Februarja lani o pri založbi MACK izšli spomini enega najbolj prepoznavnih ameriških fotografov, naslovljeni Modern Instances: The Craft of Photography. Stephen Shore (1947), ki je širši javnosti najbolj poznan po izletniških fotografijah ameriških mest v sedemdesetih letih, je znotraj svojega neverjetno obsežnega opusa fotografij in fotoknjig izdal tudi literarnoteoretsko delo The Nature of Photographs (1998), ki  se mu zdaj pridružujejo nekoliko manj teoretski, a toliko bolj vznemirljivi in izredno iskreni spomini na različne kraje, ljudi in njihov vpliv, vnovično spoznavanje in raziskovanje fotografije, razvoj lastne kariere, glasbo in šport. Pisano besedo pospremi s širokim naborom slikovnega materiala, ki že tako pronicljivo čtivo prelevi v prijetno asociativno izkušnjo.

Če v spletni iskalnik vtipkamo Shorovo ime, se v naboru zadetkov med fotografijami znajdejo podobe mestnih, s soncem obsijanih osamelih ameriških ulic s poudarkom na cestiščih, avtomobilizmu, javnih reklamnih napisih, bencinskih črpalkah in telefonskih govorilnicah. Drug zanj tipičen pristop je fotografiranje navidezno banalnih, vsakdanjih, nepomembnih prizorov, prežetih z estetiko popularne kulture. Po točno takšnih fotografijah je Stephen Shore najbolj znan in hipoma prepoznaven, zaradi izoblikovanega načina dokumentiranja letovanja po celini in samozavestne rabe barve pa se je v zgodovino umetniške fotografije zapisal kot nesporni pionir. V dotičnih spominih se razpiše tudi o lastnem načinu fotografiranja, rabi različnih fotoaparatov in eksperimentiranju v kadriranju, barvi in izboru subjektov. Vseeno pa je iz knjige razvidno, da njegova dolgoletna ustvarjalna pot, spreminjajoče se mišljenje, motrenje fotografije, pojavljajoče se zagate in vplivi nanj pritičejo širši zgodbi in raznoterim pripetljajem, ki jih rezultat iskalnega niza na spletu nikakor ne more povzeti v celoti. Sama pripoved v knjigi in način pisanja spominjata na slavospev priljubljenemu žanrskemu motivu učinka metulja, ki poudarja izredno pomembnost majhnih naključnih srečanj in odločitev, ki vplivajo na posameznikovo življenje, kariero, razumevanje sveta in samega sebe. Četudi se njegov prvoosebni življenjepis, v katerem so osebnimi podatki, v knjigi pojavi šele v drugi polovici, se ta z vsemi podrobnostmi, spomini in občutki bralcu približa bolj kot katerakoli generična, še tako dobro spisana biografija. 

Stephen Shore je zanimanje za fotografijo kazal že kot otrok. Za svoj šesti rojstni dan je od strica Lea Levantina prejel komplet Kodak Junior s pripomočki za temnico. Tri leta kasneje je posnel in razvil svojo prvo barvno fotografijo, preučevanje v dar prejete fotoknjige American Photography (Walker Evans, 1938) pa je najverjetneje zakoličilo njegovo karierno pot. Ta se je uradno začela leta 1961, ko je tedanji glavni kurator MoME Edward Steichen od njega kupil nekaj črno-belih fotografij, na katerih je bil upodobljen utrip New Yorka. Sledilo je plodno druženje z Andyjem Warholom v njegovem slavnem pribežališču kulturne smetane – newyorškem studiu The Factory. Nemalo zatem je kot prvi še živeči fotograf razstavljal v Metropolitanskemu muzeju umetnosti. Ostalo je zgodovina. Ta, ključni del svoje mladosti avtor v knjigi opisuje zelo izpovedno in iskreno. Poglavje naslovljeno Encounters odpre z zajetno mero hvaležnosti in samozavedanja. V njem pove, da so mu bile zunanje okoliščine naklonjene in da je imel srečo. S fotografijo povezana rojstnodnevna darila brez zadržkov označi za glavne mejnike njegovega, tedaj sicer še rosnega življenja. V knjigo so vključeni portret njegovega strica Lea Levantina in fotografije mladostniških avtoportretov. Veliko prostora v knjigi nameni opisovanju glasbenih del,  začenši znova s podarjenimi albumi glasbenika Toma Lehrerja, ki je Stephena Shora uvedel v značajsko izjemno vpliven svet satire in humorja. Njegov entuziazem se v pisani besedi odraža tudi pri opisovanju opreme in na novo pridobljenih fotoaparatov. Vseeno pri njihovih navedbah in tehničnih zmožnostih ostaja laičnemu bralcu prijazen in ravno prav zanimiv.

