Prispevek obravnava odnos med kamufliranjem in nadzorom v kontekstu spremenjenih tehnologij (vizualnega) nadzora, predvsem v povezavi z digitalizacijo podobe in njeno integracijo v sodobno vojaško in nadzorstveno tehnologijo. Avtor preizprašuje igro prikrivanja in razkrivanja, ki je implicirana v tradicionalnem razumevanju kamuflaže, v okoliščinah spremenjenih odnosov vidnosti in referencialnosti z raznovrstnimi primeri – od nadzorstvenih projektov za zaščito človekovih pravic do uporabe dronov in umetniških projektov, ki nove oblike nadzora (in ubijanja) problematizirajo ali pa posamezniku omogočajo minimalne možnosti upora.

Kamuflažo ponavadi proučujemo v kontekstu zavajanja. Večina znanstvenih obravnav kamuflaže se tako ukvarja s taktičnim znakovnim komuniciranjem, strateško igro, ki izhaja iz tekmovanja za skupni prostor. V ozadju naj bi bili antagonistični odnosi in bojevanje, znotraj katerega sta kamuflaža in odkrivanje kamuflaže razumljena kot »semiotska oboroževalna tekma«. Ti pogledi izhajajo iz funkcionalističnega gledanja na matriko sredstev in ciljev, ki naj bi izhajala iz strateških potreb tega bojevanja. Pričujoči prispevek pa kamuflažo obravnava drugače – kot skušnjavo po razmerju. Razumevanje kamuflaže kot specifične družbene skušnjave pomeni, da jo obravnavamo kot nekaj, kar obstaja onkraj funkcionalističnega odnosa. Umetniški projekti Lea Selvaggia URME Surveillance Project, Arna Rafaela Minkkinena Continental Divide in Matthewa Barneyja Cremaster 5 so obravnavani kot primeri takšnega drugačnega razumevanja kamuflaže.