Anne Noble

2022
17/01/2022

Razstava

Koža

Kristina Ferk, Nataša Ilec Kralj

2022
17/01/2022

< 1 min.

Kožo klešeta prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur.

Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.

Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.

Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.

Kristina Ferk (1992) je študirala umetnostno zgodovino in latinski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 2020 je končala izobraževanje Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje SCCA. V sklopu tega izobraževanja je leta 2019 sodelovala pri postavljanju razstave nadzor < kultivacija > razvoj v Galeriji Škuc. V novembru 2020 je pod okriljem šole Svet umetnosti sokurirala končno razstavo Pod pritiskom v galeriji Škuc; januarja 2021 v isti galeriji pa kurirala razstavo Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku. V okviru programa Mladi kurator mladi umetnik v galeriji DLUL je kurirala razstavo Maja Bojanić: narisno vsak lahkotno dovolj dovolj izbrisano izbrisano. Novembra 2021 je v Galeriji Kresiji, kjer je zaposlena od leta 2019, kurirala tudi razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo.

Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com

Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.

Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.

Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.

Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.

Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things.

št. 71/72
2016
03/12/2020

eng

Esej

Če bi preživeli ... Fantazme - Nieves Penitentes

Pogovor med Anne Noble in Geoffreyjem Batchenom

Anne Noble, Geoffrey Batchen

št. 71/72
2016
03/12/2020
https://doi.org/10.47659/m2.020.art

10 min.

Zanimivo je, da to ni bilo prvič, da so človeške sposobnosti dojemanja podlegle trikom antarktične svetlobe in vremenskih razmer.

Dva izmed najvidnejših novozelandskih avtorjev s področja fotografije se pogovarjata o korpusu del Anne Noble, njenih fotografskih projektih o Antarktiki. Če bi preživeli … (Had we lived …) je re-fotografski projekt, ki razglablja o tragedijah junaške dobe velikih odkritij (ob stoletnici smrti Roberta Falcona Scotta in njegovega moštva po vrnitvi z južnega tečaja – odprave z ladjo Terra Nova oziroma britanske ekspedicije na južni pol leta 1912) in o spominu na tragedijo iz leta 1975, ko je turistično letalo med preletom Antarktike trčilo v goro Erebus, v kateri je umrlo je vseh 257 potnikov in članov posadke. Anne Noble je fotografirala fotografijo, ki jo je na Južnem polu posnel Herbert Bowers in prikazuje Scotta in njegove može po prihodu na južni pol, ko so spoznali, da jih je prehitel Amundsen. Projekta Fantazme (Phantasm) in Nieves Penitentes namigujeta na zmagoslavje Antarktike nad človeškimi prizadevanji; avtorica, ki tudi sama ni raziskovalka, ju pospremi z besedami: »Kar všeč mi je bil ta sprevrženi preobrat.« Oba tragična dogodka sta opazno povezana s fotografijo – še zlasti erebuški, saj so ponesrečenci pred trkom najverjetneje gledali skozi letalska okna in fotografirali. To povezavo sogovorca ves čas omenjata in podajata pronicljiv komentar na vprašanja avtentičnosti, dokumentarne vrednosti in zmožnosti fotografije, da obstaja v vmesnih prostorih pomenljivega domišljanja in razumskega sanjanja.

Ključne besede: Antarktika, avtentičnost, dokumentarizem, fotografski imaginarij, re-fotografiranje

Anne Noble (roj. 1954) z Nove Zelandije je zaslužna profesorica likovnih umetnosti na Univerzi Massey v Wellingtonu. Njena na fotografiji temelječa praksa zajema krajinsko in dokumentarno fotografijo ter instalacije, ki vključujejo tako fotografijo kot filmske podobe. V zadnjem desetletju se posveča Antarktiki, kar je podaljšek njenega zanimanja za to, kako zaznava in kognicija prispevata k občutenju nekega kraja. Antarktiko je obiskala trikrat, nazadnje leta 2008, in na tem zasnovala tri fotografske knjižne in razstavne projekte: Blesket ledu (Ice Blink, 2011), Zadnje potovanje (The Last Road, 2014) in Whiteout / Whitenoise (v pripravi, 2017). Leta 2009 je prejela nagrado Laureate novozelandskega umetniškega sklada Arts Foundation v priznanje za svoj prispevek k novozelandski vizualni umetnosti. Leta 2014 je postala prejemnica nagrade Fulbright Senior Scholar Award. Njeni trenutni fotografski in videoinstalacijski projekti obravnavajo izumiranje čebel in upad človeškega stika z naravnimi biološkimi sistemi.

Geoffrey Batchen (roj. 1956) se pri svojem delu kot predavatelj, pisec in kurator osredotoča na zgodovino fotografije. Zlasti ga zanima način, na katerega fotografija posega v vse druge vidike sodobnega življenja, naj bo to spolnost ali vojne, atomi ali planeti, trgovina ali umetnost. Poleg strokovne usposobljenosti na področju splošne fotografske teorije in zgodovinopisja je Batchen eden od pionirjev preučevanja vernakularne fotografije (fotografije brez umetniških teženj, recimo snepšotov, oglaševalske fotografije in predmetov, kot je fotografski nakit). Veliko objavlja, doslej v 18 jezikih. Je avtor knjig Goreč od želje: zasnovanje fotografije (1997), ki je bila prevedena v španščino, korejščino, japonščino in slovenščino, Each Wild Idea: Writing, Photography, History (2001), Forget Me Not: Photography and Remembrance (2004), William Henry Fox Talbot (2008), What of Shoes: Van Gogh and Art History (2009, izšla v nemščini in angleščini) in Suspending Time: Life, Photography, Death (2010, izšla v japonščini in angleščini). Uredil je tudi antologijo esejev z naslovom Photography Degree Zero: Reflections on Roland Barthes‘s Camera Lucida (2009) in souredil antologijo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (2012). Zadnjih dvajset let se mednarodno udejstvuje na umetnostnem področju kot kurator in urednik.

Cena posamičnega eseja v pdf formatu je 3.00 EUR. Če ste naročnik na spletno vsebino revije Fotografija lahko dokupite dostop do vseh prispevkov na strani v pdf formatu za 24.00 EUR: Fotografija PDF dostop (Imeti morate naročnino na spletno vsebino!)

KUPI PDF: Anne Noble: Projekti, Pogovor med A. Noble in G. Batchen – PDF
PRENESI PDF:

A. Noble – Projekti, Pogovor med A. Noble in G. Batchen

Anne Noble

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice