Verfünfungseffekt

Pokukajmo v začarani svet petkratnih portretov in samorazcepitve

Verfünfungseffekt

Pokukajmo v začarani svet petkratnih portretov in samorazcepitve

»Galerija prirejena za multifotografijo«. Iz knjige Walterja E. Woodburyja in Franka R. Fraprija Photographic Amusements, Including A Description of a Number of Novel Effects Obtainable with the Camera (deveta izdaja), American Photographic Publishing Co., 1922. Javno dostopno.

Med medijsko-arheološko raziskavo optičnih iluzij, fotografskih trikov in odpisanih spominkov sva odkrila tehniko fotografske multigrafije, ki je odprla vrata v čarobni svet kloniranih videzov, ki krožijo v orbitah lastnih odsevov. Ko sva jo spremenila v nama ljubši umetniški medij, je fotografska tehnika s preloma stoletja postala video multigrafija. Kot bizarno zanimivost naj omeniva, da je samoizolacija postala ne le tema tega članka, ampak – zaradi nepredvidenega razmaha nedavno mutiranega virusa – tudi prevladujoča lastnost razmer, v katerih sva delo dokončala. Verfünfungseffekt pomeni uporabo medija videa tako, da ustvarimo kalejdoskopski gibljivi portret, kjer črepinje ega, ki menjajo vidike, posnamemo v sinhroniziran performans solipsistične intersubjektivnosti. Video multigrafija omogoča sestavljanje drobnih odmikov v časovnih zamikih, ki jih apliciramo na enega ali več odsevov jaza – s tem pa raztreščimo klonirano popolnost in konformizem večkratne prezence. Takšna optična iluzija kar kliče po refleksiji o tem, kako mediji spreminjajo naše zaznavanje časa in prostora, s tem pa vzbuja začudenje glede tega, kje je naše mesto v obstajanju.

Že so se posedli za mizo, karte so že zmešali in razdelili – in ker nihče ni dobil para asov in osmic, se je vsakemu od njih razkril poseben vpogled. Res pa da šele po časovnem zamiku, do katerega pride medtem, ko se misel širi z raztresenimi pogledi.

In zdaj je vseh pet vedelo … da jih je imel za samoumevne.

Idejo za novo video instalacijo sva dobila in jo tudi posnela dober mesec pred dejanskim izbruhom COVID 19 v letu 2020. Res nisva mogla predvideti scenarija, po katerem bova nazadnje oblikovala zadnjo različico Verfünfungseffekt v času globalne karantene. Kot bizarno zanimivost naj omeniva, da je samoizolacija postala ne le tema tega članka, ampak – zaradi nepredvidenega razmaha nedavno mutiranega virusa – tudi prevladujoča lastnost razmer, v katerih sva delo dokončala.

Pet mož je posedlo za mizo s petimi kompleti kart. Karte so že zmešali – a ne naslednjič, ko so možje spet sedli, zato jih je treba ponovno zmešati in privzdigniti, preden se runda lahko začne. Ko se gledalec postopoma navadi na to, da je ta peterica vendarle en sam človek, začne tudi čas izginjati: eden od petih na hitro pogleda stran delček sekunde prezgodaj. S tem komaj opaznim con moto se izloči iz sočasnosti. Očitno je zmeden, toliko bolj, ker preostali štirje še naprej strmijo v karte. Je nemara dojel, da je le klon, goli odsev ostalih? In s tem spoznanjem potrdi svojo lastno eksistenco. Obstaja – v smislu, da izstopa iz – in v – časa in prostora. Že trenutek kasneje pa kradoma zdrsne nazaj v enodušje.

In takšno je vodilno načelo eksistencialnega kompozita v obliki videa, kjer se eden za drugim vsak od peterice individualizira in nato vrne v kolektiv. Kaj kmalu ni nobene skladnosti več in sledi kakofonija razdrobljenih zaznav resničnosti.

Slika 1. Geska and Robert Brečević/Performing Pictures, video sličice iz Verfünfungseffekt, 2020. V sodelovanju z igralcem Simonom Norrthonom. © 2020 Performing Pictures/Bildupphovsrätt i Sverige.