Za širše bralstvo je najbolj fascinantno opisovanje njegovega delovanja v newyorškem studiu The Factory. Tja ga je leta 1965 povabil sam Andy Warhol, s katerim sta se dobro razumela in po besedah avtorja imela ploden somentorski odnos. Shore v knjigi jasno poudari, da mu je ta izkušnja spremenila življenje. Druženje z drugimi umetniki in opazovanje, kako eksperimentirajo v svoji praksi, se povezujejo in iščejo nove estetske rešitve, je imelo nanj neizmeren vpliv. Tam je spletel trdna prijateljstva in kolegialna zavezništva, eksperimentiral z drogami in se sprijaznil z opustitvijo študija. Po treh letih je samoiniciativno prepoznal trenutek, ko je bil čas za njegov odhod, praktično naravnost skozi vrata Metropolitanskega muzeja umetnosti. Na tej točki v knjigi se posveti tudi krajšemu opisu svojih staršev in njihovega počasnega soočanja s sinovim alternativnim načinom povzpenjanja po družbeni lestvici. Biografsko poglavje se zaključi z materino smrtjo in srečanjem z novinarko Ginger Seippel, ki pozneje postane njegova žena.

Poleg avtobiografskega dela, ki je razmeroma kratek, se utrinki njegovega življenja in pripetljajev pojavljajo v vseh poglavjih. Shore je spomine nizal kot tok misli. Tempo knjige je poskočen, deluje kot skupek asociacij, stisnjenih skupaj, povod zanje, se zdi, je naključno listanje imaginarnega življenjskega fotoalbuma. V uvodnem poglavju tudi sam zapiše, da v primerjavi s prejšnjo knjigo, v kateri je objektivna študija fotografije, ti spomini nastopajo kot izjemno subjektiven nabor njegovih misli in impresij. Delo je polno citatov njegovih prijateljev, kolegov fotografov in izsekov klasičnih literarnih del, dejanske korespondence pa tudi notnih zapisov, zemljevidov, arhitekture in primerkov iz likovne umetnosti. Primer naključnega razglabljanja o prepletanju njegovega dela z naključnimi zunanjimi dejavniki: 

Na telefonu sem imel aplikacijo Shakespearov citat dneva. V tistem obdobju mojega življenja se je vsak dan zdelo, da je citat neposredno prilagojen in popolnoma ustrezen zame, kot da bi nekdo, ki je odgovoren za aplikacijo, ali sam Shakespeare točno vedel, kaj doživljam. Bilo je neverjetno, kot čarovnija.¹

(Stephen Shore, 2022)

Nadalje svoje zanimive pomisleke in neobremenjene ideje o fotografiji razdela v različne segmente: denimo o primerjavi poglavitnih lastnosti filma in fotografije, o pomembnosti prepričljivosti fotografije, razlikovanju med kompozicijo in strukturo, primerjavi fotografije s slikarstvom, organizaciji informacij na fotografiji v zadostno izkušnjo, primerjavi moči vizualizacije pri fotografih in športnikih, primerjavi fotografije z ribištvom, premišljevanju o pametnih telefonih, o Instagramu in še in še. 

Iztočnice za posamezne tematike in poglavja so v večini primerov fotografije. Poglavja so različno dolga in v njih se razpiše o najrazličnejših stvareh, jih med seboj organsko prepleta in besedilu pristavlja včasih bolj, drugič malo manj reprezentativne vizualije. Izstopata dve poglavji: osrednje, ki se v celoti nanaša na avtorjevo elektronsko korespondenco z dobrim prijateljem in fotografom Georgeem Milesom, in poglavje A Portfolio. Slednje sestoji iz podob, h katerim se redno vrača, ker so mu ljube in služijo kot navdih. Kuriran nabor slik in ilustracij, ki ga je izoblikoval pod vplivom LSD in je v knjigo vložen brez spremnega besedila, vključuje grafiko Francisca de Goye in Utagave Tojokunija III., Rembrandtovo Žrtvovanje Izaka (1655) in Rafaelovega Merkurja, ki Psihe ponuja čašo nesmrtnosti (1517–1518). Podoben nabor tujih umetniških del se zvrsti v poglavju Influences and Inspirations, kjer se poleg eminentnih del fotografov, kot so Walker Evans, Alfred Stieglitz, Lotte Jacobi, William Eggleston, Bernd in Hilla Becher, v opise uvrstijo tudi likovnoumetnostni primerki, denimo Michelangelov Suženj (1525–1530), portreti Giorgiona, dela Johannesa Vermeerja in Anthonisa van Dycka. Slikovno gradivo v spominih uporabi za ilustriranje svojih ustvarjalnih zagat ali spoznanj. Krajina Williama Turnerja ga je na primer usmerila k spoznanju o uravnoteženosti in dinamiki umetniških del, fotoknjiga Edwarda Rusche pa ga je napeljala k razmišljanju o knjigi kot umetniškem delu. 

