Borut Peterlin Archives

Borut Peterlin

št. 88/89
2019
09/12/2020

Članek

Humor kot konceptualno orožje

Humor kot oblika protesta proti ustaljenim družbenim normam

Jasna Jernejšek

št. 88/89
2019
09/12/2020

21 min.

Humor tako deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega.

Čeprav je humor nekaj, kar domnevno vsi razumemo, se ob poizkusu natančnejše opredelitve kaj točno zajema, izkaže za precej bolj kompleksen pojav. Varira glede na družbeno skupino, status ter v času in prostoru. Humor se v različnih oblikah pojavlja v vseh kulturah in v vseh obdobjih. Da bo neka stvar imela humorni ali komični učinek je odvisno od prepleta več dejavnikov, ki jih različne teorije humorja, komičnega in smeha tolmačijo različno. Humor deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega. V sodobni umetnosti (npr. z uporabo ironije, parodije, burleske, satire, karikature, groteske, šale ali vica, komedije, duhovitosti, sarkazma in hudomušnosti) se humor pogosto pojavlja kot mehanizem, ki vzbuja razmislek o nesmiselnosti vsakodnevnega obstoja in kot sredstvo kritičnega angažmaja. Uporablja se za razbijanje okvirjev okusa, družbenih pravil, norm in avtoritete. Humor je mehanizem premeščanja nekega temeljnega nelagodja in se loteva loti vrzeli, oddaljenosti od kod, družbenih konvencij in vnaprej zasnovanih idej. Članek analizira kako se humor manifestira v delih nekaterih slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo v polju sodobne fotografije, in razčlenjuje zakaj njihove fotografije lahko razumemo tudi kot obliko protesta proti ne/smiselnosti ustaljenih družbenih norm in simbolne konstrukcije pomenov.

Ključne besede: družbena kritika, humor, protest in sodobna umetnost, slovenska fotografija, vizualna komunikacija

Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.

Bergson, H. 1977. Esej o smehu. Ljubljana: Slovenska matica.
Colner, M. 2016. Borut Krajnc: Praznine/Politika, besedilo ob razstavi, 15.–25. 9. 2016. Zagreb: Galerija PM, HDLU.
Colner, M. 2017. Jaka Babnik: Why So Serious?/Zakaj tako resnobno?, besedilo ob razstavi, 12. 4.–14. 5. 2017. Ribnica: Galerija Miklova hiša.
Critchley, S. 2002. On Humour. Thinking in Action. London, New York: Routledge.
Diack, H. 2012. »The Gravity of Levity: Humour as Conceptual Critique.« RACAR: revue d’art canadienne/Canadian Art Review,37 (1). Canada: AAUC/UAAC (Association des universités d’art du Canada / Universities Art Association of Canada). Dostopno tukaj.
Eco, U. 1984. »The Frames of Comic Freedom.« V Carnival!, uredil U. Eco, V. Ivanov M. Rector, in Thomas A. Sebeok, str. 1–10. Berlin, New York, Amsterdam: Mouton.
Hart, M. C. 2007. Humour and Social Protest: An Introduction. IRSH 52, 1–20. Amsterdam: Internationaal Instituut voor Sociale Geschiedenis. Dostopno tukaj.
Južnič, S. 1998. »Antropologija humorja.« Teorija in praksa 33 (4): 545–557.
Milivojević, Z. 2006. »O občutenju smešnega.« Emzin: Humor 16 (1–2): 71–73.
Morreall, J. (2012) 2016. Philosophy of Humor. Dostopno tukaj.
Musek, J. 2006. »Humor, zdravje in duševno blagostanje.« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
Pentzold, C. 2010. »‘Make Truth Laugh.’ The Novels of Umberto Eco in the Context of his Thought.« V Le rire européen, str. 401–420. Presses universitaires de Perpignan. Dostopno tukaj.
Smuts, A. 2019. Humor. Dostopno tukaj.
Sosič, S. 2015. »Smeh in ustvarjalnost«, besedilo ob razstavi Primeri smeha v umetnosti, 16. 4.–7. 6. 2015, str. 5–33. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija Ljubljana.
Šprah, J. 2006. »Ali so lahko učinki humorja in smeha uporabni tudi z medicinskega vidika?« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
Štefančič, M., jr. 2010. »In ne pošiljajte rož!« Mladina 25, 23. 6. 2010. Dostopno tukaj.
Zupančič, A. 2004. »Logika in dialektika komične sekvence.« V Poetika, druga knjiga, 163–185. Ljubljana: Analecta.