Slika 1. Geska and Robert Brečević/Performing Pictures, video sličice iz Verfünfungseffekt, 2020. V sodelovanju z igralcem Simonom Norrthonom. © 2020 Performing Pictures/Bildupphovsrätt i Sverige.

Ekstremna izolacija skisa možgane, in če si zares povsem osamljen, ti lahko lastni um potisne zaznavanje resničnosti v labirint kafkovskih hodnikov. Izmišljevanje namišljenih družabnikov ni le posledica nehotenih halucinacij. Gre za čarovniško tehniko soočenja s »krizo prezence«. Ve se, da brodolomci z nasedlih ladij, ki so ostali ujeti na samotnih otokih, niso le antropomorfizirali neživih predmetov, ampak so si tudi ustvarjali namišljene pajdaše, s katerimi so lahko delili osamljenost.

Naš kvartopirski brodolomec v karanteni ekrana je obtičal v neskončni zanki samonanašanja. Gledalec začne prežati tudi na najmanjša odstopanja: premik roke; prst, ki se za hipec predolgo zadrži na kupčku kart. A medtem ko se um ukvarja z enim samim detajlom, so preostale različice jaza zdrsnile naprej in zdaj že strmijo druga v drugo – zmedene zaradi identičnega izraza na identičnih obrazih.

A kako je sploh nastal ta selfi, spremenjen v samonanašalno navijačico v peternem formatu?

Kot antropologa samouka, ki nista del mainstreama sodobne umetnosti, se dostikrat odpraviva na lov na »zanimivosti« – prekipevajoče ekspresije, ki ohranjajo varno razdaljo do visoke kulture. Pri tem loviva ravnotežje med prodajalnami drobnarij s čudaškimi figuricami in škatlami polnimi osirotelih fotografij; med bolšjimi sejmi s kupi napravic in zastarelo računalniško opremo; med starinarnicami z obledelimi baročnimi kipci in raznimi drugimi čudesi. In v najinih rokah se takšni nevsakdanji artefakti kot v alkimističnem procesu preobrazijo v eksperimentalne umetniške video instalacije.

Med najino zadnjo medijsko-arheološko odpravo, ko sva izkopavala tehnološko podprto čarovnijo 19. stoletja, sva odkrila zelo zanimivo obliko ljudske fotografije, ki je že izumrla.

Fotografsko multigrafijo ali tehniko »zvijačnega zrcaljenja« je leta 18931 patentiral H. P. Ranger kot napravo, ki jo je sestavljalo dvoje premičnih ogledal nastavljenih pod kotom. Ko je portretiranec sedel pred ta sestav, se je v vsakem od zrcal pojavil odsev, ta pa je dobil spet svoj odsev, in tako je bilo na koncu pet ali celo več podob (odvisno od kota, pod katerim sta bili nastavljeni zrcali). Fotografska multigrafija je sčasoma postala precej priljubljena kot donosna dejavnost na sejmih, po različnih počitniških naseljih in zabaviščih po vzhodni obali ZDA – še posebej pa v mestu Atlantic City, ki je slovelo po obalnem sprehajališču.

Fotografske multigrafije lahko najdemo v zelo različnih formatih, a še najpogosteje kot prave fotografske razglednice (Real Photo Postcard – RPPC), vrhunec priljubljenosti so dosegle med leti 1900 in 1920. Občasno jih imenujejo tudi petkratni portreti – kar je nemara celo primernejše ime za fotografski postopek, saj izraz multigrafija danes povezujemo bolj z matematiko.2

In tako sva se podala v umetniško raziskovanje izgubljenih obetov fotografske multigrafije. Zatopila sva se v začarani svet kloniranih pojavnosti v samoodsevajočem sončnem sistemu večkratnih prezenc. Tako prefiltrirana skozi umetniški medij, ki nama je najljubši, se pravi gibljive slike, se je fotografska tehnika s preloma stoletja prerodila v video multigrafijo.

