Se spominjate zgodovine, tovariši?

Se spominjate zgodovine, tovariši?

Darije Petković, Kanal Sava-Odra, 2018. Iz razstave Damnatio Memoriae, 2021. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.

Hrvaški fotograf Darije Petković v razstavi Damnatio memoriae, predstavljeni v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, nadaljuje svojo dolgoletno raziskavo tvorjenja zgodovinskega spomina ter izpostavljanja strategij in anomalij v njegovem nastajanju. Avtor predstavlja šest novih del: Gozd Bedenik (Šuma Bedenik, 2018), Crvena luka (2017), Uvala Slana (2018), Kanal Sava-Odra (2018), Pogovori brez prič (Razgovori bez svjedoka, 2019) in Knjižnica politične šole SKJ »Josip Broz Tito« v Kumrovcu (Biblioteka Političke Škole SKJ »Josip Broz Tito« u Kumrovcu, 2018). Kombinacija fotografskega materiala in readymade objektov subtilno opozarja na sodobno stanje prostorov in obeležij zgodovinskega spomina, velikokrat pozabljenih ali zanikanih v prid revizionističnega zgodovinopisja.

Darije Petković je hrvaški umetnik iz generacije tistih, ki so odraščali v Jugoslaviji, njen razpad doživljali kot najstniki in nato začeli živeti nikoli končano tranzicijo političnega sistema. Rdeča nit umetniškega ustvarjanja mnogih tovrstnih opazovalcev historičnega sosledja na območjih nedavnih propadov političnih sistemov na vzhodu in jugu Evrope posega v polje, kjer so se dogajale tako namerne kot naključne transformacije kolektivnega spomina družbe. Ta se je zabeležen v obliki revizionirane zgodovine pogosto začel razlikovati od osebnih pomnjenj in zgodb posameznikov. Točke odklona, kjer se namesto spomina zgodi pozaba, so glavni tematski fokus nekaterih ustvarjalcev, med katere spada tudi Petković. Ti umetniki z uporabo različnih medijev, največkrat dokumentacijskih, kot sta kamera ali fotoaparat, izpostavljajo kontraste med sedanjim stanjem izbranih prostorov, pokrajin, arhitekture in stanjem družbe nasploh z njihovo preteklostjo, bodisi pozabljeno ali shranjeno v spominu.

Petković kot nekdanji novinar obiskuje tovrstne kraje in v slogu fotoreportaže dokumentira njihov obstoj. Na njegovih fotografijah smo tako največkrat soočeni s prizorom zapuščenih ali degradiranih mest. Zakaj jih je izbral, razumemo šele, ko izvemo bistveno informacijo o delu njihove preteklosti. Pridobljeno znanje je tisto, ki ustvari pomenski preobrat, nujen za razumevanje Petkovićevega dela. Petković v svojem celotnem opusu namreč deluje v maniri sociologa s fotoaparatom, saj za opozarjanje na družbene pojave, ki ga zanimajo, uporablja vizualni material. Njegova najnovejša razstava vsebuje šest del, ki izpostavljajo različice fenomena pozabe, kot ga pozna nastajanje zgodovine – naslavljajo izbris ali cenzuro, podvajanje in namerno zanemarjanje. Prvič je bila prikazana leta 2019 v galeriji Vladimir Bužančić v Zagrebu v sklopu petih razstav na temo spomina, razumljenega kot gradnika družbene identitete in kazalnika njenih vrednot, trenutno pa je na ogled v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Naslov razstave Damnatio memoriae (obsojeni na pozabo) se nanaša na kočljivo povezavo med spominom in zgodovino ter označuje antični koncept izbrisa iz zgodovinskih zapisov, ki so ga poznali in izvajali že v starem Egiptu in za časa starih Rimljanov. Besedna zveza, sicer skovana šele v 17. stoletju, označuje dejanje družbenega izbrisa in namerne pozabe nekaterih ljudi in njihovih dejanj ter velja v častihlepni družbi, ki piše svojo lastno zgodovino, kot največja kazen, hujša od smrtne obsodbe. Živeti v spominu namreč pomeni obstajati večno.

Darije Petković, Šuma Bedenik, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Šuma Bedenik, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Šuma Bedenik, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Šuma Bedenik, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.

