Esej je navdihnila vse večja pozornost, ki jo kritiki in umetniki v posthumanizmu posvečajo predmetu nečloveške živali, in pa vedoželjnost glede raziskovanja fotografskih praks, ki bi potencialno lahko doprinesle k tovrstnim poskusom. Raziskava postmodernističnih umetniških praks je razkrila dramatičen premik v pristopanju k predmetu nečloveške živali, kar v bistvu označuje prehod od skeptičnega, čustveno distanciranega, v teoriji utemeljenega nabora praks k takšnim, ki so čustveno angažirane, afektivne in etično odzivne. S tem nočem reči, da je to značilno za vse posthumanistične fotografske prakse; ni malo kritičnih piscev, ki kompetentno pišejo o globalnih omrežjih, nečloveški fotografiji, abstrakciji vida. Sama pa raje preučujem fotografske prakse, ki so vtkane v sočutje, velikodušnost in odgovornost. Pri tem ne gre za povratek k modernističnemu pojmovanju umetnika in njegove stvaritve, temveč za apel po produktivnih medsebojnih odnosih, ki bi temeljili na enakosti, in po eksperimentiranju, ki bi potencialno lahko privedlo k novim načinom bivanja