Prvi tekst, ki sem ga spisal za revijo Fotografijo, sem naslovil O.K. pišem in v otvoritvenem stavku povedal, da je moje pisanje nekakšna posledica nagovarjanja takratnega urednika revije, Božidarja Dolenca. Za revijo sem redno pisal pet let, sporadično še nadaljnjih pet, tudi ko Božidar ni več urejal revije. Moj zadnji zapis za revijo je bil nekrolog Božidarju Dolencu. S tem se je krog sklenil.
Od leta 1997, ko sem začel pisati, do nekrologa leta 2008 se je odvila tranzicija. Pomota: ne samo ena. Od filma smo prešli na spominske kartice, pravi fotoaparati so se podražili, žepni so se naselili v telefone in profanacija fotografije, nad katero se je pritoževal Alfred Stieglitz zaradi Kodakove politike »You press the button, we do the rest«, je postala zanemarljiva v primerjavi s selfiemanijo. V tem času je Evropa premaknila meje in uvedla enotno valuto, ki je perifernim državicam, med katere spada tudi Slovenija, zmanjšala vpliv na lastne finančne tokove in gospodarstvo, državljanom pa je seveda silno udobno potovati po Evropi brez potnih listov, pred vsakim izletom v Trst, ki bi moral biti »naš«, ni treba menjati dinarjev ali tolarjev za lire, pri slovenskih dobaviteljih pa se da kupovati fotografsko opremo po popolnoma primerljivih cenah kot v Münchnu, kamor sva z Božom Dolencem hodila po objektive in filme, tam, kjer je včasih Sergio prodajal fotoaparate Hasselblad, bliskavice Bowens in stative Manfrotto, pa je zdaj kitajska štacuna s poceni robo, za katero nikoli ne pomislim, da bi jo lahko kdaj potreboval. V svojem prvem tekstu za revijo Fotografijo sem mimogrede omenil, da me je kot ena od možnih tem žulilo vprašanje avtorskih pravic. Od začetka devetdesetih, ko se po avtorskih pravicah še prav nihče ni spraševal, pa so tudi visokonakladni slovenski mediji, »žuta štampa« seveda, ki so svojo zlato podlago ustvarili na prekopiranih fotkah in tekstih iz tujih revij, prešli na ameriško »spoštovanje« avtorskih pravic. V pravi kapitalistični maniri avtorju dela več ne ukrademo, ampak mu damo v podpis pogodbo, s katero za bagatelo odkupimo pravice za predelovanje avtorskega dela do nerazpoznavnosti in objavljanje v kakršnekoli namene v vseh medijih, vključno s tistimi, ki še niso izumljeni. Mislite, da pretiravam?
Če je leta 1997 fotografija še pomenila mojo veroizpoved, sem postopoma tudi v tem postal ateist. Žar prve ljubezni je minil, tudi druge in tretje. Od fotografije živim, v temnici nisem bil že vrsto let, magija pojavljanja slike v razvijalcu mi ne pomeni nič več, fiksir mi ne diši. Fotke prekladam po računalniku, ob tipkovnici se ne počutim kot pianist. O fotografiji ne razmišljam kot o cilju, temveč zgolj kot sredstvu, ker, parafraziram Hegla, fotografija je vedno fotografija nečesa. Pri gledanju fotk sem opravil razvoj od odločanja po všečnosti, z »bildanjem« fotografske in likovne izobrazbe sem šel skozi analitsko fazo, da se danes spet odločam po všečnosti, in moram tistega, ki vrta vame, zakaj je ena fotka dobra druga pa ne, imeti zelo rad, da se mi ljubi razlagati. Seveda se prva faza »po všečnosti« in zadnja bistveno razlikujeta in včasih se mi stoži po naivnosti prve ljubezni. Ali kot je rekel Žiga Kariž: »Kaj bi dal, da bi še enkrat lahko prvič videl New York!«
V desetih letih med prvim in zadnjim pisanjem za revijo Fotografijo sem pisal o razstavah, ki sem jih videl, o pristopu k portretiranju, o popotniški fotografiji, o razmerju med čustveno in ekonomsko vrednostjo fotografije, o odnosih med naročniki in profesionalnimi fotografi, o smrti na fotkah sem pisal, ko je Boštjan Doma umrl v prometni nesreči na poti iz fotkanja v Mariboru, ko je po več kot 12 urah »v službi« (svobodnjak ne zavrne nobenega dela) zadremal med vožnjo in zapeljal na nasprotni pas, ko je zaradi lova na »dead line« pri časopisu zapeljal čez neprekinjeno črto, ki je tako postala črta smrti. Pisal sem o svojem divergiranju od Fotografije z velikim F k fotografiji za spomin, v snepšot, v fotografijo, neobremenjeno z likovnimi parametri (ki jih sicer vedno lahko prepoznamo, samo pomembni niso). Pisal sem o rabi fotografije med likovniki in na koncu, v zadnjem tekstu pred nekrologom, o creative commons licencah. Kot da sem tudi pri tej temi sklenil krog.
Zdaj pa sta me Emina in Jan povabila v novi krog. Ali lahko povem kaj, kar še nisem? Ali lahko naredim tako, da bi se še komu to ljubilo brati? Poskusimo.
