Pozlačeno obotavljanje

Pozlačeno obotavljanje

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Lisa Barnard v delu The Canary and The Hammer (MACK, 2019) predstavlja pridobivanje, vlogo in moč zlata. Vendar fotoknjiga ni zgodovinski pregled rudarjenja, temveč odprto in dialoško stičišče različnih zgodb iz preteklosti in sedanjosti, s katerimi avtorica odpira vprašanja o tem, kako zlato sooblikuje družbo in okolje. Zanima jo, kdo (in na kakšen način) sodeluje v mašineriji, ki spodbuja rudarjenje, kakšni so motivi za izkopavanja, kakšne žrtve terja rudarjenje in kako zlato sooblikuje sodobne narative (o ženskah, rasah, enakopravnosti).

V času vladavine Jakoba I. je bila Velika Britanija v hudi finančni krizi. Med vladarjevimi reformami, ki naj bi domovini pomagale iz hudih časov, sta bili podelitvi dovolilnice za iskanje zlata in srebra na obalah Severne Amerike ter lastninskih pravic na tem območju. V želji po bogastvu je tja po štirih mesecih plovbe prispelo 144 Angležev. Ustanovili so Jamestown in postali stalni naseljenci območja, ki prišlekov ni sprejelo odprtih rok – zemlja je bila pusta, surovin, ki so jih iskali, je bilo malo, težek pa je bil tudi odnos s tam živečim staroselskim ljudstvom Powhatan.

Kot že tolikokrat prej smo belci krivico in teror, ki sta se godila v letih po naselitvi, znali tudi v tem primeru bolj ali manj prepričljivo skriti za ljubezensko zgodbo – o lepi domorodki Pocahontas in Angležu Johnu Smithu, ki naj bi se zaljubila ob Smithovem prihodu v Novi svet. Za agresijo, pohlep po zlatu in slo po pobijanju v obče razširjeni različici te pravljice ni prostora.

V bolj točno opisanem spletu dogodkov je Pocahontas pravzaprav imela razmerje s pridelovalcem tobaka Johnom Rolfom, ki jo je spreobrnil v krščanstvo, jo preimenoval v Rebeko in jo pozneje odpeljal s seboj v London, kjer je zbolela za tuberkulozo in umrla. Ugibamo lahko, da se je življenje mlade – menda zgolj enaindvajsetletne – ženske končalo tudi zaradi selitve v okolje, kjer so razsajale bolezni, ki jih njen imunski sistem ni poznal. Je pa Pocahontas, ob rojstvu imenovana Matoaka, vsaj posredna žrtev rudarjenja žlahtnih kovin na območju, ki sprva ni pripadalo Evropejcem.

