- 2011
- 03/11/2011
< 1 min.
Razstava Filmogram sooča film in fotografijo na način, ki briše ustaljeno branje in razumevanje prvega skozi optiko pripovednega in drugega skozi optiko likovnega. Filmogram je srečanje filma, katerega zgodba temelji na podobi, in fotografije, katere podoba temelji na zgodbi. Podobe Filmograma so prek zamrznitve oživljeni fotogrami in z zgodbo odmrznjene fotografije. Filmogram opozarja na dela slovenskih filmskih in fotografskih ustvarjalcev, ki se tega vznemirljivega in nujnega prepleta filma in fotografije zavedajo, z njim bogatijo ali na njem celo gradijo svoj izraz.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Peter Rauch je arhitekt, fotograf in predavatelj. V ustvarjalni praksi secira materijo grajenih objektov in vztraja v nasprotju dokumenta in konstrukcije. Na področju teorije raziskuje vznik mišljenja, v konstituciji objekta in vprašanje preloma v poljih umetnosti, znanosti in politike. Predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Oddelku za fotografijo VIST v Ljubljani.
Aleš Gregorič (Ljubljana, 1966) se je s fotografijo resneje spoprijel precej pozno, pri 30. letih, ko je od svojega brata, ki je odšel na študijsko izpopolnjevanje (fotografsko) v London, kupil srednjeformatno kamero in se s svojo prvo serijo črno-belih aktov učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno dobro fotografijo, ki bi imela svojo izrazno moč. Gregorič nima klasične fotografske izobrazbe, ima pa močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je s prakso in samoizobraževanjem postal odločen avtor s prepoznavnimi slogom. Ko je odkril možnosti lastnega izraza s pomočjo fotografije, je začel razstavljati.
Boštjan Pucelj (Novo mesto, 1979) je od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Sodeloval je na številnih skupinskih in več kot desetih samostojnih razstavah. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen: Emzin, Slovenska fotografija leta 2005 (2. nagrada); četrtkova nagrada, Festival Fotopub, 2006 (glavna nagrada); Knjiga umetnika, Center in galerija P74, 2007. Leta 2005 je izšla njegova fotomonografija Babi, album Človeško kraljestvo (2008), Osem taktov pavze (2009). Živi in ustvarja v Novem mestu.
Stojan Kerbler (Ptujska Gora, 1938) je eden prepoznavnejših slovenskih fotografov. V času študija elektrotehnike je z nekaj kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Po končanem študiju se je zaposlil v tovarni aluminija v Kidričevem in se včlanil v Fotoklub Maribor. Sodeloval je na znameniti skupinski razstavi Mariborski krog (1971), ki velja za prelomno v zgodovini slovenske fotografije. Kerblerjevi najbolj znani ciklusi fotografij so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Do sedaj je imel več kot 100 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Jugoslaviji, Nemčiji, na Poljskem, v Španiji, Sovjetski zvezi in ZDA. Skupaj je prejel več kot 500 nagrad in priznanj, od tega 120 na mednarodnih razstavah. Zastopa ga Galerija Fotografija.
Edi Šelhaus (Podkraj, 1919 – Medvode, 2011) je eden ključnih mož slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Otroštvo je preživel v Trstu, nato pa se izselil v Jugoslavijo in se izučil za fotografa. Leta 1943 se je pridružil partizanom in posnel številne fotografije vojnih dogodkov. S fotoaparatom je kasneje dokumentiral tudi mnoga druga področja življenja na Slovenskem. Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v številnih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem ter nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005). Leta 2000 je za podaritev obsežnega fotografskega opusa (pribl. 80.000 fotografij, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih) Muzeju novejše zgodovine prejel Valvasorjevo priznanje.
Franc Ferjan (Bled, 1885 – 1964) je bil intelektualno radovedna oseba po izobrazbi matematik in fizik ter velik ljubitelj umetnosti in narave. S fotografijo se je začel ukvarjati v prvih letih 20. stoletja do poznih 50. let, vendar je njegovo delo že takrat ostalo skrito pred očmi javnosti. V svojih delih je izoblikoval prepoznaven in oseben izraz. Njegove portrete lahko postavimo ob bok našim najboljšim portretistom, Avgustu Bertholdu, Frana Veselu, Venu Pilonu in Mihi Malešu, če se omejimo le na njegove sodobnike.
Igor Šterk (Ljubljana, 1968) je diplomiral iz filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Za študentski film Razglednice (1989) je prejel nagrado za najboljši scenarij in posebno nagrado za uporabo trik kamere na Jugoslovanskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu (1991), za film One way ticket (1992) pa študentsko Prešernovo nagrado. S svojim prvim celovečernim filmom Ekspres, ekspres (1997) je osvojil večino glavnih nagrad na 6. slovenskem filmskem maratonu v Portorožu, pozneje tudi nagrado Prešernovega sklada ter 15 mednarodnih nagrad. Šterkov drugi celovečerec, Ljubljana (2002) je bil premierno predstavljen v tekmovalnem sporedu rotterdamskega festivala, film Uglaševanje (2005) pa na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Leta 2008 je bil njegov kratki film Every breath you take (2007) uvrščen v tekmovalni program filmskega festivala v Benetkah. Njegov četrti celovečerec z naslovom 9:06 (2009) je doživel svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, na 12. slovenskem festivalu pa je prejel kar 11 nagrad, med drugim za najboljši celovečerni film in režijo.
Simon Tanšek (Hrastnik, 1973) je direktor fotografije, snemalec in fotograf. Po končani naravoslovno-matematični gimnaziji se je odpravil na študij v Prago (FAMU), kjer je diplomiral iz filmske in televizijske kamere. Kot direktor fotografije mlajše generacije je ključno sooblikoval podobo slovenske kinematografije v zadnjem desetletju, od filma V leru (Janez Burger, 1999), Vladimir (Zoran Živulovič , 2002), Odgrobadogroba (Jan Cvitkovič, 2005), Ruševine (Janez Burger , 2004; nagrada vesna za najboljšo fotografijo na 7. festivalu slovenskega film), Love and other crimes (Ljubav i ostali zločini, Stafan Arsenijevič, 2008; Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Låt mig sova (Noč, Miha Knific, 2006), 9:06 (Igor Šterk, 2009, nagrada vesna za najboljšo fotografijo, Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Gremo mi po svoje (Miha Hočevar, 2010). Poleg celovečernih filmov je bil direktor fotografije tudi pri številnih kratkih filmih ter reklamnih in glasbenih spotih. Živi in dela med Slovenijo in Češko.
Vasko Pregelj (Ljubljana, 1948 – 1985) cineast, fotograf, slikar, grafik in filmski publicist. S svojo bogato ustvarjalnostjo je napolnil že gimnazijska leta, ko je skupaj s sošolci in prijatelji sodeloval v Skupini 441. Kasneje se je posvetil predvsem filmu, se ukvarjal s filmsko publicistiko ter bil sodelavec in glavni urednik revije Ekran. V Pregljevih najzgodnejših amaterskih eksperimentalnih filmih iz 60. let je moč zaznati vplive prvih zgodovinskih avantgard, usmerjenih v širjenje in raziskovanje formalnih zmožnosti medija. Takrat so nastali Nocturno (1965), Rekvijem (1966), Marginalije (1968), De Profundis (1968), Variacije (1968) in Staro dvorišče (1967), V mlinu (1979), Romanca ali Anatomija sanj (1982). Od leta 1965 je sodeloval na številnih domačih in tujih festivalih amaterskega filma in prejel več nagrad.
Živojin Pavlović (Šabac, 1933 – Ljubljana, 1998), pisatelj, scenarist in eden ključnih režiserjev novega jugoslovanskega filma. Diplomiral je iz slikarstva na Akademiji za uporabne umetnosti v Beogradu. Poučeval je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 1962 je dokončal svoj prvi igrani film Žive vode iz omnibusa Kapi, vode, ratnici (Kaplje, vode, bojevniki), prejel je posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Puli. Nato je posnel svoj prvi celovečerec Neprijatelj (Sovražnik, 1965) po literarni predlogi F. M. Dostojevskega. Dve leti kasneje je nastal film Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki mu je prinesel srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu. Prav tako mu je dve pomembni nagradi prinesel Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967): zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih. Sledili so: Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah), Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973), Hajka (1977), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Zadah tela (Vonj telesa, 1983), Na putu za Katangu (Na poti za Katango, 1988), Dezerter (1992) ter nedokončan Država mrtvih (1998).
Milorad Jakšić (Bileća, 1936), režiser in snemalec. Diplomant na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegovi začetki so povezani s Kino klubom Beograd, kjer je posnel svoj prvi kratki film Romanca (1962). Več kot polovico filmov je posnel z Ž. Pavlovićem. Kot direktor fotografije je sodeloval med drugim pri filmih: Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki je dobil srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu; Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967), ki je dobil dve pomembni nagradi, zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih; Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah); Rdeče klasje (1970), Hajka (1977), Piknik u Topoli (Piknik v Topoli, 1981) in Šmeker (1989). Z večjim številom reklamnih in dokumentarnih filmov pa se izkaže tudi kot režiser.
