Prispevek se osredotoča na podmene in premene razstavljanja fotoknjig. Avtorica se v besedilu sprašuje, kakšen medij je fotoknjiga – kakšne so njegove posebnosti in kaj lahko iz njih razbere kurator. Izpostavljeni sta dve posebnosti fotoknjige: narativnost, ki se v fotoknjigi ustvarja s premišljenim sekvenciranjem podob in zaradi katere je nezaželeno razstavljalsko fragmentiranje in/ali dekontekstualiziranje fotoknjige na posamične fotografije, in materialnost fotoknjige. Slednja pomeni, da je fotoknjiga knjiga, predmet, namenjen temu, da ga vzamemo v roke in prelistamo, da je celosten umetniški izdelek, ki ga poleg fotografij oblikujejo še vezava, kakovost papirja in drugi grafičnooblikovalski postopki. Z raznimi nadomestki v obliki videoprojekcij ipd. je materialni vidik povsem zanemarjen, v vitrini pa je fotoknjiga povsem primerljiva s Sneguljčico – lepa je, a brez življenja. Kot primera novejših in potencialno dobrih praks razstavljanja fotoknjig sta izpostavljena kölnski Muzej fotoknjig in barcelonska razstava Fenomen fotoknjige.