Britanska umetnica in fotografinja Lisa Barnard v knjigi The Canary and The Hammer (MACK, 2019) predstavlja pridobivanje, vlogo in moč zlata. Svoj prostor v delu najde tudi tu zapisana zgodba. Vendar fotoknjiga ni zgodovinski pregled rudarjenja, temveč odprto in dialoško stičišče različnih zgodb iz preteklosti in sočasnosti, s katerimi avtorica odpira vprašanja o tem, kako zlato sooblikuje družbo in okolje. Zanima jo, kdo (in na kakšen način) sodeluje v mašineriji, ki spodbuja rudarjenje, kakšni so motivi za izkopavanja, kakšne žrtve rudarjenje terja in kako zlato sooblikuje narative (o ženskah, rasah, enakopravnosti). Čeprav sem si kot bralka in recenzentka predstavljala, da ima tudi v sodobnem kapitalizmu zlato najvišjo vrednost, si nisem mislila, da je v svetu – prepredenem z različnimi valutami, v zadnjih letih predvsem z visoko cenjenimi kriptovalutami – zlato še vedno tisto, ki ima ultimativno moč in zadnjo besedo.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Knjiga je odgovor na finančno krizo leta 2008, ko se je Zahod ponovno glasneje spraševal, kako priti do premoženja. Avtorica je fotografije posnela v štirih letih na štirih celinah, temeljijo pa na tradicijah dokumentarizma (slednje Barnard poučuje na Univerzi v Južnem Walesu). Peljejo nas od Santa Filomene v centralnem Peruju, kjer je rudarjenje še vedno zelo intenzivno, mimo Jamestowna, prostorov Nase, Kalifornije, Kanade in vse do Kitajske. Pripoved ob tem teče še po zemljevidih, geoloških prerezih površja in arhivskih fotografijah, s katerimi avtorica slika »nadčasovnost« želje po bogastvu. Poglavja si sicer sledijo kronološko (od španske kolonizacije Južne Amerike do eksperimentov z zlatimi nanodelci in recikliranja odpadkov na Kitajskem danes), vendar pa bolj kot časovne določnice delujejo kot zvezde severnice, po katerih se lahko orientiramo po skorajda nepregledni zgodovini pridobivanja žlahtnih kovin. Knjiga je v veliki meri pravzaprav literarizirano poročilo faktične raziskave, dopolnjeno s premisleki o zlatu kot začetniku kapitalizma, hegemoniji, povezavah fotografije in zlata, kolonializmu. Gre za kompleksno, zahtevno, na trenutke poljudnoznanstveno delo, katerega najmočnejši del so – zaradi prepričljivosti razprave – prav teoretski premisleki v zadnjem delu knjige.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Preden docela vstopimo v poglavja, delo uvede izvleček pesmi The Mask of Anarchy1 Percyja Shelleyja, romantičnega pesnika z začetka devetnajstega stoletja. Z verzi o svobodi in suženjstvu avtorica nakazuje trdno, odločno stališče dela. S temo prvega poglavja začrtano zapopade v ustreznem ritmu: premakne se v Peru, ki je danes šesti največji proizvajalec zlata na svetu in največji v Latinski Ameriki. V zadnjem desetletju se je rudarjenje na tem območju povečalo za 400 odstotkov in ustvarilo okolje, v katerem so lokalne skupnosti odvisne od ekološko uničujočih (in netrajnostnih) praks. Rudarska organizacija Sotrami v naselju Santa Filomena sicer pomaga domačinkam, piše Barnard: 180 žensk z njihovo koordinacijo razvršča minerale, ki jih iz rudnika pripeljejo moški. Ženske na površju kopljejo za zlatimi delci. Organizacija je – kot odgovor na nižanje cen zlata – nastala leta 1989, delavcem pa je koristi prinesla z zagotavljanjem varnostne opreme in nastanitve. Barnard sicer opozarja, da v krogih rudarjev in prebiralcev mineralov še vedno velja stroga delitev dela po spolu, ki izvira iz mitov in legend: moškim se je dovoljeno spuščati v rudnik, ženskam pa ne, saj naj bi to prinašalo nesrečo. V diptihu (Barnard, 36–37) sopostavlja fotografijo nogometnega igrišča, namenjenega dečkom in moškim, in fotografijo neprijazne zemeljske površine, ki je namenjena ženskam. Fotografije so jasne, svetle, čiste, a je njihova sporočilnost splošna in predvidljiva, že velikokrat premleta. Avtorica pred bralca postavlja množico podatkov in podob, vezanih na rudarjenje in produkte rudarjenja, v spremnem tekstu ob koncu knjige namiguje na kontekst, vendar obenem ne ponuja nobene jasno izražene polemike. Slabosti zavije v tisto, kar je dobro (seksizem v to, da je organizacija Sotrami za ženske naredila veliko koristnega), vendar z (želeno) objektivnostjo težo jemlje tistemu, kar življenja perujskih žensk oblikuje bolj intenzivno. Polemizirati začne šele v razpravi ob koncu knjige, pa še tam postopoma, obotavljajoče in zadržano. Mnoštvo dejstev in skoraj časopisna fotografija ustvarjajo umirjenost, hladnost, celo navidezno ravnodušnost. Fotoknjigi seveda ni treba moralizirati, kaj šele ponujati rešitve, a Barnard v opazovalcu ne vzbuja niti (pripovedne) empatije. Že Susan Sontag (1977) je trdila, da fotografije same po sebi bolj malo prispevajo k družbenemu delovanju (pri tem pa spomnila na Dorotheo Lange in njeno beleženje japonskih internacijskih taborišč med drugo svetovno vojno, ki ni imelo večjega učinka, ker je širša javnost podpirala vojno). Šele ko se je politični kontekst po vietnamski vojni spremenil, so fotografije začele podpirati novo uokvirjanje internacije. Sontag zaključuje, da fotografije ne morejo ustvariti moralne pozicije, lahko pa okrepijo in pomagajo graditi tisto, kar se je že vzpostavilo (Key 2011, 424). Zato ima bralec dela The Canary and The Hammer še večjo odgovornost; naložena mu je težja naloga, da v procesih, ki jih delo opisuje, sprevidi lastno odgovornost. To je velika kakovost tega dela.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Med prerezi površja, zemljevidi, fotografijami tunelov in naselij je v knjigi povedna razporeditev fotografij žensk, ki razvrščajo minerale. Velike bele strani, na katere so umeščene fotografije manjšega formata, spominjajo na zlato, pomešano z nevrednim, odpadnim materialov, ki ga moramo kot opazovalci odbrati od zlatih delcev. Ustvarjanje portretov teh žensk je pri avtorici povzročilo etično dilemo, saj sovraži fotografe, ki se »potopijo v prostor in nato odidejo« (Smyth 2019). Fotograf Sebastião Salgado to rešuje s fotografiranjem »od znotraj« – s svojimi subjekti gradi odnos, zavezan je etnografskemu pristopu, ki daje prednost vpetosti v skupnosti, v katerih deluje (Key 2011, 425). Da bi ustvaril trajno evidenco lakote v afriški regiji Sahel, je Salgado na terenu ostal 15 mesecev. Čeprav že iz izjave Lise Barnard veje želja po tem, da bi spoznala portretiranke kot osebe, iz knjige ne razvidimo, ali ji je to uspelo. V oči bode predvsem dejstvo, da ob vsem spremnem besedilu (ni ga malo) avtorica v notranjosti ne da besede ženskam, o katerih razpravlja; na straneh stojijo kot neme figure, zanje pa govorijo drugi.