Cena posamičnega članka v pdf formatu je 6.00 EUR. Če ste naročnik na spletno vsebino revije Fotografija lahko dokupite dostop do vseh prispevkov na strani v pdf formatu za 24.00 EUR: Fotografija PDF dostop (Imeti morate naročnino na spletno vsebino!)

KUPI PDF: J. Jernejšek: Humor kot konceptualno orožje – PDF
PRENESI PDF:

J. Jernejšek: Humor kot konceptualno orožje

št. 82/83
2018
07/12/2020

eng

Članek

Nostalgija po 20. stoletju

Ozadja in kulise v steklenem studiu Josipa Pelikana nekoč in danes

Helena Vogelsang Novak

št. 82/83
2018
07/12/2020
https://doi.org/10.47659/m5.056.art

6 min.

Med bogato fotografovo zapuščino so v steklenem ateljeju ohranjena z različnimi motivi poslikana ozadja za portretiranje.

Vizualni sprehod po ozadjih in kulisah fotografskega mojstra Josipa Pelikana pospremljen s komentarji Helene Vogelsang, višje muzejske sodelavke inskrbnice Pelikanove zbirke, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine Celje. Poslikana ozadja z različnimi motivi, ki jih je Pelikan uporabljal pri portretiranju in vsakodnevnem delu v studiu, predstavljajo pomemben del fotografove zapuščine in so del stalne postavitve v steklenem ateljeju, edinem ohranjenem primeru steklenega fotografskega ateljeja s konca 19. stoletja v Sloveniji. Različna ozadja so portretirancu omogočala, da se je na fotografiji predstavil na način, kot mu je ustrezal, si npr. zvišal socialni status ali pa se je s postavitvijo v specifično okolje preizkusil v drugačni vlogi, kot jo je imel v vsakdanjem življenju. V tem bi lahko iskali vzroke za popularnost portretov, narejenih v tehniki mokrega kolodija sodobnega fotografa Boruta Peterlina. Z njimi je fotograf revitaliziral namembnost Pelikanovih ozadij in obudil ponovno zanimanje tako za stare analogne fotografske tehnike kot za celovito izkušnjo studijskega portretiranja, ki danes ne sodi (več) med običajne fotografske prakse.

Ključne besede: fotografska ozadja, Josip Pelikan, portretistika, slovenska fotografija, stekleni studio, studijska fotografija

Helena Vogelsang Novak (1962) je diplomirala na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru na oddelku za zgodovino (1984). Po zaključenem študiju je nekaj let pridobivala pedagoške izkušnje pri delu z različnimi ciljnimi skupinami. Od leta 1998 je zaposlena v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer opravlja dela in naloge višje muzejske sodelavke. Leta 1999 je opravila strokovni izpit za muzejsko sodelavko na Ministrstvu za kulturo (Uprava za kulturno dediščino). Že vrsto let se posveča oživljanju edinega steklenega fotografskega ateljeja v Sloveniji, ki je dragocen primerek naše kulturne dediščine, ter bogati fotografski zapuščini mojstra fotografa Josipa Pelikana.

Josip Pelikan (1885–1977), fotografski mojster, ki je glavnino svojega ustvarjalnega življenja posvetil Celju ter njegovi širši okolici. Izredno obsežno, skoraj neugotovljivo je njegovo delo s portretno fotografijo, njegova tehnična in pokrajinska tematika pa je izjemno bogata. Njegovo mesto je med pionirji maloslikovne kamere leica, ki je v času takratnih »trdih« fotografij pomenila pravo revolucijo. Pelikan se je dobro izuril v očetovi delavnici, saj je obvladoval zahteven kolodijski postopek. Bil je mojster retuširanja, poznal je skrivnosti fotografskega papirja, primerne motivu in fotografski zamisli. Fotograf Pelikan predstavlja za Celje in njegovo področje živi dokument nekega obdobja, njegova fotografska kamera je v turistično zanimivem mestu zabeležila prenekatere dogodke in mestne vedute, ki jih danes ni več. Bil je trdoživ in resen pri delu, a obenem sproščen in duhovit, kar pozorno oko prepozna na njegovih fotografijah.

Borut Peterlin (1974) je diplomiral na Akademiji lepih umetnosti FAMU v Pragi (1998) in zaključil podiplomski študij fotografije na London College of Printing (2003). Dolga leta je deloval kot fotoreporter in urednik fotografije pri tedniku Mladina. Bil je pobudnik, organizator in programski vodja festivala dokumentarne fotografije Fotopub v Novem mestu, obenem pa je sodeloval s številnimi mednarodnimi agencijami. V zadnjih letih se posveča oživljanju starih fotografskih tehnik iz 19. stoletja, ki jih združuje s svojo avtorsko prakso. Živi in deluje v Straži pri Novem mestu. www.borutpeterlin.com