V iskanju podob nezgodovine

Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995

V iskanju podob nezgodovine

Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995

Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, dvojna stran kataloga (Český člověk)

Ob praznovanju 30. obletnice žametne revolucije na Češkem je komemoracija tega pomembnega zgodovinskega dogodka potekala na mnogih frontah. Projekt Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995 se ga loteva s perspektive prepleta vizualnih podob, ki so tedaj napolnjevale javni prostor, se gledale v gospodinjstvih in nastajale na umetniški sceni. Spremembe na medijskem področju umešča v kontekst političnih in družbenih sprememb tistega časa ter hkrati postavlja tezo, da prehod iz enega političnega sistema v drugega ni bil nenadna sprememba, temveč daljši proces. Zato kot delovno časovno obdobje zajame nenavadno desetletje, ki posega tako v osemdeseta in devetdeseta leta, ter izpostavlja vizualne kontinuitete, ki so prečile pomembno prelomnico in tako imenovani konec zgodovine.

Najbolj poznan in kontroverzen »konec zgodovine« je bil zakoličen leta 1989 v istoimenskem spisu ameriškega politologa Francisa Fukuyame. Razlog zarečenega konca je bil po njegovem preprost: na ideološkem igrišču sveta je ostal le še en igralec – liberalizem –, zatorej se je igra končala. Ljudski rek, starejši od konca zgodovine, sicer pravi, da zgodovino pišejo zmagovalci. Izkaže se, da ji lahko pripišejo tudi konec ali pa jo ponovno obudijo – kot napove Fukuyama ob koncu omenjenega spisa –, če to seveda služi njihovim interesom.

Navkljub pogostim kritikam poenostavljenega pogleda, ki zaključi zgodovino z dajanjem prednosti le eni politični filozofiji, se je dramatično zveneči »konec zgodovine« ustalil kot pogosto uporabljan termin, ki označuje konec hladne vojne in poraz vzhodnega bloka. Tako si ga je, ne brez kančka ironije, izposodil tudi projekt, ki je bil del obeleženja 30. obletnice žametne revolucije na Češkem. Med oktobrom 2019 in junijem 2020 je Muzej umetnosti in obrti v Pragi gostil razstavo Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995 (Obrazy konců dějin. Česká vizuální kultura 1985–1995), ob kateri je izšel tudi katalog z enakim naslovom. Razstava je bila vključena v program devete izvedbe festivala Fotograf v Pragi, ki se je odvijal pod naslovom Arheologija evforije: 1985–1995. Tako festival kot razstavo je kuriral Pavel Vančát, ki se v raziskovalnem delu v veliki meri posveča mediju fotografije. Tako se je tudi projekt Podobe konca zgodovine osredotočal na fotografijo in njene odvode, nastale v desetletnem obdobju, ki revolucionarno leto 1989 zaobjame v svojo sredino. Vizualni material je bil podrobno kontekstualiziran z družbenim dogajanjem tistega časa v teoretičnih prispevkih, objavljenih v katalogu. Projekt si je zadal nalogo, da preizpraša medsebojno povezanost sprememb, ki so se dogajale tako v političnem kot medijskem svetu.

Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, dvojna stran kataloga (1989)
Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, dvojna stran kataloga (1989).

Žametna revolucija na Češkem velja za prelomni dogodek, ki je omogočil izstop iz totalitarnega sistema in nastanek samostojne države. Je tudi vstopna točka v utopični svet, ki ga je takrat utelešal razviti Zahod. Vendar pa se upor proti komunističnemu režimu ni začel šele revolucionarne jeseni 1989. Podobno kot pri velikih naravnih dogodkih, ko se razpoke v tleh pojavijo, preden se ta začnejo tresti, popotresni sunki pa se nadaljujejo tudi, ko je že vse navidezno mirno, je bil konec desetletja trajajoče normalizacije, obdobja po praški pomladi, seveda daljši proces. A zgodovina v svoji tradicionalni obliki ima rada prelomnice. Ostri mejniki na simbolni ravni delujejo kot zgostitve na časovnem traku in poenostavljajo razumevanje pretekle gmote časa, ki v nelinearnem kontekstu postane kaotična in nedojemljiva. Takšen način krotenja preteklosti ustreza paradigmi pogleda zmagovalca, ki narekuje, kaj je vredno gledati. Postzgodovinski pogled pa brska po sencah preteklega časa in svoje vsebine najde v margini, poražencih in zaprašenih arhivih. Ob tem izumlja novo terminologijo ali, bolje rečeno, nasprotuje ustaljeni. Poimenovanje je navsezadnje oblastna gesta nekega diskurza, s katero si lahko tisto, na kar meri, (ponovno) prisvoji.