Branje spominov dodatno popestri njegovo prevzeto zapisovanje na videz postranskih vsebin in prilik. Čisto na začetku knjige nam predstavi oblikovno in vsebinsko analizo črno-bele fotografije, ki mu jo je leta 1971 podaril tedanji okrožni tožilec mesta Amarillo v Teksasu. Gre za fotografijo prizorišča umora, ki jo je posnel policist. Na njej je truplo, sledi avtomobilskih gum in senca policista, ki se neposrečeno razgrinja čez polovico fotografije. Fotografijo, ki v resnici odpira več vprašanj, kot pa daje odgovorov, je Shore uporabil za izhodišče razmisleka o tem, kako sleherno fotografijo prehitro sodi skozi lečo umetnika, kako je hipoma pozoren na kadriranje ali sporočilo in kako ravno takšne nenavadne, na videz ponesrečene fotografije omogočajo razvoj domišljije. Kmalu zatem se razpiše o evoluciji evropske ignorance do afriške celine, kar podkrepi z zgodovinskim razvojem podob afriških zemljevidov, ki so jih zrisali evropski raziskovalci. Osredotoča se na fenomen oziroma kratko časovno obdobje v zgodovini, ko je siceršnji kartografski napredek na podobo afriških zemljevidov vplival negativno. Nekoliko poduhovljenega in simpatičnega pisanja je bralec deležen znotraj korespondence z Georgeem Milesom, kjer si med drugim dopisujeta o srečevanju vesolja, delu pisatelja Harukija Murakamija in nenazadnje o svojih pasjih prijateljih. Shore tu pripoveduje zgodbo o svojem rešenem labradorskem mešancu Petu, ki je po hudi avtomobilski nesreči spremenil osebnost in vzljubil domačo zajčico Floro. Zraven so sprotne opombe v kurzivi, v katerih Shore bralcu pojasnjuje njuno naravo dopisovanja in skorajda nadnaravna naključja njunih vsebin. Pričakovano je v ta segment vključen tudi portret stoičnega črnega psa. 

Knjiga je daleč od obsežne avtobiografije. Na koncu se zdi, da bi spomini lahko bili dvakrat daljši. Kljub temu je vsebino težko strniti v zmerno dolg in smiseln razdelek, še posebno če opozarjamo na sam način pisanja, hiter tempo menjave tematik in spretno umeščanje tako osebnih zgodb kot tudi teorije fotografije, humorja in drugih umetnosti. Vsebina, ki je bralcu dostavljena na izjemno prijeten način, je zelo raznovrstna. Kljub temu deluje kot zaključena, povezana celota. Modern Instances: The Craft of Photography je izkušnja, ki bralca napeljuje na celostno občutenje. Knjigo so pri založbi označili kot »eksperimentalni inspirativni memoir«. Četudi se znotraj nje zvrstijo kritike umetnikov, pogovori o smrti in izgubi, drogah in mistiki, delo v nobenem pogledu ni skrajno ali naporno, pač pa ostaja ljubeznivo, brez predsodkov do bralca ali omenjenih akterjev. Med izključno pozitivnimi komentarji pod Shorovimi instagramskimi objavami beremo tudi, da se je knjiga pri številnih profesorjih in andragoških delavcih kot izjemno priljubljeno literarno delo uvrstila v številne kurikulume. Kot impresionistična skicirka spominov navdušuje predvsem zato, ker ilustrira prvoosebno retrospektivo z vsemi dvomi, lastnimi transformacijami in neodgovorjenimi vprašanji, kako misliti fotografijo in kako jo gledati pri sebi in drugih. Stephen Shore iz sebe bruha zamisli nanašajoče se na njegove izkušnje, povabi k premisleku ali zgolj k uživanju. Knjiga je primerna za laike, tekoče se bere, je razgibana in opremljena s primernimi vizualnimi vložki. Spomini fotografskega velikana so čisti gušt, za ljubitelja Shakespearja in klasične glasbe pa literarno-likovna sladica.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

1. »I had a Shakespeare quote-of-the-day app on my phone. During that period of my life, every single day the quote seemed to be directly tailored and totally relevant to me, as though someone in charge of the app or Shakespeare himself knew exactly what I was going through. It was uncanny, like magic.« (Stephen Shore, 2022)