko. Obiskovalci ključno vlogo igrajo tudi na platnici knjige Razstava, prav zanje (in za naslovno fotografijo) je priredil dejansko razstavo svojega takrat še nedokončanega dela – to je razumel kot zadnje dejanje svojega projekta. Mi pa si to gesto lahko razlagamo kot še dodatno zanko v klobčiču, ki prepleta, preobrača in predeluje koncepta razstave in umetnosti. 

V vsem tem igra fotografija ključno vlogo. »Fotografija dokumentira, ustvarja zgodovino, povečuje vrednost, sprošča um, postavlja vprašanja in tako naprej. Deluje podobno kot umetniška razstava. Prikazuje, izpostavlja, osredotoča, jemlje elemente iz običajnega in jih izolira od zunanjega sveta. Ustvarja doživetja in vabi gledalce k raziskovanju svojega prostora. Prikazuje lepoto in celo naredi stvari lepše, kot bi se bežnemu pogledu zdele v resničnem svetu.« Za Cvetka vse na svetu zgolj čaka, da postane predmet fotografije in s tem umetniško delo. Morda je ravno njegova odprtost do najširše plejade motivov tista, ki mu tudi ne dovoljuje, da bi se zavezal enemu samemu mediju – neprestano preigrava odnos med fotografijami objektov, razstavo kot njihovo fizično manifestacijo in knjigo kot zbirko na papirju. Cvetko je knjigo morda poimenoval Razstava, a že na samem začetku se je zavedal, da projekta v obliki razstave po vsej verjetnosti ne bo predstavil. Delno so k temu pripomogle časovna, finančna in organizacijska stiska, vsekakor pa razstava, kot jo razumemo v konvencionalnem smislu, ni bila del njegove vizije. Ko je projekt predstavil na zaključnih razstavah Katedre za fotografijo ALUO Ponjava in Ponjava 2, je predstavil zgolj izseke iz knjige, odprte platnice in posamezne razgrnjene strani – na prvi razstavi je bila še nedokončana verzija knjige na tleh, na drugi razkosana končana knjiga na steni. Razstava se v mikrosvetu Bora Cvetka že odvija (v knjigi), zato kakršnekoli druge predstavitve verjetno ne moremo pričakovati.

Vse to, o čemer sem razglabljala, morda še vedno deluje rahlo konfuzno. Knjiga Bora Cvetka je kot nekakšna babuška – pod naslovom Razstava se skriva knjiga, v kateri najdemo razstavo, ki govori o razstavi. A čeprav se knjiga na prvi pogled jemlje zelo resno, je njeno sporočilo preprostejše. »Ni treba vsega razumeti,« pravi Bor Cvetko, ki nam pravzaprav želi predstaviti alternativen pogled na obiskovanje razstav in njihovo razumevanje. Bistvo njegovega projekta je to, da ne obstaja univerzalen način gledanja razstav niti univerzalen format same razstave (ali fotografske knjige). S tem ko je razstavo razbil na osnovne delce, je spremenil perspektivo in jo poskusil z novega gledišča zaobjeti kot celoto. Sam je med razvojem projekta in pisanjem diplomske naloge izbral drugačen način gledanja umetniških razstav – poskuša jih opazovati neobremenjeno in brez pričakovanj, brez upoštevanja sprejemljivega časa, ki bi ga moral nakloniti posamičnemu delu, in brez občutka nelagodnosti, če z nekaterimi teoretskimi referencami ni seznanjen. Njegov pristop predlaga sproščenost in smisel za humor. Knjiga ni elaborat problematik sodobne umetnosti, ne »preizprašuje« različnih filozofskih teorij razstave, gledalca ne poskuša ničesar naučiti. Če sprejmemo dejstvo, da v projektu ne bomo našli filozofske katarze, pač pa prej hudomušen predlog, kako obiskati naslednjo umetniško razstavo, je pred nami prijetno listanje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Opombe

  1. Vsi neposredni citati Bora Cvetka so bili povzeti iz pogovora med avtorico prispevka in umetnikom, ki se je odvil na platformi Zoom 22. novembra 2022.

Bor Cvetko, Razstava, samozalozba, 2022

Razstava
Bor Cvetko
samozaložba, 2022

Fotografija in oblikovanje: Bor Cvetko
Platnice: mehke
Velikost: 23 × 31 cm
Obseg: 96 strani
Jezik: slovenščina
Naklada: 50 izvodov
ISBN: 978-961-07-1079-0

Kako gledati razstavo, kako jo misliti in razumeti, da lahko v njej uživamo?

Bor Cvetko, Razstava, samozalozba, 2022

Razstava
Bor Cvetko
samozaložba, 2022

Fotografija in oblikovanje: Bor Cvetko
Platnice: mehke
Velikost: 23 × 31 cm
Obseg: 96 strani
Jezik: slovenščina
Naklada: 50 izvodov
ISBN: 978-961-07-1079-0

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.