Gesto preimenovanja tako lahko prepoznamo v naslovu Vančátovega besedila Protidesetletje in nezgodovina, uvodu v katalog Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995. Protidesetletje nam Vančát ponudi kot strategijo antagonističnega zgodovinjenja. Ta namesto bipolarne percepcije prej in potem deluje po principu mehkejših kontrastov. Mapira medsebojno povezane in vzročno-posledične dogodke, ki pa si ne sledijo nujno kronološko. Kurator v nadaljnjih dveh besedilih, ki uvedeta vizualni del kataloga, iz rokava strese še več izvirnih izrazov: »predkapitalizem« ali »diskomunizem« kot imeni za petletko pred revolucijo ter »pokomunizem« ali »žametni kapitalizem« za označevanje obdobja prve polovice devetdesetih. Nezgodovina, na drugi strani, pa predstavlja poseg po efemernih in pozabljenih dogodkih, ki so ostali zabeleženi le v hitrih vizualnih objavah. Te, kljub temu da pripovedujejo o vsakdanu okrog zgodovinskega preloma, niso bile nikoli muzeologizirane ali ovrednotene kot nosilke pomembnih sporočil. Na paradoksalnost zgodovine ali njenega konca opozarja tudi množina v samem naslovu projekta – Podobe konca zgodovine. Podoba ni ena, podob je več. Pravzaprav ogromno. Obstaja mnoštvo vizualnega materiala, ki začne pripovedovati o duhu nekega prelomnega obdobja ter o vseh njegovih koncih, šele ko jih postavimo ob bok ikoničnim podobam, pripisanim nekemu zgodovinskemu trenutku.

Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, štiri naslovnice kataloga
Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, štiri naslovnice kataloga.

Kljub temu pa je vizualni del kataloga razstave Podobe konca zgodovine – navkljub vsesplošni kritiki zgoščevanja zgodovine v prelomnice – postavljen v linearno kronološko časovnico, razdeljeno na leta in mesece, ki se v revolucionarnem novembru razdrobi celo na dogajanje po dnevih. Nizanje malih prelomov je natisnjeno na vertikalno polovico strani A4, barve njenega ozadja pa se menjajo kot oblikovna gesta drsenja po časovnem traku in poudarjajo sklope let preživelih pod enim in drugim političnim sistemom ter vmesno revolucijo. Med letoma 1985 in 1989 so izpostavljeni dogodki, našteti na rožnati podlagi, november 1989 ima za seboj vijoličasto, dogajanje od januarja 1990 do decembra 1995 pa modro barvo. Vizualno dopolnitev časovnice predstavljajo naslovnice gramofonskih plošč, ki so izšle tedaj in jih po letu 1993 ni več. Obe polovici desetletja uvedeta Vančátova spisa (R)evolucija diskomunizma in Žametni kapitalizem, natisnjena na zelenem papirju nekoliko manjšega formata. Med vsakim letom je slikovni material izbranih avtoric in avtorjev ali skupin predstavljen na celotni strani. Najdemo vse od črno-belih dokumentarnih fotografij in portretov do naslovnic dizajnerskih časopisov, študentskih glasil ter kričeče barvnih oglaševalskih katalogov in promocijskih koledarjev, pornografskih revij, plakatov, ki so oznanjali revolucijo, in posnetkov zaslona provokativnih filmov ali uvodnih špic prve nove zasebne televizije. Kratek kontekst ob vsaki izbrani vizualni seriji je natisnjen na majhnih živo rumenih kvadratkih, poravnanih na zgornjo stranico. Fizična izdaja je zvezana z vpadljivo rdečo kovinsko spiralo in ima štiri inačice naslovnic. Zaradi različnih formatov strani katalog ob listanju ne daje občutka enotnosti, pravzaprav se znotraj urejene kronološkosti dogaja vizualni kaos. Strani se medsebojno mešajo in kolažasto prelivajo. Živobarvnost in oblikovna raznovrstnost katalogu dajeta navidezni občutek nedokončanosti, spreminjajoče narave dela, ki je še v procesu in tako pušča možnost odprtega konca – kot mapa, v katero lahko posameznik vstavlja tudi lastne vire. Vizualna podoba, ki jo je oblikovala Zuzana Lednická iz Studia Najbrt, je bila nagrajena z drugim mestom na tekmovanju za najlepšo češko knjigo leta 2020.

