Rob Macinnis
Macinnisove fotografije različnih skupin živali so tako osupljive, ker se zdi, da so vse živali, zbrane pred fotoaparatom, kar najbolj pripravljene sprejeti strmenje v objektiv in razmerja moči, ki jih to prinaša s sabo. Običajno je živali težko fotografirati, saj ne sodelujejo preveč rade, gibljejo se nepredvidljivo in pogosto se izmuznejo iz dosega objektiva. Macinnisovi protagonisti pozirajo in zrejo naravnost v objektiv. Videti so krotki, umirjeni, ‘civilizirani,’ potrpežljivo čakajo na svojo fotografsko upodobitev. Kot na vseh dobro zastavljenih in reprezentativnih skupinskih fotografijah ni nobenih znakov nereda ali potencialne subverzije. Macinnisove pisane družine so videti prijazne ter izžarevajo enotnost in občutek estetskega reda. Macinnisove fotografije omogočajo razmislek o skupinskih fotografijah in njihovih specifičnih postavitvah. Obenem pa se zaradi njih človek boleče zave, kako disciplinirano početje je fotografiranje. Poziranje in mirovanje pred fotoaparatom je kulturna praksa, ki se je je bilo treba priučiti in jo ponotranjiti. Izjave iz zgodbe iz začetnega obdobja fotografije to dokazujejo. Ko gledamo Macinnisove popolnoma disciplinirane živalske modele, spoznamo, kako velikemu delu svoje lastne neukrotljivosti smo se morali odreči za to, da smo se prilagodili sistemu fotografiranja.
- Ključne besede: antifotografija, disciplina, sestavljena fotografija, skupinski portreti živali
