Kadu Xukuru (1996, Brazilija) je multimedijski umetnik, ki za ilustracijo svojega pogleda na staroselski futurizem uporablja medije fotografije, digitalnih umetnosti, video performansa in kolaža. Magistriral je iz zgodovine na Katoliški univerzi v Pernambucu in je aktiven član organizacije Mata Sul Indígena,¹ gibanja, ki se zavzema za ponovno prilaščanje (retomada) staroselskih pokrajin v regiji Mata Sul v zvezni državi Pernambuco. Kadu z družino živi na ozemlju, katerega skupnosti so preživele različne oblike genocidov in etnocidov in se danes borijo za pravico do ozemlja, ki je prepleteno z njihovimi tradicijami in spomini. V regiji Mata Sul se pojavlja največ ozemeljskih konfliktov v državi, zato je to območje za prebivanje podeželanov najnevarnejše. Prebivalcem grozijo s smrtjo, nezakonito zaporno kaznijo in kriminalizacijo, uničevanjem posesti in lastnine, ustrahujejo jih in nadzorujejo z brezpilotnimi letalniki. Ljudstvo Xukuru ima dolgo zgodovino vztrajanja, saj kolonialni arhivi vse od 16. stoletja omenjajo nasilno odvzemanje njihovega ozemlja in vpade nanj. Danes v gorati in rodovitni pokrajini Serra do Ororubá, ki jo Kadu mnogokrat upodablja, živi okoli 10.500 Xukurujev.

Da bi razumeli zaplete, s katerimi se zaradi identitete spoprijemajo mnoga staroselska in druga ljudstva, se je nujno treba ozreti v brazilsko politično in ekonomsko zgodovino. Po koncu več kot dvajsetletne vojaške diktature (1964–1985) je bila ustava Brazilije zapisana na novo in je staroselcem vrnila pravice do kulture, tradicije, verovanja in ozemlja. Pred to spremembo je bila staroselska kultura obravnavana kot izginjajoča ter v procesih tranzicije v kulturno integracijo in vključevanja v prevladujočo brazilsko družbo. Nova ustava je v priznavanju njihove drugačnosti orala ledino. Veliko staroselskih ljudstev je leta 1989 začelo razmejevati svoja ozemlja, kar je prineslo težavne in birokratske postopke, ki so zahtevali priznavanje etničnosti in raziskave pravic do lastništva. Danes okrog 12 % ozemlja Brazilije pripada avtohtonim ljudstvom, s čimer je zavarovanih ogromno staroselskih načinov življenja, svetih prostorov in verovanj. Večina tako razmejenega ozemlja je v regiji Amazonas na severu Brazilije, kjer se ta ozemlja pojavljajo kot zeleni otočki med oceanom deforestacije. V tej regiji je razmejevanje ozemlja ključno za ekološko varstvo in pogoj za preživetje tamkajšnjih izoliranih ljudstev, s katerimi stik še nikoli ni bil vzpostavljen. Mnoge staroselske skupnosti se za svoje pravice do ozemlja še zmeraj borijo; med njimi tudi Xukuruji. Kadu mi je pripovedoval o zgodovini svojega ljudstva, lastni umetniški praksi ter kako v svojem uporništvu in umetnosti kot orodje uporablja staroselski futurizem.

Kadu mi je povedal, da Xukuruji izvirajo iz ljudstva Tarairiús, izredno velike skupnosti, ki je naseljevala celotno regijo. Tako Tarairiúsi kot Xukuruji so bili znotraj regije nomadi, ki so se med sušnim obdobjem običajno selili na jug v pernambuško regijo Mata Sul in v zvezno državo Alagoas. Med temi sporadičnimi selitvami so se mnogokrat oblikovale nove skupnosti (Xukuruji v Pernambucu in Kaririji v Alagoasu so na primer tvorili skupnost Xukuru-Kariri). Tako prepletanje ljudstev na severovzhodu Brazilije z oblikovanjem novega naroda v isti bitki združuje različne skupnosti. Veliko Xukurujev se časov poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let preteklega stoletja spominja kot časov uporov in nasilja. Ko so oboroženi in brezvestni rančarji posegli v razmejeno zemljo, so se indijanske skupnosti zbrale in uprle. Retomada je mnogo več kot samo ponovno prilaščanje ozemlja, predstavlja jedro mobilizacije staroselcev, protagonizem in avtonomijo. V procesu apropriacije v začetku osemdesetih let je prišlo do atentata na njihovega cacique (političnega vodjo) Xicãa, znanega po povezovanju geografsko razseljenih Xukurujev, združevanju in ozaveščanju tistih, ki so pozabili, da imajo pravice.