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Opazovanje dela žensk, ki jih je srečala v Peruju, je avtorico pripeljalo do Heideggerjeve filozofije in njegove teze o orodju kot podaljšku človeškega telesa, ki se s človekom tako celostno zlije, da postane nevidno, dokler se ne zlomi ali umanjka (Smyth 2019). Ženske v Peruju si na roke pritrdijo kavelj, podoben kremplju, ki jim pomaga grabljati in brskati skozi kamenje, svoje zvezanosti z orodjem (in dejstva, da v očeh kapitala tudi one só orodje) pa ne opazijo. Na fotografiji Lise Barnard je poudarek na orodju in preparatih (kot ključnih faktorjih pridobivanja zlata) prisoten v celotni knjigi, tudi v poglavju The Fox and The Rooster, kjer avtorica raziskuje predanost, s katero so se ljudje zlato trudili obvarovati tudi v najtežjih časih. Ko so nemške sile 1940 svojo pot nadaljevale proti Københavnu, so se znanstveniki na inštitutu Bohr’s Institute of Theoretical Physics morali odločiti, kam z zlatom od Nobelovih nagrad. Potopili so jih v zlatotopko, »kraljevo vodo«, da so se utekočinile, in jih postavili na visoko polico med preostale kemikalije in preparate. Nemci jih niso našli. Aqua regia, zlatotopka ali dobesedno prevedeno kraljeva voda, je zmes dušikove in klorovodikove kisline: njena velika sposobnost je rešiti žlahtne kovine, a lahko proces privede tudi do številnih nesreč. S Heideggerjem lahko razlagamo tudi naslov dela: kanarček v rudniku premoga je barometer nevarnosti, saj umre, če se v prostoru poveča raven metana ali ogljikovega dioksida, kladivo pa je na drugi strani povezano prav s konceptom orodja kot nečesa, kar je vseprisotno in na kar z lahkoto pozabimo (Smyth 2019). »Razlog, zakaj me je zanimalo zlato, je to, da je njegova vrednost zelo skrita,« je Barnard še povedala za British Journal of Photography, kjer obenem namigujejo, da je – ob novih tehnologijah, preplavljenih s fotografijami – podobno skrita tudi vrednost (dobre) fotografije. V tem smislu v delu pogrešam razmislek o pomenu zlata v sami fotografski produkciji,2 saj se ga v tem segmentu uporablja skoraj od rojstva fotografije same.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Avtorica slednje na neki način le naslovi v enem od zadnjih poglavij, kjer se ukvarja z reciklažo tehnologije na Kitajskem in ekstrakcijo zlata iz vezja naprav. Tudi zaradi reportažnih fotografij, ki predstavljajo postopek ekstrakcije in pretvarjanja zlatih delcev za nadaljnjo uporabo, je to del, ki nas kot individuume morda najbolj neposredno zadeva. Elektronski odpadki postajajo najhitreje rastoči vir odpadkov na svetu, namesto recikliranja pa jih večino izvozijo in odlagajo na območja po Aziji in Afriki, vključno s Kitajsko, ki je največji svetovni uvoznik in ima znotraj svojih meja 70 odstotkov e-odpadkov z vsega sveta. Odpadki pogosto vsebujejo neželene snovi, kot so svinec, živo srebro in kadmij, ki so nevarni za zdravje ljudi in okolje, vseeno pa nezakonitih ekstrakcij (kot v primeru pretapljanja zlata z zlatotopko) to ne ustavi. Ko gre za zlato, se tveganje praviloma umakne dobičku.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Zaradi omejenega dostopa je bilo fotografiranje težavno predvsem na Kitajskem. Barnard se je morala dogovoriti za obiske majhnih obrtnih delavnic; možnosti, da bi smela fotografirati v večji tovarni, ki se ukvarja z ekstrakcijo, pravzaprav ni bilo. Naprave, iz katerih pozneje pridobivajo zlato, največkrat pripotujejo pod oznako »surova plastika«; iz enega od večjih pristanišč v Hongkongu jih izvažajo na druga ozemlja, zlato pa se nato vrne v Hongkong, kjer ga prodajo industriji nakita. Nakit, ki na fotografiji izgubi svoj blišč, v delu postane nekaj »popreproščenega«, nekaj, kar ne upraviči vsega tveganja in krivic, ki pritičejo pridobivanju zlata. Zlate verižice, uhani in celo zobje na fotografijah izgubijo svojo (umetno ustvarjeno) moč; vidimo jih kakor kič na stojnicah, brez pretiranega sijaja, vzvišenosti. Barnard dejansko deluje proti klišejem. Orodje je zanjo več od produkta, človek je v njenem delu več od zlata.

Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

Ljudje, ki danes v Kaliforniji iščejo zlato po rekah in dolinah (avtorica jih predstavi v poglavju All that Glitters is not Gold), dokazujejo, da je proces iskanja lahko tudi zgolj prepričanje (ali način življenja), ne pa nujno težnja po zaslužku kot končnem in ultimativnem cilju. Portreti posameznikov, ki po rečni strugi kopljejo v upanju na srečo, in sprejemajo, da vsak svetleči delček še ni zlato, dajejo misliti, da človeštvo v želji po bogastvu vseeno ni pripravljano uničiti vsega, kar diha in živi. Barnard v nadaljevanju ponudi hladno prho. Strah, da smo dosegli vrhunec pridobivanja, je v zadnjih letih zgolj pospešil prizadevanja za razvoj tehnologije za rudarjenje asteroidov (Wilson 2019). Barack Obama je leta 2015 podpisal zakon, ki daje državljanom ZDA pravico do kapitalizacije in rudarjenja virov v nebesnih telesih, kot so na primer asteroidi. Zlato in srebro torej tudi danes nista le vojni plen, ampak sredstvo, s katerim se lahko financirajo in izvajajo potencialni konflikti in vojne, vsekakor pa se z njim vseskozi napaja hegemonija peščice. Pri tem pa vendarle ni pomembno zgolj to, katera stran ima največ zlata, temveč prej to, katera stran ga izkorišča bolj preudarno (Barnard 2019, 195). In pa seveda to, katera stran bo v času napetosti načine za pridobivanje iznašla prej. Salgado je leta 1986 v klasični črno-beli reportaži predstavil rudnik Serra Pelada in na tisoče premočenih rudarjev. Barnard je svoje raziskovanje zasnovala širše. Če Salgado skozi izbrano točko vstopa v celoto, Barnard skozi širšo perspektivo vstopa v vsakega posameznika, ki tako ali drugače »živi« z zlatom (pa četudi zgolj z uporabo mikrovalovne pečice, ki se ponaša z zlatimi drobci v svojem vezju). V intervjuju za Financial Times je umetnica namignila, da bi sicer lahko fotografirala proces pridobivanja v enem samem rudniku od začetka do konca, vendar je prepričana, da vizualni eklekticizem zagotavlja natančnejši prikaz našega sveta (Wilson 2019). To je v svetu, ki omogoča toliko vizualnih izkušenj z vseh strani, zelo smiselno. Pri tem ključno razliko naredi združevanje raznorodnih segmentov, od geoloških prerezov do klasične besedne reportaže. Vendar morda ne bi škodilo, če bi umetnica ob vsem prikazanem dala še besedo ljudem, ki s pridobivanjem zlata živijo in ki lahko govorijo.

Reference

  • Barnard, L. 2019. The Canary and The Hammer. Mack Books.
  • Ellis, P. 1975. Gold in Photography: Evolution from early artistry to modern processing. Gold Bull. Dostopno tukaj.
  • Key, T. 2011. Building Solidarity with Subjects and Audience in Sociology and Documentary Photography. Sociological Forum, 26/2.
  • Smyth, D. 2019. Lisa Barnard’s investigation into the troubled history of gold. Dostopno tukaj.
  • Wilson, J. C. 2019. Lisa Barnard – The Canary and The Hammer. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Fotografije objavljene z dovoljenjem MACK Books.
All images: courtesy of MACK Books.

Opombe

  1. »What is Freedom? Ye can tell
    That which Slavery is, too well,
    For its very name has grown
    To an echo of your own.«
  2. Prvi, ki je predlagal uporabo zlata za namene ustvarjanja fotografije, je bil francoski fizik Fizeau leta 1840 (predlagal je uporabo zlatega klorida za toniranje dagerotipij) (Ellis 1975,  7–8).

The Canary and The Hammer
Lisa Barnard
MACK books, 2019

Število strani: 200
Velikost: 20 × 29 cm
ISBN 978-1-912339-33-4
september 2019

Ko gre za zlato, se tveganje praviloma umakne dobičku.
Lisa Barnard, iz fotoknjige The Canary and The Hammer, založba MACK, 2019. Z dovoljenjem avtorice in založbe MACK.

The Canary and The Hammer
Lisa Barnard
MACK books, 2019

Število strani: 200
Velikost: 20 × 29 cm
ISBN 978-1-912339-33-4
september 2019

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.