Včasih smo verjeli, da se fotografije vedno »nanašajo« na nekaj zunaj sebe, kar že obstaja, kot dejanski kraj, prostor, predmet ali osebe. Čeprav to nikoli ni bilo vedno povsem res oziroma nikoli popolnoma prepričljivo, so to trdno ukoreninjeno prepričanje močno pretresli učinki popularne digitalne kulture. Ne gre zato, da bi bila katera koli fotografija samo po sebi nezanesljiva, temveč gre za to, da celotno zgradbo družbenega in kulturnega življenja ter njene medijske platforme, prevzame prevladujoč občutek dvoma.
Prepričanje in ideja, da fotografije prikličejo prisotnost, je vedno bolj načeto zaradi strašljivega občutka odsotnosti. Delo Hiša v Nemčiji je raziskava prostora, ki ga naseljuje strojni vid, katerega »zavest« je vsajena kot instrument človeškega vida.
Zunaj je bila tema
Kot da zunanjost ne bi več obstajala
Ni se videlo mojega telesa
Moj obraz je izginil
Izklopiti se mora, dani se
Lahko naredim, da stvari obstajajo