Družbeni spomin naše dobe vse bolj temelji na vizualnih podobah. S fotografijo, ki v sedanji digitalni različici predstavlja trenutno najpogostejše, najhitrejše in najdostopnejše dokumentacijsko orodje, je možno manipulirati, ko želimo sporočiti »novo resnico« – torej pisati zgodovino s fotografijo. Petkoviću so, kot bivšemu fotoreporterju, leta 2000 po naključju prišle v roke fotografije skrivnih srečanj med predsednikom Franjom Tuđmanom in S. M. iz leta 1991. Avtor je inicialke pri slednjem uporabil namerno, poleg tega je njegov obraz na fotografijah prebarval s črno in sprejel simbolno odločitev, kdo izmed sogovornikov bo v zgodovini, ki jo on briše, pozabljen. Pri tem se je skliceval na ruskega avantgardnega umetnika Aleksandra Rodčenka, znanega po brisanju žrtev Stalinovih čistk s fotografij pomembnih političnih dogodkov s črnim tušem. Digitalni manevri prekanjenih orodij kloniranja s fotošopom, kot tudi njihove avtomatizirane različice v obliki funkcij znotraj mobilnih aplikacij, lahko zdaj tovrstne izbrise izvedejo veliko bolj subtilno, zato Petkovićeva odločitev za analogni poseg z očitnostjo bode v oči. Avtor v vlogi upravljalca zgodovine opozarja na obstoj tovrstnega početja zunaj galerijskih prostorov in umetniških posegov. Cenzurirane fotografije in avtorska knjiga, ki jo je ustvaril iz njih, so namenjene potencialni prihodnosti, v kateri gledalci ne bodo več pomnili nedavne zgodovine ravno zaradi tovrstnih izbrisov. Na kakšen način naj človeštvo torej pomni ali pozablja zločine, da se ne bi ponovili? Petković odgovarja z dvema vizualnima projektoma, ki vključujeta vsak svojo fotografijo turističnega prizora jadranske poletne idile.

Ob pogledu na morje iz borovega gozdička Crvene luke vidimo degradiran spomenik domačinom, ki so bili del narodnoosvobodilnega boja (NOB) za časa nasilja pod italijansko okupacijo območja. Njegovo antifašistično sporočilo je, tako kot na mnogih drugih tovrstnih obeležjih v sodobni Hrvaški, od devetdesetih let naprej namenoma zanikano in prezrto. Poleg spomenika stoji ograja z bodečo žico, ki sega tudi v morje in ločuje zasebno posest italijanskega mogotca od javne plaže, na kateri so kopajo domačini. Plaža naj bi bila na Hrvaškem sicer javno dobro, torej prostor namenjen vsem državljankam in državljanom, vendar si jo izjemoma, kot dokumentirano, posamezniki lahko prisvojijo na podlagi koncesije. Na drugi fotografiji panoramskega formata, naslovljeni Uvala Slana, vidimo veličasten panoramski pogled na gorovje Velebit v ozadju in skalnato pokrajino otoka Paga pred njim. Brezskrbni turisti, ki se kopajo na plaži, s katere je bila fotografija posneta, so zunaj fokusa. Tisto, česar ne vidimo in ne vemo, je, da je bilo v neoznačeni uvali Slani na otoku Pagu na začetku druge svetovne vojne kratek čas ustaško koncentracijsko taborišče, njegovim žrtvam pa ni postavljen nikakršen spomenik in vsak poskus vzpostavitve obeležja v katerikoli obliki je vedno uničen. Pred fotografijo velikega formata je v galeriji postavljena vitrina z bankovcem za tisoč kun, na katerem lahko razberemo, da je bil veljaven v času Neodvisne države Hrvaške (NDH). Pokrajina na bankovcu je identična tisti na fotografiji in uvala Slana je prikazana tudi tam, neoznačena in skrita. Način sopostavitve iste pokrajine v kontekstu NDH skupaj z njeno benigno funkcijo ozadja vsesplošnem turističnem lunaparku sedanjosti, subtilno nakaže, da avtor motiva ni izbral naključno.

Darije Petković, Uvala Slana, 2019. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Uvala Slana, 2019. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Uvala Slana, 2019. Iz razstave Damnatio Memoriae, 2021. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Uvala Slana, 2019. Iz razstave Damnatio Memoriae, 2021. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.

