Kaj pa, če bi sam izdal svojo fotografsko knjigo? To je bilo vprašanje, ki sem si ga postavil leta 2012, ko sem iskal založbo za izdajo fotografske knjige America, my way. Po pregledu vseh založb na slovenskem trgu in tudi v tujini sem prišel do spoznanja, da bi bilo lažje – predvsem pa bolj zabavno – knjigo izdati sam.
Sem vodja založbe The Angry Bat. Do sedaj sem v okviru založbe izdal trinajst knjig domačih in tujih avtorjev – fotografov. Prva knjiga, ki sem jo izdal, je bila moje avtorsko delo. Ko sem se odločil, da bom ustanovil svojo založbo, o tisku nisem vedel kaj veliko. Že nekaj let sem zbiral fotografske knjige, tako da sem imel določen vpogled v možnosti pri izvedbi. Vendar so bili to le osnovni okvirji, vse drugo sem moral ugotoviti sam. Kar nekaj časa sem porabil na internetu, preden sem uspel rešil prvo dilemo. Naj tiskam digitalno ali na ofsetnem tiskarskem stroju? Vsaka od tehnologij ima svoje prednosti in kajpak svoje slabosti. Eden od osnovnih dejavnikov pri izbiri med digitalnim in ofsetnim tiskom je višina naklade publikacije: digitalni tisk je primernejši za manjše naklade in ponuja večjo fleksibilnost pri variacijah v tisku, zlasti pri tiskovinah, ki se večkrat posodabljajo in občasno spreminjajo. Ofsetni tisk je cenovno ugodnejši pri nakladah nad 300-400 izvodov in po mojem mnenju predstavlja tudi višjo kvaliteto tiska. Zakaj? Pri digitalnem tisku na Indigo tiskalnikih (v resnici je to digitalni tiskarski stroj, ki zavzame skoraj toliko prostora kot manjši klasičen tiskarski stroj, če dodamo še elemente za dodelavo, pa so lahko tudi večji od klasičnih tiskarskih strojev) imajo tiskovine, v našem primeru fotografske knjige, svojevrsten izgled. Pri digitalnem tisku se barva »bolj usede« na površino papirja, medtem ko jo papir pri ofsetnem tisku v večji meriposrka vase, zaradi česar je bolje vidna struktura papirja.1 Sam preferiram ofsetni tisk za končno tiskovino, vzorce pa tiskam na digitalnem tiskarskem stroju. Na končen izgled natisnjenih fotografij pa vpliva tako izbira tiska in kot tudi izbira papirja. Nepremazni strukturirani papirji bodo »posrkali« veliko več barve kot nestrukturirani papirji, pri premaznih papirjih bodo nanosi barv intenzivnejši, vpilo se bo manj barve in potrebni bodo daljši časi sušenja.
Zakaj omenjam te izrazito tehnične malenkosti? Zato, ker so to malenkosti, ki sem se jih moral sam naučiti. Napake so bile boleče. Tako za mojo denarnico, kot tudi za mojo samozavest. Pri prvih knjigah sem se večkrat vprašal, ali sem se odločil prav, ko sem stvari hotel delati sam. Na začetku sem sam poskrbel za vse. Nemci imajo odličen pregovor, ki pravi »die Qual der Wahl«, kar pomeni agonijo izbire. In točno to lahko občuti laik, ko se prvič poda v izbor papirjev, platen in ostalih knjigoveških pripomočkov.
Hitro sem ugotovil, da so bili v tiskarnah, kamor sem šel tiskat knjige, navajeni klasičnih knjig in fotoknjig. Prve tri knjige so imele vsaka drugačno vezavo. Prva je bila »staple bound« ali po slovensko šivana z žico. Po domače bi temu na štajerskem rekli speta s »klamfami«. Naslednja knjiga, Morning sun, je bila klasična šivana knjiga s trdimi platnicami. Tretja knjiga z naslovom Requiem avtorja Gorana Bertoka je imela japonsko vezavo, ki sem jo delal … sam. Ker takrat nisem našel nikogar, ki bi se spoznal na japonsko vezavo, sem navodila zanjo poiskal na internetu in doma zvezal 600 knjigic. Ugotovitev, do katere sem prišel že ob drugi knjigi je bila, da so dobri knjigovezci prava redkost. »Hišni« knjigovezci tiskarn delajo večje količine brez nekih presežkov. Pri knjigah založbe The Angry Bat si vselej prizadevam za butični pridih in le malo knjigovezcev je zadovoljilo moje zahteve. Kakovost sem se odpravil preverit tudi v Avstrijo, a na koncu sem našel idealno knjigovezko v Maruši iz Ljubljane. V osnovi ponujajo tiskarne klasičen repertoar vezav: šivano z žico, špiralna vezava, lepljena mehka vezava (brošura), šivana knjiga z mehkimi platnicami in šivana s trdimi platnicami. Tiskarne z boljšimi knjigovezci lahko ponudijo še japonsko, švicarsko, otabind in otastar vezavo.
