Knjiga Chada Moora je kot ugriz v Proustovo Magdalenico. Obrnemo stran, nato še eno in naenkrat se spomnimo. Spominjanje niti ni pravi izraz. Z vsakim koščkom telesa namreč občutimo. Nekaj, za kar mislimo, da smo že zdavnaj ali vsaj skoraj pozabil. Lepota brezskrbnosti, ko si mlad. Poseben občutek katerega ironija leži v tem, da se ga zavemo in cenimo šele takrat, ko se je na žalost že končal. Ko je minilo se sprašujemo, kako neki, da ga nismo zgrabili, zadržali in v njem uživali dlje časa. Ampak prav v tem je tudi njegova lepota.
Portreti v knjigi so neposredni in iskreni. Brez umetelnih, vzvišenih poz, brez teatralnosti, brez patosa, zato pa z veliko mero empatije. Tako kot Mike Brodie, tudi Chad Moore zelo dobro pozna svoje subjekte, saj z njimi preživi veliko časa. Je njihov prijatelj in to se na fotografijah tudi vidi. Posnetki ustvarjajo občutek zaupljivosti in bližine, kar je ena največjih odlik te fotografske knjige.
Podplutba pod očesom, znoj golih teles, glasba, kričanje, alkohol, veselje, prijateljstvo, žalost … Vse se občuti. Voha se zatohlost prostorov, okuša vročino poljubov, občuti bolečino naslednjega dne. Ko se zaprle knjigo se spomnimo svojih najstniških let in pomislimo »Ahhh, to so bili super časi!« Da knjigi kaj takega uspe, sploh ni mačji kašelj. Vse pohvale Chadu Mooru za zelo močno fotografsko serijo, ter tudi Calinu Krusu, ki že vrsto let pri lastni založbi dienacht skrbi za kontinuirano produkcijo izvrstnih in brezhibno oblikovanih fotografskih knjig z nemainstreemsko tematiko.
