Iz domačega podzemlja že od začetka novega tisočletja na plan redno kapljajo fotografske zabeležke Tadeja Vaukmana. Vizualne podobe lastnega življenja redno objavlja na socialnih omrežjih in jih materializira v formatu knjige, ki je zaradi narave svojega nastanka opredeljena kot zin.
Fanzini, predhodniki zinov, so pojav z začetka 20. stoletja, ko so oboževalci vsebin, ki niso našle prostora v mainstream medijih, začeli z lastno produkcijo papirnatih platform, prek katerih so si lahko izmenjavali informacije in fascinacije. Sprva so po njih posegali predvsem fani znanstvene fantastike, kasneje pa so obliko privzele uporniške subkulture druge polovice stoletja, ki so predlogo uporabljale za izgradnjo svoje vizualne identitete. Čeprav je skelet fanzinov izšel iz popularnih revij, je zaradi DIY (naredi si sam) principa velikokrat bolj drzen in izviren v svoji formi, ob tem pa zavrača ustaljene produkcijske in distribucijske načine, saj so te knjižice izdane v samozaložbah in majhnih nakladah, kjer avtor krije stroške sam, hkrati pa uživa brezmejno svobodo v izboru vsebine. Z množično uporabo interneta so navdušenci začeli uporabljati efektivnejše kanale za izmenjavo informacij. Takrat se je fanzin prelevil v zin, ki se je novim razmeram bolj kot s formo prilagodil z vsebino in pridobil umetniško auro. Zini so postali izraz individualnega in subjektivnega in bolj kot informatorji delujejo v vlogi posredovanja osebnih izkušenj.
Vaukman se je na domačem terenu punk-skejterske subkulture v Dravogradu spoznal s popolno predanostjo temu, kar počneš, najsi bo to divjanje po odru s pankerskim bendom ali pa mešanje cementa med grajenjem skejtparkov po Evropi. Kmalu je pričel z dokumentiranjem dogodkov in ljudi, ki ga obdajajo in izdajanjem lastnih fotografskih zinov. Prek ujetih trenutkov nam razkriva svoj svet, ki se upira zunanjim normam in si meje riše sam, blodi v lastni brezmejnosti. Zato je vpogled vanj kot klofuta, divji in brutalen, poln pobruhanih alkoholiziranih osebkov, brezbrižno kaotičen in pornografski. Ker nam vsakdanje marketinške podobe takšne realistične prizore cenzurirajo, nam vzbudi zanimanje. S kompilacijami fotografij združenih v zin dobimo vpogled v notranjost zaprtega kroga ljudi, ki s tem, kar strastno počnejo, tudi preživijo, čeprav morda borno in prekarno. Takšen način produkcije po duchampovsko stopa v prostore umetnosti, kamor jih umetniški sistem tudi sam intenzivno vabi, saj dobro zapolnijo prostor »anti-umetnosti«. Tako je Vaukman z izdajo prve knjige Dick Skinners pri Rostfrei Publishing leta 2015 postal kategoriziran kot avtor umetniških knjig. S prenosom vsebine zinov v galerijski prostor je slednji na preizkušnji, saj mora ne-cenzuriran izbor ob določeni publiki, kot je recimo skupina šolskih otrok, ponovno premisliti in zakriti nazorno podobo genitalij. Hkrati imajo ravno sodobni galerijski prostori neprikrito potrebo po novem in vznemirljivem in tako se zastavi vprašanje do kolikšne mere je zin, aktivno vključen v umetniški sistem prek uporabe institucionalnih prijemov kot so založbe, sejmi in zinom prijazne galerije, sploh lahko še subverziven. Prvotni zinovski duh je morda mogoče najti le še v vedno novih navdušencih nad to obliko, v začetni »naredi si sam« fazi, podprti le s strani lastnega kroga ljudi. Avtorji, kot je Vaukman, so tako na sceni nedvomno pomembni – in sicer kot inspiracija za ponovno rojevanje nevljudne in eksplozivne subkulture upirajočih mladih, ki brez možnosti zunanje investicije v obliki zina bruhajo svoje videnje realnosti, ki ne razlaga in ne informira, temveč se svobodno izraža, tako kot avtor želi.
