Projekt prikazuje korejske šamane severnokorejske tradicije hwanghaedo v mejnih trenutkih. To so trenutki, ko šamani doživljajo ekstazo in trans, ker hočejo vzpostaviti stik z duhovnimi entitetami ali ker jih obsedajo bogovi, duhovi ali predniki. Takrat so v vmesnem stanju, »ne eno ne drugo«, položaju, ki ga je zelo težko opisati in ga ljudje dejansko izkušajo na mnogotere načine. Tradicijo hwanghaedo so v Južno Korejo uvozili šamani, ki so po korejski vojni iz Severne Koreje prišli tja kot begunci. Ta ekstatična in divja obredna praksa je v Južni Koreji preživela zato, ker so številni begunci to tradicijo dojemali kot del svoje kulture in identitete. Medtem ko se v Južni Koreji danes prakticira več regionalnih tradicij šamanizma, šamanizem hwanghaedo v širokih krogih velja za tisto tradicijo, ki ohranja magijsko-religiozne poteze; te tvorijo duhovno bistvo verovanja in prakse korejskega šamanizma.

Karen Smith (1966–2017) se je dolgo zanimala za spremenjena stanja zavesti. Ko je iskala pomoč za svojo duševno bolezen, se je srečala z Agripovimi deli o okultni filozofiji in rabi govorjenih formul za vstop v in izstop iz različnih stanj bivanja. Te korake čez fizičen prag poznamo kot adorcizem in eksorcizem – priklic in izganjanje demonov ali duhov. Leta 1999 je v teku enega tedna preizkusila nekaj Agripovih tehnik. Odločila se je, da bo vase najprej povabila in nato iz sebe izgnala sedem duhov, povezanih s planeti antike. Vsak dan je zabeležila en ritual. Za vsako akcijo je uporabila iste pripomočke: kad, polno vode, svetilko in kasetni predvajalnik, na katerem je predvajala zaklinjanja, ki jih je predhodno posnel obredni čarovnik. Tu objavljamo rezultate teh ontoloških eksperimentov.

Delo Renáte Liszi ustvarja vizualne znake, ki izvirajo iz sferičnih oblik svete geometrije na fotogramih. Njene podobe, posnete brez kamere, se osredotočajo na Enost – vesolje in mi – ter temeljijo na Luči duše. Dela s svojim glasom, ki ustvarja rahlo valovanje na vodi. Njeno eksperimentiranje se je začelo z raziskovanjem bija manter Aum, RaMaDaSa in SaTaNaMa ki opisuje večni življenjski cikel: rojstvo, življenje, smrt, ponovno rojstvo. Raziskovanje jo je vodilo od mantra vibracij v mirni vodi (življenjski simbol) do vibracije svetlobe (življenjski simbol) kot nosilke informacij. Temeljna povezava med vodnimi in svetlobnimi valovi je v njeno eksperimentalno delo vnesla dodatno vzpodbudo. Količina vode, oblika posod, barve svetlobe, koti svetlobe – to so različne raziskovalne poti. Sveti geometrični koti in raznolikost valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja so ustvarili intimen, meditativen prostor, ki poraja unikatne fotograme. V začetku je eksperimentirala s pozitivnim ČB papirjem, nato s ČB negativnimi filmi dimenzij 5 × 4˝ in 10 × 8˝. Ortokromatski negativi so ji omogočili, da dela v temnični svetlobi, kar jo je vodilo v ustvarjanje povečanih podob, pomešanih z drugimi valovnimi dolžinami. Tako se je skozi barvo ponovno rodil  monokromat.

Ex-voto je votivni dar nevidnim silam, največkrat podarjen zaradi zaobljube z željo ozdravitve. Pogosto ga najdemo v obliki odlitka poškodovanega uda ali odtisa, ki je bil v neposrednem stiku s telesom ozdravelega. Modrotisk sem naredila z rentgensko sliko svojih bolnih pljuč in rastlin, ki sem jih našla mrtve v izkoriščenem gozdu. V fotografiji tako povežem ranjeno divjino – gozdu v francoščini rečemo »zemeljska pljuča« – s svojimi ranjenimi pljuči. Ker Magija pomeni rabo analogij, ki spletajo povezave med reprezentacijo in njenim objektom, da bi vplivale na slednjega, kakšne vrste magični sistem se vključi, ko akcijo prikličemo s kontaktnimi odtisi? Fotografijo povezujem z grozljivimi požigi, ki redčijo Amazonijo in od pred nedavnega tudi Avstralijo ter so odmev uničujočih vplivov globalnih sprememb na krhko ravnovesje zemeljskega življenja.

ARFR je princip, ki običajno prehaja iz generacije v generacijo in označuje vse živeče, od kulture do biologije. Beseda je staronordijska, izhajala pa naj bi iz latinščine ali grščine. V danščino se prevaja z Arv, v angleščino z inheritance, dediščina. Projekt raziskuje, kako na nas vplivajo in nas na družbeno-spiritualno-materialno-magične načine povezujejo zgodbe, ki se zgodijo pred nami. Z besedami feministične teoretičarke Karen Barad:

Po precejšnjem delu Evrope, še zlasti pa na Iberskem polotoku (Španija, Portugalska in Baskovska dežela) arhaične in misteriozne figure že od srednjega veka redno strašijo na pustnih običajih (kar se po nekaterih strokovnjakih, kot je A. Darpeix, članici zgodovinskega in arheološkega združenja v Perigordu, nanaša na oddaljeno šamansko in neolitsko preteklost). Videti je moč maske, okrašene z živalskimi kožami, zelenjavo, slamo, zvonci in kostmi, pogosto okronane z rogovi in kosi lesa. Tako v modernem poganstvu vznikne divjak, ki simbolizira ponovno rojstvo narave po zimi. Figure so v samem bistvu dvoumne, na razpotju med naravo in kulturo. Maske vedno govorijo o skrivnostih obstajanja: v tradicionalnih družbah so bile ali še vedno so podobe prednikov in duhov umrlih, podobe zaščitniških ali zlobnih duhov.