iskalnik
Projekt prikazuje korejske šamane severnokorejske tradicije hwanghaedo v mejnih trenutkih. To so trenutki, ko šamani doživljajo ekstazo in trans, ker hočejo vzpostaviti stik z duhovnimi entitetami ali ker jih obsedajo bogovi, duhovi ali predniki. Takrat so v vmesnem stanju, »ne eno ne drugo«, položaju, ki ga je zelo težko opisati in ga ljudje dejansko izkušajo na mnogotere načine. Tradicijo hwanghaedo so v Južno Korejo uvozili šamani, ki so po korejski vojni iz Severne Koreje prišli tja kot begunci. Ta ekstatična in divja obredna praksa je v Južni Koreji preživela zato, ker so številni begunci to tradicijo dojemali kot del svoje kulture in identitete. Medtem ko se v Južni Koreji danes prakticira več regionalnih tradicij šamanizma, šamanizem hwanghaedo v širokih krogih velja za tisto tradicijo, ki ohranja magijsko-religiozne poteze; te tvorijo duhovno bistvo verovanja in prakse korejskega šamanizma.
Dr. Dirk Schlottmann je fotograf, vizualni antropolog in etnolog. Po desetih letih življenja, dela in raziskovanja v Koreji zdaj živi v Berlinu, kjer je ustanovil Inštitut za korejski šamanizem. Dr. Dirk Schlottmann je opravljal terensko delo in raziskave v Južni Koreji, na Tajskem, v Indiji, Indoneziji in na Filipinih. Njegovo zanimanje sega od specifičnih raziskav duhovnosti Vzhodne Azije, obredov in teorije do raziskovanja kulturnega razvoja in sprememb v sodobnosti. Pri fotografskem delu se posveča azijski duhovnosti, religiozni kulturi in spremenjenim stanjem zavesti (trans, ekstaza in obsedenost z duhovi) ter se v svojem bistvu osredotoča na razmerje med človekom in svetim. Korejski šamanizem je dolgoročen projekt, ki traja že od začetka tega tisočletja. Cilj projekta je gledalcu dati vtis o ekstatičnih obredih, ceremonijah s prvinami transa in šamanskih praksah.
PRENESI PDF:
- št. 90/91
- 2020
- 04/01/2021
Karen Smith (1966–2017) se je dolgo zanimala za spremenjena stanja zavesti. Ko je iskala pomoč za svojo duševno bolezen, se je srečala z Agripovimi deli o okultni filozofiji in rabi govorjenih formul za vstop v in izstop iz različnih stanj bivanja. Te korake čez fizičen prag poznamo kot adorcizem in eksorcizem – priklic in izganjanje demonov ali duhov. Leta 1999 je v teku enega tedna preizkusila nekaj Agripovih tehnik. Odločila se je, da bo vase najprej povabila in nato iz sebe izgnala sedem duhov, povezanih s planeti antike. Vsak dan je zabeležila en ritual. Za vsako akcijo je uporabila iste pripomočke: kad, polno vode, svetilko in kasetni predvajalnik, na katerem je predvajala zaklinjanja, ki jih je predhodno posnel obredni čarovnik. Tu objavljamo rezultate teh ontoloških eksperimentov.
Arhiv Karen Smith zbira dela umetnice Karen Smith (1966–2017). O njenem zgodnjem življenju ne vemo veliko. V devetdesetih letih je v Londonu kratek čas skušala ustvariti umetniško kariero, medtem ko je delala kot čistilka. Številni živčni zlomi so prispevali k njeni izolaciji in razočaranjem nad umetniško industrijo. Preselila se je v Hastings na južni obali Anglije, kjer je še naprej ustvarjala, vendar brez namena razstavljati ali objavljati. Po njenem samomoru je bila odkrita velika zbirka del, ki je obsegala beleženja performansov, fotografije, zapiske in kolaže. Arhiv kurira in nadzoruje njena nekdanja ljubimka Victoria Halford.