Kot medijskima umetnikoma nama čarovniški triki niso tuji, na primer moški, ki nepričakovano padejo, ženske, ki se obračajo, ne da bi premikale noge, in otroci, ki odletijo iz ekrana. Domišljava si, da sva rokohitrska medijska čarodeja, ki pripravljata performanse s slikami in iščeta »onstransko časovnost« s pomočjo manipulacije prostora in časa.

Kot vsa najina dela v zadnjem času je tudi Verfünfungseffekt nastal v dialogu s prelomnim esejem Ernesta de Martina o obrednih/magičnih praksah (1966). De Martino je italijanski antropolog in zgodovinar religije, ki je »krizo prezence« definiral kot okoliščine, ko je subjekt (bodisi oseba ali celotna družba) podvržen tveganju, tako da preživlja različne travme, na primer razseljenost ali stres (1966). Le izjemoma pa se zgodi, da neka tegoba, ki ogroža eksistenco, dejansko postane vsesplošna grožnja. A prav v takšnem položaju smo se znašli zdaj, v samoprizadejanem solipsizmu sredi trenutne pandemije covid-19.

Izguba »domačih referenc« in »znakov pomena« so dogodki, ki lahko spodkopljejo prezenco jaza, kar vodi v naraščajoči občutek dezorientacije. De Martino s tem namiguje na družbene in eksistencialne izkušnje podjarmljanja, migracij in odtujenosti, kar subjekta sili v soočenje z lastno krizo kot avtonomne in določene prezence v svetu.

V takšnih situacijah pogosto pridejo v igro magični rituali, da bi presegli pasivnost, ki jo prinaša odtujenost. V Verfünfungseffekt so izvlečki gibov in performativnega vedenja umeščeni zunaj vsakdanje rutine nedoločenosti kot koreografske figure, ki »izstopajo iz časa«.

Slika 4. Trik temelji na zrcalih. Portretiranec je sedel pred dve zrcali, ki se križata pod kotom od 65 do 75 stopinj, tako da so nastali štirje odsevi motiva. Običajno je bil portretiranec obrnjen stran od fotografa in proti zrcalom, le redko tako, da je bil s profilom ali obrazom obrnjen k fotoaparatu. Ta zrcalni portret nosi datum 24. oktober 1917. Rosslyn Post Card Shop, Los Angeles, Kalifornija, iz zbirke Christopherja B. Steinerja. Ponatisnjeno z dovoljenjem.

Slika 4. Trik temelji na zrcalih. Portretiranec je sedel pred dve zrcali, ki se križata pod kotom od 65 do 75 stopinj, tako da so nastali štirje odsevi motiva. Običajno je bil portretiranec obrnjen stran od fotografa in proti zrcalom, le redko tako, da je bil s profilom ali obrazom obrnjen k fotoaparatu. Ta zrcalni portret nosi datum 24. oktober 1917. Rosslyn Post Card Shop, Los Angeles, Kalifornija, iz zbirke Christopherja B. Steinerja. Ponatisnjeno z dovoljenjem.
Slika 5. Zelo priljubljen motiv je bil, da so portretiranca posedli za mizo, kjer se je zdelo, kot da igra karte s še štirimi kloni samega sebe. V takšnem petkratnem portretu intenzivnost igralčevega obličja ustvari notranjo dramo. Fotografska razglednica iz zasebne zbirke umetnikov.
Slika 5. Zelo priljubljen motiv je bil, da so portretiranca posedli za mizo, kjer se je zdelo, kot da igra karte s še štirimi kloni samega sebe. V takšnem petkratnem portretu intenzivnost igralčevega obličja ustvari notranjo dramo. Fotografska razglednica iz zasebne zbirke umetnikov.

Pri izvajanju »svoje magije« uporabljava pristransko gotovost skeptičnega opazovalca, ki išče sledove tega, da je celoten komplet kart sestavljen iz različnih delov zloženih na kup. V najini obrti (umetnost izdelovanja kompozitov) se za uspešno izpeljano manipulacijo uporablja izraz »brez šiva«, kar se nanaša na granularnost predstavljenih informacij: slika mora biti ravno še dovolj podrobna, da se postavitev zdi verjetna.

