Rdeče, črno in zeleno

O Belindi Kazeem-Kamiński, letošnji prejemnici nagrade camera Austria

Rdeče, črno in zeleno

O Belindi Kazeem-Kamiński, letošnji prejemnici nagrade camera Austria

Belinda Kazeem-Kamiński, Unearthing. In Conversation, 2017, film still, z dovoljenjem umetnice.

Belinda Kazeem-Kamiński, dobitnica letošnje nagrade za sodobno fotografijo Camera Austria, večji del svojega umetniškega raziskovanja posveča odsotnostim in reprezentacijam temnopoltih v javnih arhivih. V svojih delih opominja na kolonialno zgodovino in vzpostavlja nove dialoge s preteklostjo ter ustvarja prostor za radikalno črnsko tradicijo na mestu rasističnih reprezentacij. V besedilu analiziramo umetničin formalni jezik in obravnavamo nekaj del z njene samostojne razstave v dunajski Kunsthalle, predvsem pa se posvečamo zgodbam posameznikov, ki jih v delih Belinde Kazeem-Kamiński srečamo.

Marsikatera evropska institucija se je v luči dekolonialnih in protirasističnih premikov primorana soočiti z zapuščino, ki jo bremenijo izkoriščanje, eksotizacija in objektificiranje »Drugega«. Muzeji, ki so to zapuščino sistematično zbirali, vzdrževali in razstavljali, v zadnjih desetletjih postopoma začenjajo z naslavljanjem praznin, ki zevajo v arhivih, odtujenih objektov, ki kličejo po nujnosti restitucije, in tistih, ki bi jih bilo treba vsaj rekontekstualizirati v danem okolju. Nemalokrat se za ta namen vpokliče tudi umetnike – bodisi zato, ker imajo kot zunanji sodelavci v svojih umetniško-raziskovalnih praksah več manevrskega prostora za tovrstne korekture, bodisi zato, ker je ta »manevrski prostor« v okviru institucij, katerih mehanizmi pogosto še vedno delujejo tako, da prav ta razmerja moči vzdržujejo, preprosto nujen ali pa edini možen. (Ali je tudi učinkovit, je vprašanje, ki ga bomo na tem mestu zgolj zastavili.)

Eden takšnih primerov v avstrijskem prostoru je na primer dunajski Weltmuseum (kar v slovenščino prevajamo kot Muzej sveta, pred celostno prenovo pa je bil poznan kot Etnološki muzej), ki že od svoje ponovne otvoritve leta 2017 kontinuirano vključuje umetniške pristope (začenši s samostojno razstavo Lisl Ponger).1 Dunajski prirodoslovni muzej je svojo zbirko več kot 40.000 človeških lobanj med drugim predstavil z umetniškim delom Tala Adlerja,2 ki je nastalo v sodelovanju z multidisciplinarno skupino Mrtve podobe (Dead Images, 2016–2019, kot del projekta TRACES: Transmitting Contentious Cultural Heritages with the Arts, from Intervention to Co-production).3 Zlasti z nastopom kolektiva WHW (What, How & for Whom) na mestu direktoric Kunsthalle pa predvsem program te umetnostne ustanove vztrajno predstavlja pozicije, ki pretresajo zapuščino tistih političnih orodij, ki so se uporabljala (in se še uporabljajo) za podrejanje in izkoriščanje ozemelj in teles. Ena izmed umetnic, katere umetniška in teoretska praksa izhaja prav iz kritičnega pristopa k arhivom kolonialne preteklosti in ki trenutno samostojno razstavlja v stavbi v Muzejski četrti, je tudi letošnja prejemnica nagrade camera Austria Belinda Kazeem-Kamiński.

Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Belinda Kazeem-Kamiński je prvenstveno kulturna teoretičarka in je svoj ustvarjalni izraz najprej našla prav v jeziku. Jedro njenega teoretskega in umetniškega dela je predvsem postkolonialna misel in črnska feministična tradicija, teorijo pa v tem kontekstu razume kot osvobajajočo, ob čemer aludira na besede bell hooks, ki teoretiziranje opisuje kot zavetje in živeto izkušnjo kritičnega razmišljanja (hooks 1994). Kadar ji besede kljub vsemu ne zadostujejo ali ko naleti na zunanje robove osvobajajočega v teoriji, se odprtih vprašanj loteva z umetniškim raziskovanjem v medijih filma in fotografije. Z njima kritično preiskuje med drugim tisti del rasističnega kulturnega aparata, ki se izrazito kaže prav v režimih gledanja – v načinih, kako se pogled prepleta s produkcijo znanja ter sistemi podrejanja in izkoriščanja življenj temnopoltih ljudi. Četudi umetnica za izhodišče pogosto jemlje arhivske dokumente, fotografije in z njimi povezano muzeologijo kot materiale, ki so močno zaznamovani s prav temi prepleti, nikakor ne gre za »stvar preteklosti«, ampak prej za pretresanje zgodovinopisja sedanjosti inepistemičnega nasilja, ki sledi zasužnjevanja, ugrabitev, ponižanja in izkoriščanja ohranjajo bodisi z opustitvami in prazninami bodisi z nadaljnjim objektificiranjem. Dela Belinde Kazeem-Kamiński izkoriščanja ne zabrišejo, olepšujejo ali korigirajo zgolj površinsko, pač pa s pretanjenim združevanjem analitičnega in fiktivnega vzpostavljajo pravicodo zgodovine, ki ni zgolj rasistična reprezentacija – s kolaži podob in izpostavljanjem pričevanj poguma, dostojanstva in samovolje izkoriščanih ustvarja v zgodovinopisju prostor za radikalno črnsko tradicijo.

Da pri konstrukciji temnopoltih kot »Drugih« ne gre za problematiko oddaljenih prostorov in tujih zgodovin, Belinda Kazeem-Kamiński jasno pokaže, ko odpira lokalne arhive in predoči zgodovino natanko tega prostora, v katerem razstavlja. V seriji del Praznine (Voids, 2017–2021) se na primer posveča skupini nastopajočih iz Zahodne Afrike (prihajali so z območja, ki se je takrat imenovalo Zlata obala, danes pa je poznano kot Gana), ki so jih ob koncu 19. stoletja pripeljali na Dunaj kot eksotično atrakcijo in razstavili na t. i. Völkerschau, razstavah ljudi. Pričakujemo vas, a nikoli kot enakopravne (You are awaited, but never as equals, 2021) je serija približanih razglednic in arhivskih fotografij, v umetniškem delu razdeljeniih na 26 diapozitivov, ki prikazujejo trenutek prihoda nastopajočih z ladjo na Dunaj, kjer jih z zanimanjem pričakuje množica belcev. Slednji strmijo, kažejo s prstom, razčlenjujejo s pogledom in kretnjami in si neučakano obetajo spektakel. Panoptični in objektivizirajoči beli pogled na črna telesa umetnica v diaprojekciji premesti tako, da s fotografij izvzame tiste, ki so mu bili podvrženi, in izostri opazovalce. Po drugi strani pa (v primerjavi z arhivi) namenja prostor in čas skupini nastopajočih, ki so bili v teh kontekstih prikrajšani za ime. Tako je del Praznin tudi zgodba Yaarboley Domeï, ene izmed oseb, ki so bile kot »eksponati« prisiljene v izpostavljanje voajerističnim pogledom Dunajčanov. Leta 1896 je Yaarboley Domeï v jeziku ga napisala javno pismo, ki je bilo prevedeno in objavljeno v časopisu Wiener Caricaturen. V njem pripoveduje o voajerističnih pogledih belcev in svojem odporu do njih (pa tudi o uporu – piše na primer o tem, kako je v samoobrambi opraskala obiskovalko, ki se ji je preveč približala), zaključi pa ga z željo po vrnitvi v Akro. Belinda Kazeem-Kamiński je pismo letos (v okviru razstave – oziroma zunaj nje) ponovno objavila, in sicer v avstrijskem dnevnem časopisu Der Standard.

Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Na novo vzpostavljene žariščne točke so ključne tudi pri instalaciji Postavi se v pozo (Strike a Pose, 2017–2021), ki sestoji iz osmih fotografij, obešenih na kovinskem stojalu, in je na razstavi v Kunsthalle postavljena ob portreta na steni, naslovljena V spomin na Ello Williams (In Remembrance to Ella Williams, 2021). Obe deli vsebujeta specifično pozo, na katero je umetnica naletela večkrat med študijo – namreč vzravnano držo z vstran iztegnjeno roko. Kot simbol kolonialnega reprezentacijskega sistema, ki temelji na podreditvi, se je gesta uporabljala kot merilo za višino preučevanih ljudi – slednji so stali pod roko etnografa in bili ocenjevani v odnosu do njega. Na fotografijah, ki prikazujejo etnografe, ki so to gesto uporabljali (oziroma zlorabljali), so telesa, ki si jih podrejajo, prekrita z barvnimi pravokotniki, tako da je iztegnjena roka oropana funkcijein so prikazani etnografi tisti, ki brez smislaobvisijo pod vodoravno iztegnjenimi kovinskim ogrodjem v razstavnem prostoru. Ella Williams, Afroameričanka, ki je bila eksotizirana zaradi svoje barve kože in telesne višine, je v ločenem delu poleg instalacije portretirana dvakrat – enkrat kot prazna silhueta te iste poze na fotografiji poleg belega moškega, drugič kot izrezan celopostavni portret, na katerem stoji sama. Ko je bila primorana v nastopanje in predstavljanje svoje nadpovprečne višine, se je od nje pričakovala prav ta gesta – vstran iztegnjena roka, pod katero so lahko stopili ljudje in se primerjali z njo. A v nasprotju z etnografovo gesto je slednja pri Elle Williams pomenila objektificiranjenje same, in ne tistih, ki so stali poleg nje. Namesto geste z iztegnjeno roko, kjer zeva praznina stene, nam jo Belinda Kazeem-Kamiński tako predstavi v pokončni drži, kjer roka počiva.

Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Vprašanja lokalnega konteksta se umetnica ne loteva zgolj geografsko, pač pa se uspe dotakniti tudi vloge kulturnih institucij, v katerih se razstave kot tu obravnavana sploh lahko zgodijo. V spomin na človeka, ki se je v zgodovino zapisal kot »Ašanti na akademiji« (In Remembrance To The Man Who Became Etched Into History As »Der Aschanti An Der Akademie«, 2021), je instalacija, kispominja na odrsko scenografijo. Ozadje zamejuje izrez reprodukcije litografije Franza Wolfa iz leta 1833, na kateri je prikazana skupina moških, ki začudenih izrazov strmijo v sredino prostora – tam pa podobe zmanjka. Tisto, v kar strmijo, je namreč v umetniškem delu ponovno izrezano, nadomeščeno s praznino, iz nje pa se v prostor razteza rdeča žametna zavesa, na katero so položene školjke kauri. Naslov originalnega dela, na katerega se umetnica nanaša in je reproducirano kot kulisa, je Ašanti na dunajski Akademiji likovnih umetnosti (Der Aschanti an der Universität der Bildenden Künste Wien, 1833) in je tudi v osnovi prikazovalo oder – tisti oder, na katerem so stali modeli, po katerih so se študenti (tj. izključno moški, saj je bil ženskam študij na akademiji dovoljen šele po letu 1920) učili risanja človeške anatomije. A moški, ki je bil na litografiji upodobljen in poimenovan kot Ašanti, je stal na odru ne toliko kot primer anatomije človeškega telesa, pač pa kot »Drugi«, čigar razlikovanje od belih teles je bilo tisto, ki je vzbujalo pozornost in služilo kot podlaga za utrjevanje ideje o radikalnem civilizacijskem razlikovanju. Na slednje poleg naslova dela in prizora, ki je predstavljen v instalaciji, opominja še informacija, da je bila litografija Franza Wolfa objavljena kot del serije, poimenovane Slikovite upodobitve najnovejših najbolj čudnih incidentov in dogodkov v življenju (Journal Pittoresque. Mahlerische Darstellungen der neuesten merkwürdigsten Begebenheiten und Erscheinungen im Leben).

Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Belinda Kazeem-Kamiński, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Da akademija in druge kulturne ustanove niso izvzete iz zgodovine izkoriščanja, ni zares presenetljiva ugotovitev, a v okviru razstave vseeno ne deluje kot prazna gesta, pač pa kot smiseln opomnik,da tudi prostor, ki razstave, kot je ta, omogoča, in tisti, v katerem se umetniki izobražujejo, ne izvaja lepodušniških korektivov,pač pa mora vztrajno in aktivno preizpraševati lastne, notranje dinamike in razmerja moči. Ko je kuratorka dotične razstave Anne Faucheret v intervjuju Belindo Kazeem-Kamiński povprašala prav o tem, kakšna je bila njena izkušnja pripravljanja samostojne razstave v kulturni instituciji, ob tem, ko je eno temeljnih vprašanj, ki jih naslavlja, prav vpletenost slednjih v ustvarjanje in utrjevanje določenih oblik znanj in reprezentacij, ki vzdržujejo rasistične strukture, se je umetnica odzvala trojno: da je vedno pozorna na institucionalne logike, ki jim s svojim vstopom predstavljamotnjo, in kritična do njih; da vanje nikoli ne vstopa sama, temveč kolektivno – s sabo pripelje sodelujoče v razstavi, tiste, ki so povabljeni v obrazstavi program in nenazadnje one, katerih zgodbe posreduje; in da, konec koncev, ji je prav ta samostojna razstava z vsemi vpletenimi in sodelujočimi omogočila, da je določena dela, misli, pripovedi z njihovo pomočjo pripeljala do sklepne točke in jih predstavila javnosti (Faucheret 2021, 52).

Belinda Kazeem-Kamiński, The Letter, 2019, video still, z dovoljenjem umetnice.
Belinda Kazeem-Kamiński, The Letter, 2019, video still, z dovoljenjem umetnice.
Belinda Kazeem-Kamiński, Unearthing. In Conversation, 2017, film still, z dovoljenjem umetnice.
Belinda Kazeem-Kamiński, Unearthing. In Conversation, 2017, film still, z dovoljenjem umetnice.

Ključno pri prazninah, ki jih uokvirjajo dela Belinde Kazeem-Kamiński, je torej, da so kvalitativno radikalno drugačne od tistih, ki napolnjujejo arhive. Slednje so praznine poniževanja, nasilja, odsotnosti, ki so bile neubesedljive in brez imen; tiste pa, ki jih ustvarja umetnica, so praznine zastrtega voajerističenga pogleda in niti niso zares prazne.Na mestu nasilja namreč ustvarjajo prostor za človečnost in pogum, ki sta se mu zoperstavljala. Odsotnosti, ki so še vedno del institucionalnih struktur, izzove s tem, da vstopa vanje in s sabo pripeljekolektiv. V praznini pa, ki stoji v prihodnosti, poskuša skrbno in vztrajno ustvarjati prostor za nove imaginarije. V iskanju rdeče, črne in zelene (In Search of Red, Black, and Green, 2021) je triptih portretov, ki so prav tako razstavljeni v Kunsthalle. Temnopolta ženska, ki je portretirana trikrat, na rdečem, zelenem in črnem ozadju (torej v enakih barvah kot trikolor panafriške zastave), namesto v kamero zre stran od gledalca in ven iz okvirja. Barve, ki so bile v različnih kontekstih del simbolike črnske osvoboditve, skupaj s pogledom oznanjajo odprtost in nedokončanost projekta slednje in v trikratni ponovitvi napeljujejo k vztrajanju. Kam točno je uprt pogled, ne vemo, a če fotografije pospremimo z umetničino mislijo: »Ne želim si vlagati v gotovost. Vse prepogosto je le dihotomija v drugi preobleki iste zgodovine, ki daje prednost belim monologom. Poleg tega pa me zanima, kako odpreti prostore za neznano, ustvariti možnost postanka pri tem, s čimer smo soočeni, kadar si ne prizadevamo nemudoma ubesediti in določiti tega, kar se pojavlja« (Faucheret 2021, 48), si lahko odgovorimo kar z naslovom: v iskanje rdeče, črne in zelene.

Reference

  1. hooks, bell. 1994. Teaching to Transgress: Education as the Practice of Freedom. New York; London: Routledge.
  2. Faucheret, Anne. 2021. Belinda Kazeem-Kamiński. Dunaj: Kunsthalle Wien GmbH.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. Dostopno na povezavi: https://www.weltmuseumwien.at/ausstellungen/themasternarrative/
  2. Dostopno na povezavi: https://theseenjournal.org/dead-images-tal-adler/
  3. Dostopno na povezavi: http://www.tracesproject.eu/index.html@p=555.html

Podelitev nagrade Camera Austria 2021

10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer

govorica: Nora Sternfeld

Prostor, ki razstave, kot je ta, omogoča, in tisti, v katerem se umetniki izobražujejo, ne izvaja lepodušniških korektivov, pač pa mora vztrajno in aktivno preizpraševati lastne, notranje dinamike in razmerja moči.

Podelitev nagrade Camera Austria 2021

10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer

govorica: Nora Sternfeld

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.