Tujec, ki obišče jug, vedno joka dvakrat: ko pride in ko odhaja.

Ljubljanski fotograf mlajše generacije je magistriral iz fotografije na Akademiji za umetnost in oblikovanje v Ljubljani. S svojim empatičnim dokumentarističnim pristopom prikazuje izredno bližino do motivov in iskrena čustvena stanja oseb na fotografijah. Neubauer poleg dokumentarne ulične fotografije že dobro leto redno fotografira ljubljanske proteste. Ti posnetki z izredno bližnjimi, od bliskavice prežganimi portreti so postali njegov prepoznavni znak. Gre za izredno stiliziran dokumentarizem, ki postavlja čustveno nabitost trenutka pred informativno vlogo zabeležene situacije.

Avtor je širok nabor fotografij z italijanskega juga skrčil v končni izbor 46 digitalnih in analognih posnetkov. Rabo različnih tehnik in fotografske opreme mu je narekovalo prilagajanje okolici. Z manjšim, analognim fotoaparatom se je lažje podajal v nevarnejše dele mesta in tako že z izbiro formata dokumentiral družbene značilnosti okolja, v katerem se je znašel. V procesu izdelave je sodeloval z oblikovalko Marušo Račič, s katero sta se odločila za izrazito barvno kombinacijo rdeče in bele, ki simbolizira mesto Bari. Poleg fotografij so v knjigi tudi osebnoizpovedni zapisi, ki jih je avtor beležil v svoj telefon. Različne medije je uporabljal že na začetku svojega ustvarjanja, ko je sporočilnost fotografij bogatil z besedili in celo zvočnimi posnetki. Po navadi avtorji reportažnih fotografij posnetke poimenujejo z besedo, Neubauer pa dela imenuje zgolj s številkami. S tem doda zgodbam intimno atmosfero, ki bi jo z naslavljanjem in povzemanjem dogodkov zgolj skrčil.

Motivi na fotografijah se včasih ritmično ponavljajo ali pa dinamiko presekajo. Med številnimi portreti so ljudje večkrat fotografirani v hrbet, a se lahko vanje zazremo z isto intenziteto, kot če bi jih videli v obraz. Nemalo je motivov sadja, živali, verskih simbolov in ne nazadnje tudi športa. Po besedah avtorja je ravno šport tisti, ki mu je omogočil takojšnjo povezanost in vključenost v lokalno sceno. Pravi, da s športom vstopa v življenje drugih.¹ Med opazovanjem in zajemanjem okolice se osredotoča tako na »dobro« kot na »slabo« ter poudarja, da mu je v fotografiji izziv pokazati nasprotja. Teme poglavij knjige so dvojice: strah in pogum, vera in lojalnost, strast in ljubezen ter domačnost in zaupanje. Poglavja so ločena z zapisi in haikuji, ki so nastali kot odziv na situacije, ki jih ni bilo mogoče fotografirati, ali pa kot intimne impresije, ki so šle dlje od dokumentacijskega vidika ujetja svetlobe na film. Neubauer z razvrščanjem fotografij v poglavja in spremljajočimi besedili zavestno in v matematičnem ali taktnem slogu ustvarja ritem pripovedi. Pavze med poglavji držijo počasen tempo, ki ga lahko primerjamo s počasnim načinom življenja v Bariju, na katerega se je avtor hitro navadil. Kljub konstantnim premorom praznih strani ali teksta so fotografije nabite z zgodbo in dinamično energijo.

Ob prihodu v regijo se je počutil,² kot da je vkorakal na prizorišče snemanja filma. Avtor pravi, da je v tako slikoviti okolici težko narediti slabo fotografijo, vendar je to, kar naredi njegova dela intimna in pristna, predvsem njegov način gledanja in opažanja.