V mojih očeh je fotoknjiga zelo haptična izkušnja in če že imamo fizičen predmet, potem moramo narediti vse, da sestavni elementi knjige dvignejo fotografije na višjo raven in jih celostno zaokrožijo. S tem ne mislim, da bi se moralo dodajati nepotrebne »fancy« elemente in bi se na ta način poskušalo prikriti pomanjkljivosti fotografskih zgodb. Vsak košček v mozaiku naredi knjigo celovitejšo. Zame se fotoknjiga osredotoča predvsem na dramsko plat. To pomeni, da se bolj ukvarja z zgodbo, ki jo želi fotograf povedati, in manj s poudarjanjem dovršenosti in tehničnosti samih fotografij. Številne fotografske monografije se predstavljajo avtorjevo delo skozi daljše obdobje. Sodobni avtorji jemljejo fotoknjigo včasih celo kot tisti končni medij, skozi katerega bi radi serijo predstavili. Torej, cilj ni več predstavitev serije v galerijskih prostorih s povečavo fotografij, temveč je cilj že pri nastajanju serije izdaja knjige. V teh primerih se to velikokrat odraža v tem, da so knjige zelo konsistentne.
Ko sem se začel udeleževati Slovenskega knjižnega sejma so naše knjige vsako leto dobile kakšno nagrado. Bodisi so bile najbolje oblikovane monografske publikacije (Nokturno – Andrej Lamut), ali pa so dobile celo nagrado za najbolje oblikovano knjigo celotnega knjižnega sejma (American cowboy – Karoliina Paatos). Takrat sem na sejmu spoznal oblikovalski duo AA – Anjo in Aljaža iz Ljubljane, ki sta tisto leto prav tako osvojila nagrado v eni izmed kategorij. Od takrat naprej smo sodelovali pri šestih knjigah in se večkrat uvrstili v izbor za nagrado Brumen ter v izbor najbolje oblikovanih knjig Slovenskega knjižnega sejma. Leta 2022 smo prejeli nagrado Brumen za knjigo Heroes avtorice Karoliine Paatos. Ko sem začel delati z oblikovalcema, se mi je odprl nov svet. Odkril sem, koliko lažje je, če nisi za vse odgovoren sam in si lahko delo razdeliš z ljudmi, ki so strokovnjaki na svojem področju in do knjig čutijo isto strast kot ti sam.
Postopek izdelave fotoknjige pri založbi The Angry Bat se dandanes ne razlikuje veliko od takrat, ko sem začel z izdajanjem fotoknjig. Ko se s serijo dodobra spoznam, se odločim, na kakšen papir in v kakšni tehniki bom tiskal. Glede izbire tiska sem že prej omenil, da imam raje ofsetni tisk. Glede na fotografije se odločim, ali bom izbral premazni ali nepremazni papir, nato se začnejo debate glede oblikovanja in celostnega izgleda. Editiranje in sekvenciranje – torej katere fotografije bomo izbrali in v kakšnem zaporedju se bodo skozi knjigo pojavile – praviloma prevzamem sam. Ko so sekvence določene in fotografije izbrane, se srečamo z avtorico ali avtorjem in skupaj predebatiramo izbor, da ne bi prišlo do kakšne postavitve fotografij, ki bi v gledalcih izzvala nasprotni občutek, kot ga je fotografinja ali fotograf želel doseči. Na digitalnem tiskarskem stroju testiram nekaj reprezentativnih fotografij na različnih papirjih. Z leti sem dobil dober občutek, kako bodo fotografije izgledale na ofsetnem tisku in tako določim papir. Z oblikovalcema dorečemo način vezave in približno smer, v katero želim, da gre dizajn. Nato pa ju pustim »čarati«. Čez čas mi predstavita nekaj idej in ko nekajkrat ta postopek ponovimo, dobi končni dizajn svojo podobo. Ko je knjiga pripravljena za