Intervju Archives

arhiv

št. -
2025
30/12/2025

Intervju

V času ne puščaj sledi

Hidrogizma: pozabljena protikultura med umetnostjo, eksperimentom in življenjem

Luka Savić

št. -
2025
30/12/2025

24 min.

»Vsako človeško bitje je umetnik, bitje svobode, poklicano k sodelovanju pri preoblikovanju in predrugačenju pogojev, razmišljanja in struktur, ki oblikujejo in določajo naša življenja.«

Luka Savić, rojen leta 1990 v Ljubljani, je umetnik in filozof. Študiral je likovno umetnost na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2022 pa je zaključil magisterij iz transdisciplinarne umetnosti na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju. Njegova dela so bila razstavljena po vsej Evropi, med drugim v Mahler & LeWitt Studios (Spoleto), Arte Fiera Polis (Bologna), na 31. bienalu grafičnih umetnosti (Ljubljana), na sejmu Vienna Contemporary, v Galeriji ŠKUC, na dogodku Light Night Leeds, v dunajski Kunsthalle, na 10. trienalu sodobne umetnosti U3 (Ljubljana) in v Palais de Tokyo (Pariz), kjer je rekonstruiral performanse skupine OHO. Med letoma 2011 in 2017 je sodeloval kot asistent Mirana Moharja (skupina IRWIN), od leta 2017 pa sodeluje z studijskim arhivom Davida Gotharda. Predaval je na številnih prizoriščih po Evropi, med drugim na ALUO (Ljubljana), GHMP (Praga), Royal College of Art (London), Mestni galeriji (Bratislava) in v Palais de Tokyo (Pariz), s poudarkom na umetnosti in filozofiji. Luka je objavil intervjuje z Mladenom Dolarjem, Aleksandro Vajd, Vidom Simonitijem, Pierrom Bal-Blancom in drugimi. Njegova besedila so bila objavljena v BAUHAUS – BAUMENSCH (Filozofska fakulteta, Ljubljana), Returning the Gaze (Cukrarna, Ljubljana), From Within, Down and Above (UMPRUM – Praga) ter nedavno v kritični monografiji 69 – Laurent Fiévet, ki jo je izdal Naima (Pariz–Berlin). Med letoma 2023 in 2025 je raziskoval skupino OHO za zbirko Kontakt (Dunaj), trenutno pa poučuje na AVA v Ljubljani.

št. -
2025
19/06/2025

Intervju

Predmet kot učinek

Kako uokviriti nepredvidljivost

Luka Savić

št. -
2025
19/06/2025

25 min.

Umetnik Yuki Okumura v intervjuju razpravlja o svoji razstavi v dunajski Secesiji, kjer je v sodelovanju z muzejskim osebjem uporabil pristope, zasnovane na navodilih in igri – metodah, ki izhajajo iz tradicije konceptualne umetnosti in postmodernega plesa. V ospredje postavlja pomen nepredvidljivosti, naključja in umetniškega predmeta kot sledi dejanj; pri tem zagovarja »brezegovski« pristop, ki prednost namenja procesu pred rezultatom. Razmislek sega tudi v njegove vloge posrednika, prevajalca in producenta prostorsko specifičnih del, njegovo ukvarjanje z institucionalno kritiko in vprašanje, ali lahko prav pravila in strukture ustvarijo pogoje za ustvarjalno svobodo. Intervju se sklene z vpogledom v njegovo umetniško pot in premislek o prevajanju kot osrednjem postopku njegovega ustvarjanja.

Ključne besede: institucionalna kritika, konceptualizem, navodila, postmoderni ples, Secesija, umetnost

Njegova dela so bila razstavljena po vsej Evropi, med drugim v Mahler & LeWitt Studios (Spoleto), Arte Fiera Polis (Bologna), na 31. bienalu grafičnih umetnosti (Ljubljana), na sejmu Vienna Contemporary, v Galeriji ŠKUC, na dogodku Light Night Leeds, v dunajski Kunsthalle, na 10. trienalu sodobne umetnosti U3 (Ljubljana) in v Palais de Tokyo (Pariz), kjer je rekonstruiral performanse skupine OHO.

Med letoma 2011 in 2017 je sodeloval kot asistent Mirana Moharja (skupina IRWIN), od leta 2017 pa sodeluje z studijskim arhivom Davida Gotharda. Predaval je na številnih prizoriščih po Evropi, med drugim na ALUO (Ljubljana), GHMP (Praga), Royal College of Art (London), Mestni galeriji (Bratislava) in v Palais de Tokyo (Pariz), s poudarkom na umetnosti in filozofiji.