Da bi to dosegla, sva pri ustvarjanju Verfünfungseffekt uporabila vse rokohitrske tehnike čarodejev: manipulacijo, preusmerjanje pozornosti in empatični angažma z občinstvom. Brez vseh teh elementov bi bilo gledalca težko vpotegniti in pripraviti k hoteni prevari, pa čeprav le za hip.

Čarodej-umetnik se od čarodeja-prevaranta loči po tem, da prvi že vnaprej odkrito priznava svoj namen, da nas preslepi, kar se potem za nazaj tudi potrdi. Video multigrafija je nastala, ne le da bi ustvarila iluzijo čarovnije, ampak je že sama po sebi obred, ki nam omogoča, da hote izstopimo iz vsakdanje zgodovinskosti.

Pri številnih čarovniških točkah asistentka ne poskrbi le za to, da zamoti občinstvo, ampak pogosto tudi izvede iluzijo. Projekta Verfünfungseffekt ne bi mogla izvesti brez igralca Simona Norrthona, ki je zelo očarljiv in prav zlovešče zagoneten.

Magični obred vključuje tovrstno preobrazbo: obraz, ki ima lahko različne izraze, odvisno od zornega kota. Radovednost z leve, užaljenost od spredaj in poželjivost, če si ga ogledamo z desne. Ta večplastnost razkriva vprašanje: koliko nesporazumov je povzročilo samo to, da smo nekomu nehote pokazali svojo »slabšo stran«?

Vešč igralec obvladuje svoj obraz, ki pa ga zaupa zunanjemu svetu v ogled, in dovoli, da izraz na njem beremo v skladu s situacijo. Fotografska multigrafija razkriva usmerjeno večplastnost obraza zgolj v zamrznjenem posnetku, igralec, ki prikazuje Verfünfungseffekt, pa ohranja enako dvoumnost razpotegnjeno skozi prostor in čas. Kamera deluje kot povečevalno steklo, ki hladno in vztrajno beleži dogajanje.

Video multigrafija je kot lakmusov preizkus igralčeve zmožnosti, da »obdrži resen izraz na obrazu«, se pravi, da preseže naturalistično monotonijo in patetično smešnost enostavnih emocij. Del užitka pri delu je tudi opazovanje, kako se dobro izurjen igralec spopada s to nalogo. To bi lahko primerjala z izkušnjo opazovanja kakega atleta, ki preseže samega sebe, svojo naravo, celo naravo samo. Razlika pa je v tem, da atlet izkazuje osupljivo stopnjo obvladovanja telesa, muskulature in odnosa do naravnih sil, izurjen igralec pa izkazuje dih jemajoče obvladovanje miselnih okvirov in notranjih razpoloženj – do te mere, da ne gre več za igralca, ki obvladuje svoj material, samega sebe, saj postane eno z njim.

Kar v takšnih primerih naredimo umetniki, je jasno in preprosto. Pripravimo materialne pogoje, potrebne, da pride do tovrstne čarovnije: stol, mizo in komplet kart v klavstrofobični sobici. Enega človeka postavimo v samoizolacijo, na milost in nemilost prepuščenega samemu sebi in svoji zrcalni podobi, ter mu do milimetra natančno zamejimo svobodo gibanja, tako da ne trči z lastnim odsevom.

Opus sva dokončala s trdim delom v postprodukciji, kar celotno delo z ravni gole fotografske kuriozitete povzigne na raven polnokrvne eksistencialne simfonije. Temu primerno sva prisiljena, da se dela lotevava v podobnih pogojih izolacije, kot ko smo snemali.

Video multigrafija omogoča sestavljanje drobnih odmikov v časovnih zamikih, ki jih apliciramo na enega ali več zrcalnih jazov, s tem pa raztrešči klonirano popolnost in konformizem večkratnih jazov. Ta optična iluzija kar kliče po refleksiji o tem, kako mediji spreminjajo naše zaznavanje časa in prostora, s tem pa vzbuja začudenje glede tega, kje je naše mesto v obstajanju.