Pogovora ob izidu Neubauerjeve knjige se je Galeriji Fotografiji udeležil tudi avtorjev profesor z Akademije za umetnost Bari Antonio Rollo. V želji po iskreni in domačni predstavitvi življenja v mestu Bari se je fotografu zdelo smiselno, da svojo perspektivo opiše tamkajšnji domačin. Rollo ob komentarju Neubauerjevih fotografij izpostavi, da jih ne samo vidi, temveč predvsem sliši, prevajajo namreč zvok vsakdana z ulic. Označi jih kot trenutke preteklosti, ki dihajo za vrat prihodnosti. Rollo poudari tudi, da se turist na jugu Italije z lahkoto umesti v varno udobje italijanske dolce vite in popolnoma pozabi drugo plat tega prostora, ki je resničnejša, vendar manj optimistična. Neubauerjev pogled pa se zazre tudi drugam in pokaže, kar je širši publiki skrito, podobe, na katere ni mogoče naleteti v turističnih vodičih ali vlogih popotnikov na Youtubu. Pokaže nekaj, kar je po besedah profesorja skrito tudi lokalnim politikom, ki se na najrevnejši del prebivalstva ne ozirajo. Na fotografijah v knjigi so domačini, družinski odnosi, pristna čustva, neopazni detajli, ki so v dobi gentrifikacije in sle po denarju potisnjeni na rob. Njegova izkustva niso zgolj romantične impresije starega mesta, temveč tudi ukraden fotoaparat, težave z zdravjem in kompliciran zdravstveni sistem.³ Neubauerjeva dela Rollo povzame: »V dobi turbokapitalizma so Nikova dela elementi ekstremnega, videti so, kakor da so že davno preteklost. Gre za metafotografijo, saj avtor usmeri svetlobo tja, kjer je navadno ni.«⁴

“Nik, looking at my south in the cemetery (because this – exhibition – is a cemetery, we stopped the time, it’s eternal), I feel dying.”⁵

Zven Neubauerjevih fotografij ni zgolj metaforičen, saj je poleg fotografije in zapisov zvok uporabljal kot dodaten medij beleženja svojih vtisov. Tako je na svoji samostojni razstavi v Galeriji Fotografiji izbrane fotografije iz knjige pospremil z zvočnimi posnetki obiska zdravnika in praznovanja svetega Nikolaja v Bariju.

Zatohel vlak,
Neapelj izginja v mraku,
prijatelji so zaspali.

(Neubauer, 2021)

Presenetljivo je mnenje enega najpomembnejših sodobnih fotografov in najspretnejših portretistov intimnega življenja, Aleca Sotha, ki opozarja na redukcijski potencial fotografije. Soth nasprotuje esencializmu in ne verjame, da lahko fotografija pokaže globljo resnico o portretirani osebi, je zgolj svetloba, ki se odbija od površine, trenutek v času. (Bourgeouis-Vignon, 2017) Morda je ravno to tisto, kar Sothove fotografije naredi tako iskrene, saj iz spoštovanja do entitete in identitete posameznikov na fotografijah nanje ne skuša pripeti lastne narative. Enako bi lahko rekli za Neubauerja, ki se odkrivanja novega prostora loteva z vprašanji in ne odgovori. V Neubauerjevi knjigi je jug prijazen, raznolik, strasten, občasno pa tudi surov in neizprosen. Avtor ga sprejme z veliko posluha in želje po odkritju novega izraza. Morda zvok, ki ga sliši profesor Rollo, ravno zaradi tega pronica skozi njegove fotografije. Neubauer z njimi ničesar ne trdi, temveč zgolj opazuje in posluša.

Reference

• Bourgeois-Vignon, Anne. 2017. »Sleeping By The Mississippi.« Dostopno tukaj.
• Chioccetti, Federica. 2019. »What is a Photo-Text Book?« Dostopno tukaj.
• Neubauer, Nik Erik. 2021. »Produkcija dokumentarne fotografije.« ALUO, Ljubljana, 2021. Dostopno tukaj.
• Neubauer, Nik Erik in Antonio Rollo. 2021. »Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat.« Pogovor ob izidu knjige, 10. september 2021. Galerija Fotografija, Ljubljana.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

1. Avtorja smo poslušali na pogovoru ob izidu knjige v Galeriji Fotografiji 10. 9. 2021.
2. Neubauer na pogovoru ob izidu knjige 2021.
3. Svoje zdravstvene težave je blažil s pomočjo dokumentiranja situacije in ustvarjanja serije fotografij Moral bi iti do gospe Phrance, s katero je postal finalist natečaja Zine Vitrine v DobriVagi.
4. Rollo na pogovoru ob izidu knjige 2021.
5. “Nik, ko gledam svoj jug na pokopališču, (ker ta razstava je pokopališče, ustavili smo čas, večen je), se počutim kot da umiram.” Rollo, 2021.