V Petkovićevih delih, ki na splošno vedno raziskujejo fenomene tranzicijske Hrvaške, nikoli ne najdemo dejanskega obtožujočega, iztegnjenega prsta, ki bi kazal na tisto, kar je absurdno ali paradoksno. Avtor se postavlja v vlogo premetenega, objektivnega dokumentarista, ki gledalce postavlja pred zgodovinski preizkus. Njegove serije zaradi (skoraj vedno) nezadostnega znanja publike potrebujejo posrednika, osebo ali besedilo, ki razloži kontekst in razloge, zakaj je fotografirana lokacija pomembna. Tempo Petkovićevih pripovedi je vedno enak, ob iskanju razlogov za neko fotografijo se mrščenje obrvi razjasni v izraz človeka, ki je ravnokar dojel šalo – le da mu šale niso povedali, temveč so mu jo razložili. Občutek tovrstne nelagodnosti je podoben stanju polarizirane javnosti, ki po eni strani noče slišati za dejstva, neugodna za konstitucijo sodobne zgodovine Hrvaške, ta pa kljub temu neumorno prodirajo na površje in ustvarjajo javne polemike. Tako se je na primer leta 2018 v kanalu Sava-Odra znašla kopica rdečih volilnih škatel, uporabljenih na prvih hrvaških demokratičnih volitvah leta 1990. Skrivnosten in nepojasnjen pojav artefaktov, ki bi bili zlahka dodeljeni v varstvo muzejskim institucijam, pa so bili namesto tega odvrženi na odročnem kraju ter bili po začetni medijski pozornosti še zažgani, je razburkal družbena omrežja in sprožil javno debato o hrvaškem zgodovinopisju. Prve demokratične volitve so namreč, glede na označbe na volilnih škatlah, še vedno potekale v sklopu socialistične Jugoslavije, kar pa se ne sklada z zgodovinsko pripovedjo o nastanku demokratične Hrvaške. Poskus izbrisa volilnih škatel je tako postal simbol poskusov potvarjanja zgodovine.

Darije Petković, Kanal Sava-Odra, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Kanal Sava-Odra, 2018. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.

Dejanje uničenja je vedno nasilno, ne glede na to, ali se zgodi po hitrem postopku ali je nekaj zanemarjeno in prepuščeno zobu časa. Petković nam postreže s še eno instalacijo v slogu readymade. Iz knjižnice nekdanje politične šole v Kumrovcu, kjer dela Lenina, Marxa, Engelsa in podobnih avtorjev ležijo prosto raztresena po tleh v gromozanskih količinah, je odnesel nekaj izdaj in jih razstavil na tleh galerije, položene na fotografijo originalnega kupa iz Kumrovca. Četudi knjige, pripadajoče ideologiji, ki novemu političnemu sistemu ni bila pogodu, niso bile sežgane na grmadi, so bile vseeno uničene, pa čeprav tiho in neopazno, obe strategiji pa sta nedvoumno akt nasilja nad znanjem in zgodovino.

Darije Petković, Kanal Sava-Odra, 2018. Iz razstave Damnatio Memoriae, 2021. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.
Darije Petković, Kanal Sava-Odra, 2018. Iz razstave Damnatio Memoriae, 2021. Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac.

Fotografski esej o upogljivosti zgodovinskega spomina Darije Petkovića vsebuje še opomnik na možnost multivalentnosti interpretacij istega dogodka. Štirje portreti uničenih dreves gozda Bedenik, ki se ni obrasel niti po 30 letih od uničujoče eksplozije, ki jo je sprožila oseba, ki je na Hrvaškem označena kot vojni zločinec, medtem ko je v Srbiji junak, nagrajen z zadnjo podeljeno jugoslovansko medaljo nacionalnega heroja, so postavljeni drug poleg drugega in tvorijo popačeno panoramo. Eksplozija je zaznamovala pokrajino do te mere, da se je je prijelo ime bjelovarska Hirošima. V prvem planu so debla, njihova struktura je umetno poudarjena s svetlobo fleša, medtem ko v zamegljenem ozadju vidimo ostanke zažganih, mrtvih debel tistega, kar je nekoč bil gozd. Zgodba gozda Bedenik izpostavlja različne variacije zgodovine, ki je, kot v perpetualni mantri svojih del opozarja Petković, gnetljiva in spremenljiva, podložna tistemu, ki ima moč, da jo piše. Damnatio memoriae je mehanizem njenega pisanja, pri katerem je odločilni faktor pozaba, in ne pomnjenje, in ravno zaradi tega ni v ospredju razmisleka zgodovinjenja, ki se osredotoča na pomen komemoracij. Petković v svojem najnovejšem fotografskem naštevanju opozarja, da je damnatio memoriae ali obsodba na pozabo, v časih nikoli končane hrvaške tranzicije in tvorjenju sodobne verzije njene zgodovine, uporabljena pogosteje, kot se zdi.


Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Darije Petković: Damnatio memoriae
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
10. 2021-27. 2. 2022

Kustosinja Anita Zlomislić
V sodelovanju z Galerijo Vladimir Bužančić.

Na kakšen način naj človeštvo torej pomni ali pozablja zločine, da se ne bi ponovili?

Darije Petković: Damnatio memoriae
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
10. 2021-27. 2. 2022

Kustosinja Anita Zlomislić
V sodelovanju z Galerijo Vladimir Bužančić.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.