V Verfünfungseffekt uporabljava medij videa tako, da ustvarjava kalejdoskopski gibljivi portret, kjer so črepinje ega, ki menjajo vidike, posnete v sinhroniziran performans solipsistične intersubjektivnosti.  Petkratni video portret sprevrača običajni tehnološki pomen fotografije kot »nedvoumnega zajetja resničnosti«. Ravno obratno, z multipliciranjem podobe premakne fokus k »množičnosti biti«.

En sam človek – a glej, pet različnih oseb.
Pogosto iz oči v oči,
kot delajo srčni prijatelji.
A občasno se sporečejo,
ker vsak je sebi najbolj zvest.

Življenje gre naprej, pa čeprav smo trenutno zaprti v samicah. Mora naprej. Pa čeprav smo vsaj za zdaj priče globalnega zastoja zaradi podivjanega virusa. Nedoločnost tega, v kakšnem svetu bomo nazadnje živeli, vzbuja grenkosladko melanholijo. Grožnja ne prihaja od neke zunanje bitnosti ali sile, na primer bližajočega se meteorja, ki bi padel z neba, ali vojaške okupacije mesta, obdanega z mračnimi gorami. Namesto tega moramo svojo dekadentno slo po predpotopnem obupu usmeriti k notranji tirnici, soočamo se izključno sami s sabo kot digitalnimi odsevi na različnih ekranih, ki komunicirajo z drugimi ekrani v zamejenih prostorih.

Verfünfungseffekt je video umetnina, namenjena ogledovanju na razstavi. Trenutno še ne veva, kako in v kakšnem sestavu jo bova nazadnje predstavila, saj je javno izpostavljanje česarkoli v svetu po koroni vsaj za zdaj še v zraku. Projekcija lahko prodre v mrak redno in pedantno razkuževane sobe: en sam gledalec, brez gneče, brez otvoritve – srečanje ena na ena s svetlikajočimi se podobami moškega, ki je sam s sabo.

Morda je prav to naša prihodnost v orehovi lupini.

Prava čarovnija je in vedno bo estetska zarota, s katero skušamo preurediti zaznavanje resničnosti v prid kaosa, da bi vrgli s prestola Boga in gospodarje vesolja ter omogočili padlim, da delajo po svoje.

Prevedel Jaka Andrej Vojevec.

Reference
  • De Martino, Ernesto. 1966. Sud e Magia, Milano: Feltrinelli.
  • Reichstein, Irving. 2007. »A Multigraph from Montreal.« Photographic Canadiana, [online] 33 (1): 12–17. Dostopno tukaj.

Opombe

  1. Čeprav smo našli dokumente o tem patentu, pa Ranger ni povsem nedvomno izumitelj te naprave. V 19. stoletju je v ospredje prišla cela paleta revij in knjig o fotografiji in poljudni znanosti, ki so objavljale članke o vseh mogočih vidikih fotografije, od kemije do marketinga. Zaradi razmaha plagiatorstva so vsebine gladko piratizirali in prilagajali, tako da je težko natančno določiti, od kod določena zgodba izvira. Če koga zanima zgodovina fotografske multigrafije, priporočava v branje delo dr. Irwina Reichsteina (2007). Njegove raziskave starih fotografskih revij so pokazale, da je prva omemba fotografske multigrafije povezana s fotografom po imenu James B. Shaw, rojenem v Angliji okrog leta 1850, ki je bil lastnik galerije v Atlantic Cityju.
  2. Serijo petkratnih portretov lahko najdete na blogu / spletni razstavi Heinz-Wernerja Lawe, Uneinsamkeiten/Unsolitudes.
Čarodej-umetnik se od čarodeja-prevaranta loči po tem, da prvi že vnaprej odkrito priznava svoj namen, da nas preslepi, kar se potem za nazaj tudi potrdi.
Bralni čas: 11 min.

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.