Retomada ne poteka zgolj za ozemlje; v zadnjem času se odvija tudi zagrizena retomada umetnosti in kulturne sfere, v katero se vključujejo staroselski vizualni, glasbeni in literarni umetniki ter umetniški strokovnjaki. Kulturna retomada zahteva aktivacijo, neodvisnost in svobodno izražanje identitete. Projekti, kot je Rádio Yandê, so pokazali, da lahko kulturna glasbena improvizacija deluje kot metoda dekolonizacije in ustvarja pogoje komunikacije, ki ustrezajo staroselskim skupnostim in vsebinam, ki jih te želijo posredovati. Radijska postaja se zavzema za staroselske glasbenike vsega sveta in predstavlja mešanico žanrov, jezikov in diskurzov, ki jih ustvarjajo brazilski glasbeniki. Anapuáká Tupinambá, eden izmed ustanoviteljev radia Yandê,² je leta 2019 začel oglaševati glasbeni festival Yby, ki spodbuja sodobno staroselsko kulturo. Na festivalu je med drugimi nastopala glasbenica Katú Mirim, ki odprto govori o svoji urbani staroselski raperski karieri, biseksualnosti in nekonformiranju predpisani estetiki videza, ki si ga za staroselce predstavljajo ne-staroselci. Je soorganizatorka instagramske mreže Tibira, ki združuje brazilske LGBTQ+ skupnosti. Njena pesem Futurismo Indígena (Mirim 2021)³ zagovarja umetnost in uporniška gibanja ter v staroselski kulturni sferi postaja vse bolj prepoznavna. Raper Kunumi⁴ je še eno izmed pomembnih imen staroselske sodobne glasbe, ki glasbo izvaja tako v maternem jeziku kot v portugalščini; recitira, moli in prenaša zgodbe svojega ljudstva. Poudarja pomembnost pripovedništva v staroselski kulturi, da bi mlajše generacije seznanil z njihovo preteklostjo; razmislek o preteklosti je zanj ključen za življenje v sedanjem trajanju, ob čemer z ironijo dojema prihodnost kot prepuščeno Bogu.

Kadu deluje kot grafični oblikovalec in fotograf, ki z ustvarjenimi fotografijami sestavlja kolaže, med katerimi so pogosto portreti in pokrajine, ki pripovedujejo o kulturi in kozmoviziji⁵ fotografirane osebe in ljudstva, ki mu pripada. Navdih za svoja dela in prakso črpa iz študija (Kadu je magister zgodovine); njegova dela žanjejo hvalo in grajo akademskega sveta. V prostoru, ki je tradicionalno neavtohton, je bil žrtev neenakosti in se je spopadal z rasizmom. Rasistični profesorji so staroselske študente zmerjali z divjaki, a so se mnogi uprli in ohranjali svojo skupnost. Akademsko okolje, čeprav nespodbudno, mu je dalo priložnost za znanstveno delo in nadaljevanje že obstoječih raziskav njegove skupnosti in ljudstev, ki so že izumrla. 

Ker želimo znova naseliti veljavna avtohtona ozemlja, ki še niso demarkirana, ali v prihodnosti na novo oblikovati narod, je imela univerza pomembno vlogo pri zbiranju dokumentacije za namene prihodnjih razmejitev.