PRENESI PDF:
Delo Renáte Liszi ustvarja vizualne znake, ki izvirajo iz sferičnih oblik svete geometrije na fotogramih. Njene podobe, posnete brez kamere, se osredotočajo na Enost – vesolje in mi – ter temeljijo na Luči duše. Dela s svojim glasom, ki ustvarja rahlo valovanje na vodi. Njeno eksperimentiranje se je začelo z raziskovanjem bija manter Aum, RaMaDaSa in SaTaNaMa ki opisuje večni življenjski cikel: rojstvo, življenje, smrt, ponovno rojstvo. Raziskovanje jo je vodilo od mantra vibracij v mirni vodi (življenjski simbol) do vibracije svetlobe (življenjski simbol) kot nosilke informacij. Temeljna povezava med vodnimi in svetlobnimi valovi je v njeno eksperimentalno delo vnesla dodatno vzpodbudo. Količina vode, oblika posod, barve svetlobe, koti svetlobe – to so različne raziskovalne poti. Sveti geometrični koti in raznolikost valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja so ustvarili intimen, meditativen prostor, ki poraja unikatne fotograme. V začetku je eksperimentirala s pozitivnim ČB papirjem, nato s ČB negativnimi filmi dimenzij 5 × 4˝ in 10 × 8˝. Ortokromatski negativi so ji omogočili, da dela v temnični svetlobi, kar jo je vodilo v ustvarjanje povečanih podob, pomešanih z drugimi valovnimi dolžinami. Tako se je skozi barvo ponovno rodil monokromat.
Renáta Liszi je fotografska umetnica, ki se je rodila leta 1981 in odraščala v Budimpešti na Madžarskem. Med študijem programiranja na Specialistični računalniški šoli John von Neumann je sanjarila o analogni fotografiji in temnicah. Odrekla se je pisanju algoritmov in leta 2003 postala fotografinja. Tehnični razvoj jo je vodil do digitalnih portretov in arhitekturnih podob, ki jih je objavljala v uredniških in marketinških publikacijah. Od leta 2014 pa se osredotoča na umetnost in raziskovalne projekte. Slednji so jo popeljali v študij fotografskih umetnosti na Univerzi v Westminstru, London, Anglija, kjer je leta 2020 tudi magistrirala. Umetnost Renáte Liszi odseva njenemu iskanju spiritualnega v vizualni umetnosti. Zadnji dve leti se ukvarja s koalescenco svetlobnih snopov, vibracij in skrivnih geometričnih znakov. Dela z analognimi in digitalnimi aparati, tehnikami brez kamere in z mešanimi mediji. Razstave: One way (2016), 7th Chakra & Turban, Budimpešta (2017), Inner light (2018), Oneness, London (2019), Dimensions, ZiggY Art Fair, Budimpešta (2019).
PRENESI PDF:
Ex-voto je votivni dar nevidnim silam, največkrat podarjen zaradi zaobljube z željo ozdravitve. Pogosto ga najdemo v obliki odlitka poškodovanega uda ali odtisa, ki je bil v neposrednem stiku s telesom ozdravelega. Modrotisk sem naredila z rentgensko sliko svojih bolnih pljuč in rastlin, ki sem jih našla mrtve v izkoriščenem gozdu. V fotografiji tako povežem ranjeno divjino – gozdu v francoščini rečemo »zemeljska pljuča« – s svojimi ranjenimi pljuči. Ker Magija pomeni rabo analogij, ki spletajo povezave med reprezentacijo in njenim objektom, da bi vplivale na slednjega, kakšne vrste magični sistem se vključi, ko akcijo prikličemo s kontaktnimi odtisi? Fotografijo povezujem z grozljivimi požigi, ki redčijo Amazonijo in od pred nedavnega tudi Avstralijo ter so odmev uničujočih vplivov globalnih sprememb na krhko ravnovesje zemeljskega življenja.