Ivan Mečl in Markéta Othová, dvojna stran iz revije Divus, 1995
Ivan Mečl in Markéta Othová, dvojna stran iz revije Divus, 1995.

Projekt Podobe konca zgodovine češko vizualno kulturo v največji meri predstavi z različnimi uporabami medija fotografije in videa. Pravzaprav je prvi primer na kronološki časovnici Češkoslovaška televizija, ki je leta 1985 v okviru programa Televizijski klub mladih v odziv na veliko popularnost videa uvedla kviz Videostop. Črni trg videokaset je namreč cvetel in takrat subverzivna estetika je vztrajno pronicala skozi železno zaveso. Zahod je bil nekritično oboževan, disko pop kultura in potrošniška mentaliteta pa sta bila model razvite družbe. Avtorska fotografija, ki dokumentira mimoidoče in dogajanje na ulici v drobnih podrobnostih, kaže na prepad med željo in realnostjo, a hkrati potrjuje obstoj naštetih znakov vdora zahodnega. Nekateri avtorji so predstavljeni večkrat, saj je opaziti razliko v njihovem izrazu pred revolucijo in po njej. Spet drugič se v njihovem načinu dela nič ne spremeni, pa vendar je nekaj drugače. Projekt Češki človek (Český člověk), ki po pristopu in slogu spominja na kolektivni portret nemške družbe z začetka 20. stoletja Augusta Sanderja, je v katalogu na primer predstavljen trikrat: leta 1985, 1989 in 1995. Gledalcu je prepuščeno, da vpliv zahodne kulture na individualni videz ljudi opazuje sam.

Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, dvojna stran kataloga (Český člověk)
Pavel Vančát, Podobe konca zgodovine: Češka vizualna kultura 1985-1995, 2020, dvojna stran kataloga (Český člověk).

Vendar pa izbrani primeri še zdaleč niso omejeni zgolj na umetniški pristop, kjer ima fotografija reflektivno vlogo v vsakdanjem življenju ali notranjem dogajanju posameznika. Časopisi, revije, katalogi, plakati in druge tiskane izdaje, kot tudi naslovnice gramofonskih plošč in kaset so prostor stika fotografskega medija z grafičnim oblikovanjem. Prehod v potrošniški svet, ki so ga izvajali fotografi v profesionalnih studijih, sta predstavljali modna in produktna fotografija. Njuna kombinacija je med protidesetletjem iz vse bolj očitnih erotičnih namigov prerasla v odkrito pornografijo. Ta je v obliki revij vstopila v javni prostor leta 1990. Medijsko in družbeno krajino je konec osemdesetih let zaznamoval medij videa zaradi možnosti piratskega kopiranja protirežimskih vsebin – torej predvsem pornografije in filmov zahodne industrije ter opozicijskih materialov. Vančát z ironičnim podtonom v enem izmed besedil parafrazira Fukuyamovo tezo in oznani konec fotografije, saj je leto 1989 hkrati tudi 150. obletnica njenega izuma. Fotografija se je namreč počasi umikala s položaja glavnega informativnega medija in je izgubila svoj kritično naravnani značaj.

Expres Magazín, december 1990, zasebna zbirka.
Expres Magazín, december 1990, zasebna zbirka.
Jaromír Jágr, plakat iz revije Bravo, okoli leta 1993, zasebna zbirka.
Jaromír Jágr, plakat iz revije Bravo, okoli leta 1993, zasebna zbirka.

