Nedavno preminula portugalska umetnica Patrícia Almeida je univerzitetno diplomo iz zgodovine pridobila v Lizboni, nato se je vpisala na podiplomski študij fotografije na Goldsmiths Collegeu Univerze v Londonu. V njenem delu je forma avtorske knjige močno prisotna, nemalokrat pa je umetnica vsebino kasneje prenesla v razstavne prostore ali v obliko instalacij oziroma knjig-objektov.
Skupaj z Davidom Alexandrom Guéniotom je soustanovila založbo GHOST (2011), ki si poleg predavanj in pogovorov o vlogi avtorskih knjig prizadeva izdajati knjige, ki o uporabi podob razmišljajo politično, ne glede na to, h kateremu žanru fotografije točno pripadajo. Med listanjem del Patrície Almeida dobimo občutek, da je umetnica počela prav to; eksperimentirala z uporabo podob, ki v nosijo politično sporočilo, analizirala, do katere mere se ta sporočilnost spremeni, če uporabljeni material ni avtorski temveč najden, in s kolaži iz časopisnih izrezkov izpostavljala uporabo podob v medijih.
V enem izmed prvih knjižnih projektov Portobello (2009) je z naslovom ustvarila fiktivno eksotično mesto, katerega fragmente do neke mere poznamo, če ne drugega vsaj iz katalogov rajskih destinacij nizkocenovnih ponudnikov. To je zbirka fotografij turistov in turistične arhitekture, ki je namenjena uživanju in brezdelju. Takšni kompleksi niso namenjeni resničnemu življenju, temveč delujejo kot kulisa potrošniških bitij, ki s poziranjem pred kamero še sami postanejo klišeji družbenih stereotipov. Avtorica arhivira in dokumentira teme potrošnje in zagledanosti v same sebe ter lastni svet; tj. nepolitičnosti.
Zanimivost Almeide je njen odnos do najdenih materialov, ki jih zbira iz okolice, tako prave kot virtualne, ter jih nato ponovno uporabi, včasih tudi večkrat in v različnih projektih, kar njen opus spreminja v mrežno prepleteno strukturo. Začetki takšnega pristopa segajo do dveh knjižic, ki ju je naslovila po popularnih pop pesmih iz konca prejšnjega stoletja Vsa lepota mora umreti (All Beauty Must Die, 2011) in LWTUA (2012). Z materialom, ki ga je našla na internetu (LWTUA) ali so ga zapisali obiskovalci istoimenske razstave (Vsa lepota mora umreti), preizprašuje predpisano romantiko in sliko ljubezni, zakoreninjeno v pop glasbi, ter zbira podobe, s katerimi jih poslušalci sami ilustrirajo. Tako s posnetki zaslona ustvarja analogni prepis internetnih forumov, priredb z YouTuba in javno objavljenih fotografij oboževalcev Iana Curtisa. Njen izbor in montaža izbranih materialov pripoveduje novo zgodbo, ki povzema tisoče že obstoječih zapisov. Vsa lepota mora umreti je grenek opomin na bolezen, s katero se avtorica vedno znova spopada, kjer se srečajo sporočila zunanjosti in osebne fotografije, ki skupaj naslavljajo ljubezen v prepletu z neizogibnostjo smrti.
Eden izmed njenih poslednjih projektov, ki je hkrati tudi najbolj intimen, je knjiga Moje življenje se bo spremenilo (Ma vie va changer, 2015), ki jo je ustvarila skupaj z Guénitom. V njej prepleta izseke osebnega življenja z izrezki iz časopisov v letih med 2011–2013. Tako med listanjem spremljamo mlado večjezično družino v obdobju odraščanja, podobo ženske – mame, ki se spopada s težkim zdravstvenim položajem, vzporedno z ekonomsko in politično krizo sveta, Evrope ter lokalne Portugalske, ujete v varčevalnih ukrepih, pozabljene tam nekje na koncu Iberskega polotoka. Dokumentacija družinskega življenja je neločljivo povezana z njunim političnim delovanjem in mislimi o svetu, v katerem vzgajata svojega otroka. Knjiga je neobičajna v svoji formi, saj ob odprtju multiplicira pogled in nas postavi pred dve razprti knjigi, torej štiri strani. Kot da bi se iz dveh zinov, polnih kontrastnih črno-belih fotografij, kolažev ter besednih iger, hibridizirala v fotoknjigo s trdimi platnicami, katere format spominja na družinski album. Poleg podobe rokujoče Merklove vidimo fotografijo dnevne sobe polne transparentov in poleg protestnice iz Egipta vidimo Patrício Almeida, ki na ulicah Lizbone lepi plakate z dvema besedama: »Portugalska« ter »spominek«.