Lia Villevieille je mlada multidisciplinarna umetnica, rojena na jugu Francije. Njeno ustvarjanje se povezuje z njeno okultno prakso, pri kateri uporablja intuicijo, da zdravi in nazaj zahteva zanemarjeno obskurnost. Sledi sodobnemu pristopu k ruralnim tradicijam in vraževerjem. Njeno delo raziskuje, kako arhetipi, pripovedi in druge mitične reprezentacije oblikujejo naše zavedanje sveta in tako lahko preoblikujejo resničnost. Kot privrženka Bachelardove teorije o imaginaciji snovi je pozorna na odvisnost med človeškim kognitivnim procesom, fenomenologijo in kozmogoničnimi premišljevanji. Končala je magisterij umetnosti in filozofije, sedaj pa se osredotoča na keramiko, akvarel, graviranje in instalacije. Dela tudi kot založnica v ženskem umetniškem kolektivu Sororae.
https://lia-ve-art.tumblr.com
PRENESI PDF:
ARFR je princip, ki običajno prehaja iz generacije v generacijo in označuje vse živeče, od kulture do biologije. Beseda je staronordijska, izhajala pa naj bi iz latinščine ali grščine. V danščino se prevaja z Arv, v angleščino z inheritance, dediščina. Projekt raziskuje, kako na nas vplivajo in nas na družbeno-spiritualno-materialno-magične načine povezujejo zgodbe, ki se zgodijo pred nami. Z besedami feministične teoretičarke Karen Barad:
Naslavljati preteklost (in prihodnost), govoriti z duhovi ne pomeni vzdrževati ali rekonstruirati nekega narativa o stvareh, kakršne so bile, temveč odgovoriti na in odgovarjati za to, kar podedujemo (iz preteklosti in prihodnosti), za zamotane odnose dediščine, ki jo »mi« predstavljamo, priznati in se odzivati na nesodobnost sedanjosti, samega sebe ogroziti (čeprav nismo nikoli ne sami, ne mi sami), se odpreti negotovosti gibanja proti temu, kar prihaja.
Lene Hald, doktorica antropologije fotografskega oblikovanja, živi in dela v Kopenhagnu. Zanima jo vizualna posredovanost medijev in raziskovalne agende v oblikovanju, participaciji in pripovedovanju zgodb ter pri sociomaterialnih praksah.
www.lenehald.com
PRENESI PDF:
Po precejšnjem delu Evrope, še zlasti pa na Iberskem polotoku (Španija, Portugalska in Baskovska dežela) arhaične in misteriozne figure že od srednjega veka redno strašijo na pustnih običajih (kar se po nekaterih strokovnjakih, kot je A. Darpeix, članici zgodovinskega in arheološkega združenja v Perigordu, nanaša na oddaljeno šamansko in neolitsko preteklost). Videti je moč maske, okrašene z živalskimi kožami, zelenjavo, slamo, zvonci in kostmi, pogosto okronane z rogovi in kosi lesa. Tako v modernem poganstvu vznikne divjak, ki simbolizira ponovno rojstvo narave po zimi. Figure so v samem bistvu dvoumne, na razpotju med naravo in kulturo. Maske vedno govorijo o skrivnostih obstajanja: v tradicionalnih družbah so bile ali še vedno so podobe prednikov in duhov umrlih, podobe zaščitniških ali zlobnih duhov.
Yannick Cormier se je rodil leta 1975 v Franciji. Leta 1999 se je pridružil studiu Astre v Parizu. V tem obdobju je delal kot asistent pri Patricku Swircu, Williamu Kleinu in mnogih drugih, za revije, kot sta Vogue in Vanity Fair. Nato je pričel kariero kot dokumentarni fotograf in objavljal fotografije v različnih mednarodnih revijah (OjodePez Libération, The Sunday Guardian, The Hindu, CNN, itd.). V letu 2018 se je po 15 letih življenja v Indiji preselil nazaj v Francijo. V svojem delu razkriva obliko upora kulturne identitete, ki ga izvajajo tradicionalne družbe ali manjše skupnosti, ki jih sodobni potrošniški svet še ni popolnoma uspaval. Gre za poskus uvida v mitične odnose teh skupin. Njegove podobe pa bolj kot mite prikazujejo ljudi v igri s simboli kulture, ki se do svojih tradicij obnaša sproščeno in se zato iz sebe lahko norčuje.
PRENESI PDF: