Vanja Bučan
V članku je analizirana avtorska praksa v Berlinu delujoče fotografinje Vanje Bučan, ki v svojih delih kljub raznolikim prijemom vselej ohranja kanček prepoznavne izraznosti. Njena dela so vizualno razkošna, pomensko kompleksna, a hkrati asociativna. Avtorica se ne usmerja v neposredno refleksijo kolektivnega in intimnega vsakdana, ampak upodablja univerzalne eksistenčne motive, kjer je družbeni vidik običajno predstavljen z metaforami in alegorijami. V središče svojega dela postavlja predvsem odnos med kulturo in naravo, razmerje med človekom in njegovim okoljem ter ontologijo podobe v množični medijski cirkulaciji. Njene fotografije pa zahtevajo dobršno mero cerebralne aktivnosti in intuitivnosti, da bi lahko v njih nemara prepoznali nekatera temeljna vprašanja človeške vrste v obdobju antropocena.
- Ključne besede: Anthropocene, art photography, photographic mise-en-scene, representation of nature
Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos pri MGLC – Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru in Švicariji v Ljubljani. Prav tako je aktiven kot publicist, specializiran za področja fotografije, grafike, gibljive slike in različnih oblik (novo)medijske umetnosti, in občasni predavatelj. Od leta 2005 objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani.
Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čemer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na kraljevski akademiji likovnih umetnosti v Den Haagu, Nizozemska, in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki se redno pojavlja na mednarodnih fotografskih festivalih in institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
www.vanjabucan.com
PRENESI PDF:
Skupinska razstava Instinkt predstavlja dela mednarodne zasedbe ustvarjalk in ustvarjalcev (Vanja Bučan, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai), ki raziskujejo, kako je odnos med živaljo in človekom ideološko poudarjen ali prikrit s podobami ter kako pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi fotografsko reprezentacijo.
S kulturno marginalizacijo živali, kot poimenuje odnos sodobnega človeka do živali John Berger, ki se je dogajala skozi vse 20. stoletje, so živali postale predvsem potrošno blago. Sobivanje in magično verovanje, ki sta nekoč v temelju oblikovala človekov odnos do živali, sta se umaknili kapitalističnemu proizvodnemu procesu. Danes človek živali potrebuje predvsem za hrano, jih uporablja za zabavo in razvaja kot hišne ljubljenčke. Naš vsakdan je preplavljen z živalskimi podobami, ki sooblikujejo naš pogled na živali, od nepreštevnih fotografij domačih in eksotičnih živali na družbenih omrežjih do modnih dodatkov z živalskimi vzorci. Obdajamo se z antropomorfnimi živalskimi igračami, živalim pripisujemo človeške značilnosti (in obratno), sprejemamo jih kot enakopravne člane družine, z njimi se identificiramo. Živali vodijo naše potrošniške navade in izbire življenjskega sloga ali predstavljajo nacionalne in državne simbole ter ideologije.
Ne glede na to, ali podobe živali uporabljamo kot blago za izmenjavo, marketinško orodje, kot orodje znanstvenih raziskav ali znamenja domačnosti, kot neme trofeje iz eksotičnih krajev ali živalskih vrtov, le-te govorijo o določenem postopku udomačevanja tako znaka kot referenta. V obdobju antropocena je človek obveljal za najbolj invazivno vrsto, ki je s procesom domestifikacije in kulturacije živali izoblikovala naravo po svoji meri in popolnoma predrugačila pomen instinktivnega in naravnega. Z nadvlado pa je prišlo tudi razočaranje in danes se vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma (človek kot ena izmed živečih vrst). Novi načini reprezentacije živali so posledica predrugačenega odnosa do živali, ki se na določen način vračajo k svojim totemističnim koreninam. Ob vse večjem zavedanju o alarmantnosti okoljskih in podnebnih sprememb, ki jih je človek povzročil s posegi v naravna okolja in habitate, se vse glasneje pojavlja tudi zahteva po novi vrsti odgovornosti, empatiji in solidarnosti, tako medkulturni kot medvrstni.
Avtorice in avtorji tematizirajo različne aspekte reprezentacije živali in iz različnih perspektiv naslavljajo kompleksen odnos človeka do živali, njunega sobivanja in pomene, ki iz tega izhajajo: od konceptualne obravnave hišnih ljubljenčkov in z njimi povezanih mitologij (Alexandra Soldatova), antropomorfnih reprezentacij živali v popularni kulturi in pojava medvrstnih subkultur (Anja Carr), komercializacije in estetizacije živali, živalskosti in naravnega (Vanja Bučan), tehnoloških modifikacij živalskih ekstraktov v farmacevtski industriji in strategij njihovega oglaševanja (Daniel Szalai) do taksidermije kot običajne prakse ohranjanja živalskih trupel in njihove klasifikacije z namenom raziskovanja in razstavljanja (Klaus Pichler).
