Članek obravnava fotografsko poročanje o domnevnih čudežnih prikazovanjih, ki so se v letih 1896 in 1897 dogajala v majhni francoski vasici Tilly sur Seulles. Fotografije, ki so se pojavljale na razglednicah in v priljubljenih revijah tistega obdobja, kot na primer L’Illustration in Le Monde illustré, so bile predstavljene – z avtoriteto fotografskega kot indeksične sledi – kot »pristna« pričevanja o nadnaravnih dogodkih, čeprav slednjih Katoliška cerkev ni nikoli priznala ali potrdila. Fotografije so nastale s takrat že znanim postopkom dvojne osvetlitve, uporabljanim pri tako imenovanih fotografijah duhov, s čimer se te eksotične vizualije uvrščajo v tradicijo verskih »pristnih ponaredkov«. Še pomembneje pa je, da so te podobe izražale »vizionarsko gorečnost« Francije poznega 19. stoletja, torej naraščajočo željo sodobnih množic, da bi videle nevidno na vse bolj spektakularne in prepričljive načine. To novo željo po gledanju – ki jo je opaziti tudi pri zelo uspešnem žanru fotografij resničnih teles mistikov, svetnikov in jasnovidcev – so izpolnjevale celotne serije sodobnih oblik in zanimivosti, v končni fazi pa tudi kinematografski posebni učinki.