Luka je objavil intervjuje z Mladenom Dolarjem, Aleksandro Vajd, Vidom Simonitijem, Pierrom Bal-Blancom in drugimi. Njegova besedila so bila objavljena v BAUHAUS – BAUMENSCH (Filozofska fakulteta, Ljubljana), Returning the Gaze (Cukrarna, Ljubljana), From Within, Down and Above (UMPRUM – Praga) ter nedavno v kritični monografiji 69 – Laurent Fiévet, ki jo je izdal Naima (Pariz–Berlin). Med letoma 2023 in 2025 je raziskoval skupino OHO za zbirko Kontakt (Dunaj), trenutno pa poučuje na AVA v Ljubljani.

Yuki Okumura se je rodil leta 1978 v Aomoriju na Japonskem. Očaran nad ujetostjo posameznika v telo in pod vplivom lastnih izkušenj kot prevajalec v svojih delih postavlja pod vprašaj identiteto, individualnost in egocentrizem z raziskovanjem jezika, spomina in naključja. Trenutno je njegova samostojna razstava Yuki Okumura na ogled v Hauptraumu dunajske Secesije, ki vključuje tudi Big White Playground, skupinsko razstavo, ki jo organizira sam in na kateri so predstavljena prostorsko specifična dela različnih zaposlenih v instituciji. Med nedavnimi samostojnimi razstavami so 136 Locations – 956 Intersections, 20 Albert Road (Glasgow, 2024; v organizaciji Cento) ter The Man Who, An Ephemeral Archive, Keio University Art Center (Tokio, 2019). Med nedavnimi skupinskimi razstavami so Unguided Tour, Kraljeva akademija za likovno umetnost (Antwerpen, 2025); u – New Project Spaces, Kunsthalle Zürich, Backrooms (Zürich, 2024); Aichi Triennale 2022, Aichi Arts Center (Aichi, 2022); in Landslide to be lived off and/or tongues to be deadpan, MISAKO & ROSEN (Tokio, 2021).

št. -
2023
28/08/2023

Intervju

Želim, da se gledalec vpraša – česa ne vidim?

Intervju s Susan Meiselas

Iza Pevec

št. -
2023
28/08/2023

30 min.

Gre za prizmo, ki v središče ne postavlja več avtorja, temveč odnose med fotografi in subjekti, fotografi in občinstvom ter skupnostmi.

Pogovor s priznano fotografinjo Susan Meiselas, predsednico fundacije Magnum in članico istoimenske agencije, pokaže širino njene petdesetletne kariere, v kateri je spremljala družbene, etnične, verske in vojne konflikte, še pred tem v ospredje postavila stigmatizirano delo striptizet in se pozneje posvetila dokumentiranju družinskega nasilja nad ženskami. Pri tem pa je želela in še želi polje fotografije nenehno širiti, nas opozarjati na njen kontekst in to, kar ostaja izpuščeno. K mnogim subjektom se vrača večkrat, njihovo pripoved vključuje v projekte, vzpostavlja dolgotrajne odnose in kaže na dogajanje onkraj trenutka, ki ga zajamejo fotografije. Na razstavah združuje fotografijo, video, zvok in instalacijo, razprodane knjige dopolnjuje v nove izdaje, da razširi pogled. Prepoznavna je postala predvsem s svojim delom v Latinski Ameriki v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je med drugim spremljala nemire in revolucijo v Nikaragvi. Pogovor je nastal ob gostovanju njene razstave Mediacije v Galeriji Jakopič.

Ključne besede: dokumentarna fotografija, Mediacije, sodelovanje, Susan Meiselas, vojni konflikti

Iza Pevec (1987) je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, trenutno je zaposlena na Tretjem programu Radia Slovenija – programu Ars, kjer se posveča predvsem sodobni umetnosti in je urednica oddaje Likovni odmevi. Poleg tega občasno kurira in vodi pogovore s področja umetnosti, končala pa je tudi Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje v okviru SCCA Ljubljana.

Susan Meiselas (1948) je članica agencije Magnum in predsednica fundacije Magnum. Že pet desetletij uporablja svoj fotoaparat kot orodje pričevanja in povezovanja. Na začetku kariere je delala kot učiteljica v New Yorku in organizirala fotografske delavnice za podeželske šole na ameriškem jugu. Med najhujšimi državljanskimi vojnami v teh državah je potovala v Nikaragvo in pozneje v Salvador. V naslednjih desetletjih se je še naprej vključevala v različne skupnosti in spremljala konflikte po vsem svetu. Meiselas je prepotovala svet in pokrivala različne teme, od spolne industrije do vojn in kršitev človekovih pravic. Opozarja na manjšine in konflikte, ki so pogosto spregledani. Vselej si prizadeva za neposreden stik in dialog z ljudmi, ki jih upodablja. Njen pristop temelji na sodelovanju in vključuje pogled ljudi, ki jih fotografira.