»Ne plačajte več, če ni treba«, »Kupovanje brez tveganja«, »Preprosto naročanje« lahko beremo v sloganih prodajnih katalogov, »Nazaj do Evrope« pa na plakatih Civilnega foruma (Občanské fórum – OF), političnega gibanja, ki je bilo ustanovljeno med žametno revolucijo. Prepoznavni logotip OF z nasmeškom v črki O pozneje opazimo na fotografijah v petletki pokomunizma, uporabljenega podobno kot logotipi podjetij – recimo natisnjenega na avtomobile ali izložbena okna –, le da je predstavljal novoustanovljeno državo. Družbene spremembe in njihovo razumevanje z različnih vidikov lahko preberemo v teoretskih prispevkih treh povabljenih piscev: filozofa Miroslava Petříčka ml., zgodovinarja Ondřeja Daniela in umetnostne zgodovinarke Zuzane Kriškove. Prva se vizualni umetnosti posvetita le ohlapno – Petříček  predvsem orisuje mehanizem ponavljajočega se pogleda v preteklost, Daniel pa zgoščeno opisuje družbenopolitične razmere v letih 1985–1995 –, medtem ko se Krišková ukvarja z nastankom in delovanjem skupin, zvez in društev na področju likovne umetnosti v obravnavanem protidesetletju. Tako kot sam projekt Podobe konca zgodovine tudi Krišková ne izpostavlja posamičnih avtorjev ali ustvarjalk kot predstavnikov določenega obdobja, temveč se osredotoča na to, kako se sistemski pogoji, znotraj katerih so delovali, simptomatično izražajo v njihovih delih. Avtorica besedila je bila poleg Vančáta ter Jana Kuntoša in Jiříja Hůle tudi sokuratorica razstave Sindikati, skupine in združenja: pred žametno in po njej (Svazy, skupiny a spolky: před a po Sametu), ki jo je konec leta 2019 gostil arhiv likovnih umetnosti v Centru za sodobno umetnost DOX v Pragi. Razstava je bila prav tako del devetega Fotograf festivala. V nenehnih medsebojnih prepletanjih avtorjev, platform in tematik se izrisuje kuratorska strategija Vančáta, katere rizomatski princip je morda simptom sistemskih pogojev sedanje češke umetniške scene, vendar pa je obenem nedvomno tudi del širšega pojava znotraj trga globalne sodobne umetnosti.

Soočanje z lastno zgodovino in vprašanjem, kako se preteklosti želimo kolektivno spominjati v neoliberalnih demokracijah postzgodovinskega časa, znotraj umetniške produkcije shematsko poteka na dveh frontah: medtem ko Zahod poskuša nagovarjati in se spoprijemati s svojo imperialistično in kolonialistično preteklostjo, je Vzhod osredotočen na črno luknjo v družbenem pomnjenju, ki je nastala okrog tranzicijskih procesov. Tematike projektov, razstav, festivalov in podobnih javnih prikazovanj so v obdobju postzgodovine vse pogosteje v skladu z eno ali drugo nišo ali pa si prizadevajo za preplet obojega. Gibanja, ki postavljajo nezgodovino ob bok zgodovini, potekajo znotraj navideznega prostora akademskih člankov ali pa med nadvse oprijemljivimi zidovi raznovrstnih muzejev. V kombinaciji razstava in katalog, kot v primeru Podob konca zgodovine, dobimo oboje. Dokumentacija prve in jasnost drugega sta tisto, kar bo vplivalo na prihodnje vzvratne poglede. Ti se bodo vedno znova pojavljali, saj se prek ponavljajoče rekontekstualizacije preteklosti v sedanjosti ustvarja možna prihodnost. Simptom česa vse je to, pa se bodo odločile prihodnje, v preteklost gledajoče generacije.

Karel Cudlín, Vojaška parada, 1985
Karel Cudlín, Vojaška parada, 1985.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

This image has an empty alt attribute; its file name is MK_slo-420x112.png

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Obstaja mnoštvo vizualnega materiala, ki začne pripovedovati o duhu nekega prelomnega obdobja ter o vseh njegovih koncih, šele ko jih postavimo ob bok ikoničnim podobam, pripisanim nekemu zgodovinskemu trenutku.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.