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čimer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na Kraljevski akademiji likovnih umetnosti v nizozemskem Den Haagu in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki redno sodeluje na mednarodnih fotografskih festivalih in v institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
vanjabucan.com
Anja Carr (1985) je magistrirala iz likovne umetnosti na Narodni akademiji za umetnost v Oslu. Ukvarja se s fotografijo, kiparstvom, kostumografijo, performansom, instalacijo in videom. V svojem delu transformira živali in igralne figurice v teatraličen, odrasel svet, pri čemer pogosto raziskuje pojem abjektnega Julie Kristeve. L. 2011 je v Oslu ustanovila galerijo PINK CUBE.
anjacarr.com
Klaus Pichler (1977) od leta 2005 deluje kot neodvisni fotograf, ki se v svojih raznolikih avtorskih projektih osredotoča na skrite aspekte vsakdanjega življenja. V ospredje postavlja marginalizirane subkulture ali naslavlja absurde sodobne potrošniško naravnane družbe. Pichlerjeva dela prežema pronicljivi humor, ki izvira iz njegovega smisla za samoironijo in tragikomično.
klauspichler.net
Alexandra Soldatova (1983) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Minsku v Belorusiji. Dela na dolgoročnih projektih iz dokumentarne in konceptualne fotografije ter eksperimentira z video umetnostjo in multimedijskimi projekti. Njeno glavno področje zanimanja sta dnevna rutina in ideja ustvarjanja povezav: med nami in našimi odločitvami, med zgodovino in načini, kako gradimo sedanjost, med telesom in njegovim odzivom na dogodek.
alexandrasoldatova.com
Dániel Szalai (1991) je umetnik, ki živi in dela v Budimpešti. Trenutno dela magisterij iz fotografije na Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagyja. Kot diplomant iz teorije umetnosti in oblikovanja z večletnimi izkušnjami v filmski produkciji dela na velikopoteznih, na fotografiji osnovanih projektih, ki se ukvarjajo z globalnimi problemi. V svojih najnovejših delih se osredotoča na zoopolitiko in razmerja med ljudmi in živalmi.
danielszalai.com
Razstava Kamuflaža predstavlja avtorska dela, ki so nastala s pozivom revije Fotografija / Membrana na temo kamuflaže. Rezultat so dela, ki izrabljajo trajno napetost med skritim in razkritim, prisotnim in dozdevnim, prikazanim in nakazanim. Razstavljena dela s preigravanjem oblikovnih pravil vidnosti in s preigravanjem zmožnosti razkrivanja in prikrivanja – kamuflaže, kakor tudi s samo prostorsko umestitvijo v razstavni prostor, snujejo enigmatično, zamotano in zagonetno kamuflažno tvorbo. Se jo da razvozlati?
V odnosu med fotografijo in kamuflažo imamo opravka z vprašanji odstiranja in zastiranja, dostopnostjo do stvarnosti in zmožnostjo njenega zakrivanja, torej z vprašanji produkcije vedenja in resnice. V sodobnem svetu, ki je prežet z vseprisotnimi podobami, preizpraševanje odnosa med kamuflažo in fotografijo ne odpira zgolj teme moči in nadzora – in njune korporatizacije in komercializacije – temveč tudi temeljna vprašanja svobode človeka kot posameznika in državljana. Vprašanja pravice biti (ne)viden in pravice nadzirati upodabljanje samega sebe, ki jih vse bolj zaznamuje prav nezmožnost upiranja fotografski reprezentaciji. Ta (ne)zmožnost upiranju fotografski reprezentaciji pa ni zgolj izvedbene narave, tako v fotografiji kot v kamuflaži je nekaj mističnega, magičnega, ki nas neustavljivo privlači. Tako politično kot estetsko.
(povzeto iz poziva avtorjem)
Emina Djukić (1982) je vizualna ustvarjalka in pedagoginja. Magisterij iz fotografije je opravila na VŠVU v Bratislavi, trenutno pa kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Od 2005 do 2010 je sodelovala z Zavodom Mladinski kulturni center Medvode, kjer je bila nekaj časa tudi programska direktorica. Več let je kot mentorica sodelovala na poletni delavnici Celje Fokus in bila leta 2013 njena umetniška vodja. Od 2015 je sodelavka uredniškega odbora revije Fotografija. Medij fotografije raziskuje že dolgo; trenutno se ukvarja predvsem z narativnimi možnostmi fotografije in njenim odnosom do preteklosti.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Peter Hermans (1987) je diplomirani politolog. Trenutno študira pri prof. Petru Pillerju na Akademiji za vizualne umetnosti v Leipzigu. Dela na področju fotografije, besedil, videa, performansa in instalacij.
Vanja Bučan (1973) je študij fotografije opravljala na Royal Academy of Fine Arts, The Hague na Nizozemskem. Leta 2008 je za svoje delo prejela glavno nagrado Emzin, fotografija leta. Trenutno živi in ustvarja v Berlinu.
vanjabucan.com
Small but dangers: Mateja Rojc (1977) in Simon Hudolin – Salči (1977) sta umetniški par, ki svoja razmišljanja artikulira v različnih medijih (fotografiji, inštalaciji, performansu …). Živita in ustvarjata v Cerknem, zastopa pa ju Center in galerija P74.
smallbutdangers.cerkno.net
Filip Beránek (1989) je fotograf mlajše generacije, ki je študij zaključil na Univerzi Thomaša Bate v Zlinu, na Češkem. Njegova dela odražajo zelo eksperimentalen odnos do medija in tehnično dovršenost hkrati. Je tudi soustanovitelj galerije Photogather v Zlinu.
filipberanek.com