št. -
2023
26/07/2023

Intervju

»Plesalec ima vendar uho – v prstih na nogah!«

Intervju s Tomom Lovelaceom

Luka Savić, Tom Lovelace

št. -
2023
26/07/2023

15 min.

Slika je vedno obstajala predvsem za oči, da bi jo bilo mogoče interpretirati s pogledom. Toda podoba ima tudi fizično obliko in prisotnost, ki ponuja čudovite možnosti za raziskovanje z več čutili.

Umetniška praksa Toma Lovelacea je mešanica različnih zvrsti umetnosti s sidriščem v fotografiji. Performans, zvok, fotogrami in telesnost fotografije se pri njem združujejo v holističen umetniški eksperiment. Intervju k tej raznovrstnosti pristopa z različnih zornih kotov in odpira nove možnosti razumevanja njegovega dela.

Ključne besede: čas, film, fotografija, gib, ontologija, performans, telo

Luka Savić je umetnik in filozof, rojen leta 1990 v Ljubljani. Študiral je likovno umetnost na Akademiji za likovno umetnost (AVA) v Ljubljani, nato pa nadaljeval študij filozofije na Filozofski fakulteti v istem mestu. Leta 2022 je zaključil magistrski študij na Univerzi za uporabne umetnosti (Die Angewandte) na Dunaju na oddelku za Transdisciplinarno umetnost (Transarts). Njegova dela so bila razstavljena po vsej Evropi, nazadnje v: Mahler & LeWitt Studios, Spoleto, Italija (kjer je bil rezidenčni umetnik); Arte Fiera Polis, Bologna, Italija; 31. grafičnem bienalu, Ljubljana, SI; Galeriji DLUL, Ljubljana, in galeriji ŠKUC, Ljubljana; Vienna Contemporary, Dunaj, Avstrija; Light Night Leeds, Leeds, Združeno kraljestvo; A Shop is a Shop is a Shop, Kunsthalle Dunaj, Avstrija. Med letoma 2011 in 2017 je bil asistent Mirana Moharja, ki je del skupine IRWIN. Od leta 2017 je sodelavec Studia Archive Davida Gotharda, ki deluje med Ljubljano, Londonom in Gorico. Kot gostujoči predavatelj je predaval na različnih ustanovah po Evropi, nazadnje na Kosovu, v Galeriji ŠKUC v Ljubljani; na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani; in v GHMP (mestna galerija) v Pragi. Večina njegovih predavanj se nanaša na povezavo med umetnostjo in filozofijo. Objavil je več člankov in intervjujev o umetnosti, pred kratkim z Mladenom Dolarjem, Aleksandro Vajd, Laurentom Fievetom in Sharon Sliwinski. Trenutno raziskuje umetniško skupino OHO kot neodvisni raziskovalec za zbirko Kontakt in je soustanovitelj platforme z imenom Why Knot.

Tom Lovelace je londonski umetnik, ki deluje na področju fotografije, performansa in kiparstva. V svoji praksi se ukvarja z jeziki in zapuščino abstrakcije, zgodovino fotografije, fenomenologije in gledališča. V središču njegovega dela sta pogosto materialnost svetlobe in časa. Od leta 2017 razvija projekt Living Pictures, v okviru katerega predstavlja fluidne razstavne prostore ter s konvergenco performansa in fotografije raziskuje trenutke v zgodovini umetnosti in mesta arhitekture. Kot predavatelj deluje na Royal College of Art, University for the Creative Arts in Glasgow School of Art. Nedavne razstave in predstavitve so: Known and Strange, Victoria and Albert Museum (London 2021–2023) / Your Echo, Hockney Gallery, Royal College of Art (London 2023) / A Sudden Vanishing, Seen Fifteen (London 2023), Repetition Room, Atletika Gallery (Vilna 2022) / Bathers, The National Gallery (London 2022) & Sid Motion Gallery (London 2021) / Eclipse, Bodø Biennale, NŌUA (Norveška 2022) / A Japanese Dream, Van Gogh House London (2022) & The Eye Sees (Arles 2022) / The State of Things, Landskrona Foto (Švedska 2022 & 2020) / The Dancer and the Shadow, Maison Européenne de la Photographie (Pariz 2020) / On Photographic Beings, The National Museum of Art (Riga, Latvija 2020) / Present Tense, Materia Gallery (Rim 2019) / Interval, Flowers Gallery (London 2019) / Postcards from Prison, Sotheby’s (London 2018) / On Board, Crispr (Bogota 2017) / On the heights, Yorkshire Sculpture Park (2017) / Tipping Point, Alma Zevi Gallery (Benetke 2016) / Groundwork, The New Art Centre (Salisbury 2015) / Mirage Valley, Lendi Projects (Švica 2015) / To Camera, Golden Thread Gallery (Belfast 2015) / This Way Up, Flowers Gallery (London 2015) / Project 05, Contemporary Art Society (London 2014) / Sweep, Victoria and Albert Museum (London 2014) / In Preparation for Arles, Les Rencontres d’Arles (Francija 2013) / Art Licks, ICA (London 2012), Work Starts Here, Son Gallery (London 2012) / Uncommon Ground, Flowers Gallery (London 2012) / Vessel, Karst, British Art Show 7 (Plymouth 2011).

št. -
2023
18/07/2023

Intervju

Dekodiranje skupnostne umetnosti

Pogovor s skupino SIDE

Urška Savič

št. -
2023
18/07/2023

21 min.

V skupnostnih umetniških praksah potrebujemo medsebojno ustvarjanje, saj potrebujemo medkulturnost, da bi se znebili obstoječega stanja.

Dekodiranje odpornosti (Decoding Resilience) je bila razstava, odprta 23. maja 2023 v sklopu majskega cikla festivala Mesto žensk. Njene avtorice Samar Zughool, Behnaz Aliesfahanipour, Safa Saad in Sammar Al Kerawe so članice skupine SIDE. Ime skupine je kratica za solidarnost v vsakodnevnih prizadevanjih (Solidarity in Daily Effort). Razstava v prostorih Centra kulture Španski borci v Ljubljani je bila le zaključna faza performativnega popotovanja, v kateri so predstavile fotografsko dokumentacijo ter izsledke skupnih razmislekov in javnih delavnic. Izvirna akcija, na kateri je Dekodiranje odpornosti slonelo, je bila namreč ulična performativna intervencija, v kateri so Samar, Behnaz in Sammar v modrih delavskih oblekah mimoidočim ponujale storitev čiščenja čevljev, Safa pa je bila zunanja opazovalka. Po opravljenem delu so sprejele prostovoljne prispevke in očiščene čevlje fotografirale. Na fotografije so kasneje intervenirale na podlagi interakcij, ki so se med čiščenjem dogajale, in občutij med temi in kasnejšimi refleksijami. Skupina SIDE je z večplastnim procesom dekodiranja odpornosti predvsem zastavila vprašanje, kako pravzaprav želimo razumeti skupnostno ustvarjanje. Na podlagi izkušenj, ki so v sodelovalne procese soustvarjanja prinesle vnaprej določeno hierarhijo, in ne dejanskih sprememb, tako predlagajo dekodiranje odpornosti kot model, kako ustvarjati medsebojno. Med pogovorom so predstavile, kaj jih je spodbudilo, da so se lotile projekta, ki se dotika razgaljanja dinamik moči med tujci in lokalnim prebivalstvom ter nagovarja položaj žensk znotraj njih, in teoretična izhodišča na podlagi katerih razmišljajo o skupnostnem delovanju na področju sodobne umetnosti.

Ključne besede: Angela McRobbie, Augusto Boal, integracija, migracije, participatornost, Paulo Freire, performativnost, skupnostna umetnost, sodelovanje, ženske

Urška Savič (1992) je fotografinja, piska in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na FAMU v Pragi, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ALUO (2020) v Ljubljani, kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami in soustvarja večmedijske projekte.

Samar Zughool (1986) je raziskovalka in performativna umetnica, ki se ukvarja predvsem s skupnostnimi oblikami ustvarjanja. V svojem delu se osredotoča na dekonstrukcijo družbene komunikacije in vsiljenih binarizmov. Objavlja kratke politične analize, strokovna gradiva in študije primerov, ki temeljijo na participatornih raziskovalnih metodah na evropskih in mednarodnih platformah, kot so Global Action against Poverty, evropska kampanja Faces of Migration, evropska mreža Political Foundations, ENoP in Fundacija Anna Lindh za evro-sredozemski dialog v Sloveniji. Je soustanoviteljica skupine SIDE, ustanoviteljica društva za raziskovanje in umetnost Reka si ter izvajalka projektov Zavoda Povod.