France Štiglic (Kranj, 1919 – Ljubljana, 1993) je do začetka II. svetovne vojne študiral pravo v Ljubljani, med NOB je bil partizan in novinar. Po vojni je začel svojo ustvarjalno pot kot režiser za Filmski obzornik. Režiral je kratke dokumentarne filme ter kasneje celovečerce. V slednje se uvršča prvi slovenski zvočni dolgometražni film Na svoji zemlji (1948). Sledijo mu še drugi: Trst (1951), Svet na Kajžarju (1956), Dolina miru (1956; ki se uvrsti v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu), Volča nok´ (Volčja noč, 1955), Viza na zloto (Viza zla, 1959), Deveti krug (Deveti krog, 1960; zlata arena za režijo na 7. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Balada o trobenti in oblaku (1961; zlata arena za režijo na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964; zlata arena za režijo na 11. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Amandus (1966), Pastirci (1973), Povest o dobrih ljudeh (1975), Praznovanje pomladi (1978; zlata plaketa Metod Badjura za režijo na Tednu domačega filma v Celju), Veselo gostivanje (1984). Režira tudi za televizijo, na primer Bratovščina Sinjega galeba (1970), Mladost na stopnicah (1973), Strici so mi povedali (1983). Dolgo let je poučeval filmsko režijo na AGRFT. Leta 1962 je za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog in Balada o trobenti in oblaku prejel Prešernovo nagrado.
Rudi Vavpotič (Maribor 1919 – Ljubljana, 2003), fotograf, filmski snemalec in direktor fotografije. Med letoma 1945–46 je bil fotograf pri Slovenija filmu, od leta 1947 filmski snemalec pri Triglav filmu, od leta 1951 pa je svobodni umetnik. Posnel je številne kratke, umetniške in propagandne filme ter celovečerce. Posnel je Trst, Dolino miru, Balado o trobenti in oblaku (zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Povest o dobrih ljudeh Franceta Štiglica, Na papirnatih avionih (1967), Zgodba, ki je ni (1967, nagrada Prešernovega sklada) Sedmino (1969) in Oxygen (1970; zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju) Matjaža Klopčiča ter Tri četrtine sonca (1859) in Poslednjo postajo (1971) Jožeta Babiča. Na Festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu so nagradili njegovo fotografijo v filmih Strup (1964), Kras (1975) in Razstava gotske plastike (1975). Prešernovo nagrado je dobil tudi za film Podobe iz sanj (1967) Vojka Duletića.
Janko Ravnik (Bohinjska Bistrica, 1891 – Ljubljana, 1982) je znan kot pianist, skladatelj, pedagog na akademski ravni, dolgoletni občasni organist v Bohinju, varstvenik narave, umetniški fotograf, filmski snemalec in režiser prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Končal je šolo Glasbene matice v Ljubljani in študij klavirja na Konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil najprej korepetitor in dirigent ljubljanske Opere, nato je deloval je kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kot dekan te ustanove.
“Glede na kompleksnost odnosov, skozi katere se od prihoda nove tehnologije prebija posameznik, ni prav nič presenetljivega, da so naše misli na podzavestni ravni preobremenjene z uprizarjanjem identitete.”
Ⓒ 2021 Membrana - Vse pravice pridržane
avtor: Andreas Müller-Pohle
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
kuratorstvo in postavitev: Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katja Ogrin
22. marec–14. maj 2023, Mala galerija Cankarjevega doma
Otvoritev: 22. marec ob 20. uri.
VODENI OGLEDI:
10. maj 2023 ob 13. uri, Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
14. maj 2023, ob 11. uri (zaključek razstave), Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.
Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje
otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00
avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.
kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri
20. januar–1. marec 2020 / Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: Predstavitev na strani CD
ČE, 30. jan 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, in Špelo Škulj, vizualno umetnico
ČE, 6. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Janom Babnikom, sokuratorjem razstave, in Miho Godcem, vizualnim umetnikom
ČE, 20. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, Miho Godcem in Valerie Wolf Gang, vizualnima umetnikoma
ČE, 27. feb 2020, ob 18.00 // Pogovor z Marion Balac, vizualno umetnico, in Jožetom Guno, docentom na Fakulteti za elektrotehniko UL
kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.