(Xukuru 2021)

Kadu opozarja tudi, da je v njegovi vasi veliko ljudi pozabilo svojo staroselsko preteklost, najverjetneje zato, ker je biti staroselec neprivlačno; večina njegovih sovaščanov se dojema kot caboclo, osebe, ki so sicer avtohtonega porekla, a so asimilirane in imajo mešane (evropske, afriške) prednike. Beseda izvira iz jezika Tupi – kaa’boc in označuje osebo, ki ima kožo bakrene barve. Kaduja bi izjemno veselilo prevzeti vlogo vaškega učitelja in mlajše generacije izobraževati o njihovi dediščini.

V njegovi umetnosti so predstavljeni različni simboli, kot so venci (ogrlice) iz čudežnih (miragle) semen iz barretine in tradicionalna naglavna oprava iz kokosovih vlaken, značilna za Xukuruje. Ti simboli so za naše ljudstvo zelo pomembni in se v naših delih uporabljajo za demistifikacijo homogene podobe Indijanca, ki nosi perjanico (Xukuru 2021). Pomemben simbol, prisoten v delih, so NLP-ji, ki v perspektivi prihodnosti predstavljajo kontinuirane invazije. Poleg tega ima v njegovih kolažih pomembno vlogo odnos do mest in favel, saj je življenje mnogih staroselcev, ki živijo v urbanih okvirjih, povsem spregledano. Kadu pravi: 

Ne živimo v po-kolonialnem času, živimo v nepretrganem procesu kolonizacije. Moja umetnost je proti-kolonialno orožje, ki ga uporabljam za odklon od hegemonističnih vzorcev umetniških praks in dokazovanje izvirne kulture, svetovnih nazorov in njihovih potencialov.

(Xukuru 2021)

Kaduju Xukuruju staroselski futurizem predstavlja orodje za razbitje prepričanja, da je staroselska skupnost, vedno povezovana s preteklostjo, že izumrla. Je gibanje, ki ga sestavljajo umetnost, literatura, stripi, glasba in različni staroselski pogledi na preteklost, sedanjost in prihodnost. Je oblika komunikacije in sodobnega izraza. Zanj je najpomembnejše dejstvo, da so »drugi predolgo namesto njih pisali in govorili staroselske zgodbe, zato staroselski futurizem omogoča ponovno pisanje zgodovine, katere protagonisti so avtohtoni ljudje, ki izražajo zahteve skupnosti in celotnega ljudstva« (Xukuru 2021). Še ena od pomembnih tematik njegovih del je dekolonizacija – avtonomija, da lahko pripoveduje zgodbe njegove družine, skupnosti, doživetij in pogleda na svet, da lahko povezuje preteklost s sedanjostjo in vedno podoživlja pripovedi in predlaga poti naprej. 

Prevedla Nataša Ilec Kralj.

Reference

• Mirim, Katú. 2021. Futurismo Indígena. Online. Dostopno tukaj.
• Oliveira, Kelly. N. d. »Os Brasis E Suas Memórias.« V Xicão Xukuru: Biografia. Dostopno tukaj.
• Povos Indígenas no Brasil, Xukuru. Dostopno tukaj.
• Rabben, Linda. 2003. Brazil’s Indians and the Onslaught of Civilization: The Yanomami and the Kayapo. University of Washington Press.
• Xukuru, Kadu in conversation with Louise Hisayasu. 2021.
• Ze, Antonio. 2020. »Conheca a diversidade e o ativismo da música indígena contemporânea.« Sim São Paulo. Online. 10. september 2020. Dostopno tukaj.

1. Prevod bi se glasil Staroselski južni gozd. Mata Sul je sicer pokrajina. – Op. prev.
2. Dostopno tukaj.
3. Staroselski futurizem, dostopno tukaj.
4. Primer ene skladbe je dostopen tukaj.
5. Kozmični pogled na družbo in svet; svetovni nazor, ki se pogosto nanaša na staroselska ljudstva Srednje Amerike. – Op. prev.