tisk – ta postopek od ideje do realizacije lahko traja nekaj mesecev ali tudi več kot leto in pol – se odpravimo v tiskarno. V množini pišem zato, ker grem, če je le možno, v tiskarno skupaj z oblikovalci in včasih tudi s fotografinjo ali fotografom. Sam sem bil pri tisku prisoten prav pri vsaki knjigi in v procesu uživam. Obožujem vonj barve, ko vstopim v tiskarno, obožujem zven tiskarskih strojev, ki ropotajo in delajo v polnem teku. Glede na to, da že od prve knjige tiskam v isti tiskarni, sem v tem času spoznal večino ljudi, ki tam delajo. To mi velikokrat olajša stvari, ko gre kaj narobe ali želim, da se kakšne malenkosti popravijo ali spremenijo. Tudi v tiskarni vedo, da imam glede tiska visoke zahteve in se jim vselej potrudijo zadostiti. V knjigah imam vedno velike nanose barv in zato se trudim, da med tiskom po prvi in drugi strani mine dovolj časa, da se papir zares dobro posuši, preden nadaljujemo in gredo listi naprej h knjigovezki.
Ko je knjiga natisnjena, se pravo delo za majhnega/mikro založnika šele začne . Gre za izziv, kako knjigo v čim večjem številu spraviti do zainteresiranih kupcev. Vsako leto izide po svetu več tisoč fotoknjig, svetovni trg zbiralcev fotoknjig pa je zelo omejen. Tukaj je pomembno omeniti, da je slovenski trg s fotoknjigami šele v nastajanju. Sam večino knjig prodam v tujino. Kupce poskušam na različnih sejmih, predavanjih in predstavitvah izobraziti o fotoknjigah in v njih vzbuditi željo, da bi kdaj posegli tudi po njih in ne samo po leposlovnih knjigah – ter jih morda celo kupili. Na fotoknjižnem področju v Sloveniji založnicam in založnikom močno pomaga Galerija fotografija s svojo prodajalno fotoknjig domačih in tujih avtorjev. Žal se na Mladinsko knjigo mikro založnikom ne splača obračati, saj so njihove marže previsoke in se to pri majhnih nakladah in dragi produkciji preprosto ne izplača.
Zame so tako najpomembnejši sejmi fotografskih knjig v tujini, kjer lahko svoje izdelke v zelo kratkem času predstavim zelo številčni zainteresirani javnosti. Na sejme pridejo tudi knjigarnarji, ki na licu mesta odkupijo večje količine knjig. Kot založnik z majhnimi nakladami si distributerja ne morem privoščiti, saj so marže previsoke (večinoma okoli 60% na tržno ceno knjige). Poleg tega mi tudi kvaliteta in relativno kompleksna in draga izvedba ne omogoča dela z distributerji. Veliko je torej od osebnih kontaktov in poznanstev na takšnih sejmih in drugih dogodkih, ki so povezani s fotografijo in fotoknjigami.
Med najbolj znane sejme v Evropi spada prav gotovo sejem fotografskih knjig z imenom Polycopies, ki se zgodi vsako leto novembra v Parizu začasa fotografskega sejma Paris photo. Isti teden je tudi sejem Offprint Paris, kjer fokus ni samo na fotografskih, temveč tudi na knjigah umetnika.
Offprint poteka tudi vsako leto maja v Londonu. Potem so tukaj še sejmi Unseen v Amsterdamu, Dunajski sejem fotoknjig, ki sta ga včasih organizirali galeriji Ostlicht in Anzeberger Galerie, sedaj pa poteka v okviru bienala fotografije Foto Wien in ga organizira Salzburška galerija Fotohof. Že nekaj let je sejem tudi v Atenah, zadnje čase pa se je pojavilo še veliko novih sejmov fotografskih knjig, na primer v Leipzigu, Beogradu, Barceloni, Bologni in še v mnogih drugih mestih.
Finančni zalogaj za udeležbo na takšnih sejmih je za majhne in mikro založnike precejšen. Cene za najem mize za čas sejma (3-5 dni) se gibljejo med 280 in 700 evri. K temu je seveda potrebno prišteti še potne stroške in stroške bivanja in hitro se gibljemo v številkah okoli 1000 evrov na festival. Kakšna je finančna smotrnost udeleževanja se mora torej vsaka založba sama odločiti. Nekateri majhni založniki so prisotni na skoraj vseh sejmih. To so večinoma tisti, ki na leto izdajo večje število knjig in ki jim založniška dejavnost predstavlja enega glavnih virov zaslužka. Toda tudi ti založniki se po navadi ukvarjajo še z drugimi stvarmi. Številni med njimi so grafični oblikovalci in delajo tudi za druge naročnike, ali pa službujejo kot fotografi, organizirajo delavnice in tečaje in podobno.
Sam se udeležujem predvsem festivalov v bližini, ki jih lahko dosežem z avtom. Večina knjig založbe The Angry Bat je precej velikih in težkih, kar zelo omeji potovanja z letali, saj so stroški prevoza knjig preveliki. Avtomobil mi omogoča, da lahko večjo količino knjig relativno enostavno spravim do kupcev. Najboljše izkušnje sem vsekakor imel z prvimi izdajami dunajskega sejma fotoknjig, ko je ta potekal v galeriji Ostlicht. Festival se je začel leta 2013, ko je vladalo veliko navdušenje nad fotoknjigami. Martin Parr in Gerry Badger sta malo pred tem izdala The photobook – a history 1 in 2, tretja knjiga je bila že napovedana in malo pred izidom. Tistega leta sem tudi sam izdal svojo prvo knjigo America, my way. Stvari na festivalu so se poklopile in spoznal sem veliko zanimivih ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku.
V le nekaj letih se je Vienna Photobook festival razvil v enega vodilnih sejmov fotografskih knjig v Evropi, saj je redno privabljal zelo zveneča imena fotografov in založnikov iz vsega sveta (Michael Mack, Gerry Badger, Martin Parr, William Klein, Andreas H. Bitesnich in mnoge druge). Vzdušje je bilo vedno zelo sproščeno in ljudje so se z veseljem vračali. Na žalost je nato zaradi trenja med organizatorji sejem v takšni obliki propadel in delo nadaljuje galerija Fotohof, vendar v mnogo manjšem obsegu.
Zadnja leta sem na številnih sejmih in festivalih delal tudi v vlogi recenzenta, torej ocenjevalca projektov. To so lahko fotografski projekti, ki nimajo povezave s fotoknjigo, ali pa fotografski projekti, ki so bili narejeni z idejo, da zaživijo v knjigi kot končnem mediju. Na njih sem tako spoznal že celo vrsto fotografov, katerih projekti me zanimajo za izdajo naslednje knjige. Na žalost se velikokrat nato ustavi pri financiranju. Za izdajo fotografske knjige v zadnjih letih porabim med 4000 in 15 000 evri. Velikokrat imajo fotografi možnost financiranja ali sofinanciranja, včasih pa financiram vse sam. V tujini so za izdajo fotografskih knjig na voljo številne subvencije. Menim, da je vodilna na tem področju Finska, kjer obstajajo subvencije prav za izdajo fotoknjig. V drugih državah so subvencije bolj splošne in zajemajo področje umetnosti ali pa založništva. Založniki in fotografi delamo s tem, kar lahko dobimo in vsak ima svoj način kako priti do financiranja novih projektov.
Kot mikro založnik to ni moja glavna dejavnost, za kar sem tudi hvaležen. Na ta način imam še vedno svobodo, da sem bolj izbirčen glede projektov, ki jih želim objaviti in istočasno nimam pritiska, da knjige takoj razprodam. Od večine starejših knjig je ostalo le še majhno število kopij in tudi te, sem prepričan, se bodo sčasoma prodale. Opazil sem, da je prodaja knjig zelo nepredvidljiva. Na enem sejmu lahko prodam preko dvajset izvodov določenega naslova in le teden kasneje, na drugem sejmu v drugi državi, isti naslov sploh ne bo zaželen, a bo zaželena kakšna druga knjiga.
Po desetih letih lahko rečem, da počasi začenjam razumeti način, kako se izda dobra fotoknjiga. Veselje, ko vstopim v tiskarno, še vztraja, celoten postopek tiskanja in izdaje je z leti postal manj stresen in tudi nagrade in pohvale kupcev mi dajo potrditev, da sem na pravi poti. Upam torej na še vsaj deset novih let.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