Behnaz Aliesfahanipour (1984) je aktivistka za človekove pravice, mladinska delavka in vizualna umetnica. Zaradi aktivizma na področju pravic žensk je morala zapustiti Iran. Kot prostovoljka trenutno sodeluje z različnimi slovenskimi organizacijami, kot so Slovenska filantropija v Mariboru, Rdeči križ in Zavod Diaspora Maribor. V okviru Zavoda Povod se ukvarja z medkulturnim učenjem in trajnostnim razvojem ter sodeluje pri mednarodnih programih, kot sta WomIN Creative Power in Faces of Migration.

Safa Saad (1996) se je rodila v Bagdadu, ki ga je zaradi vojne z družino zapustila pri desetih letih. Kmalu zatem je odkrila, da je nadarjena za risanje, kar je uporabila za odkrivanje lastne identitete v povezavi s pojmi vojne, migracij in integracije. Risbe uporablja za sporočanje svojih občutkov o družbenih vprašanjih ter z njimi zagovarja medkulturno razumevanje in vključevanje. Kot prostovoljka je sodelovala z različnimi organizacijami v Sloveniji, kjer je svoj čas posvetila pomoči novim prišlekom na njihovi integracijski poti s prevajanjem iz arabščine v slovenščino. Sodeluje z Zavodom Povod kot ilustratorka, prevajalka in raziskovalna asistentka.

Sammar Al Kerawe (1984) je po poklicu frizerka, sicer pa je aktivna tudi v različnih socialnih programih v Sloveniji. Uči se slovenščine in je pridobila licenco za turistično vodnico. Zavzeto se zavzema za enakost spolov in pravice žensk. Diskriminacija na podlagi spola je eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je morala zapustiti svoj rojstni kraj v Iraku in oditi v Slovenijo. Sanja o vključujočem svetu z enakimi pravicami in pravičnostjo za vse.

št. -
2023
12/06/2023

Intervju

Ples med odrom in zakulisjem

Intervju z Nado Žgank

Ana Likar

št. -
2023
12/06/2023

17 min.

Nada Žgank je v svoji dolgoletni fotografski praksi dokumentirala velik del lokalnega kulturno-umetniškega dogajanja, kot sodelavka pri številnih festivalih, organizacijah in časopisih pa ne le spremlja umetniške procese, temveč jih tudi soustvarja. V pogovoru beseda teče njenih projektih, dolgoletnih sodelovanjih, zanimanju za socialni in politični aktivizem ter okoljih, ki so jo oblikovala. Poleg nekaterih konkretnih projektov in razstav se intervju tako dotakne tudi specifik zgodovinjenja umetniških projektov in različnih modusov sodelovanja pri njih.

Ana Likar (1996) je vizualna umetnica, ki je študij zaključila na Dunaju, trenutno pa živi in dela v Ljubljani. Ustvarja intermedijsko, v svojem delu pa se ukvarja predvsem z vprašanji o pogojih produkcije narativov in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (mumok, Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (MSUM, Galerija P74, SCCA, Prirodoslovni muzej), v Beogradu in Moskvi.

Nada Žgank (1967), fotografinja, je diplomirala iz agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Med študijem je bila kot fotografinja vključena v prostovoljno delo v romskih naseljih v Sloveniji. Že skoraj dve desetletji spremlja performativne umetnosti, njena fotografija sega na polje sodobnih godb in jazza, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma (revija Narobe [2007–2014], časopis Kralji ulice [2012–]). Njene fotografije so objavljene v večini slovenskih medijev, v specializiranih tujih publikacijah o performativnih umetnostih in knjigah. Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za umetniško fotografijo na področju sodobnega plesa (2017). Kot fotografinja, občasno pa tudi kot soavtorica, sodeluje z umetniškimi organizacijami (Maska, Emanat, Bunker, Federacija, Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče ŠKUC, Prešernovo gledališče Kranj) in festivali (Mesto žensk, Mladi levi, Exodos, Gibanica, Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno). Večkrat je tudi razstavljala.

Dolar, Mladen, Tim Etcheels, Adrian Heathfield, Amelia Jones in Aldo Miholić. 2014. Janez Janša, Life II (in progress): [International Centre of Graphic Arts, Ljubljana, Slovenia, 25th February – 4th May 2014]. Fotografije Nada Žgank. Ljubljana: Maska in International Centre of Graphic Arts; London: Live Art Development Agency.

Jones, Amelia in Adrian Heathfield, ur. 2012. Perform, Repeat, Record: Live Art in History.
Intellect Books.

Rauch Podrzavnik, Andreja. 2016. Trajanje. Fotografije Nada Žgank. Besedila Katja Kosi, Nina Milin, Jasmina Križaj, Bor Pungerčič, Mojca Kasjak in Pia Lavuger. Maribor: Plesna izba.

arhiv

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice