Ponjava drugič

Ponjava drugič

Razstava Ponjava 2, galerijska postavitev v levem krilu Objekta 2 / Tobačna, Ljubljana. Foto: Tine Lisjak.

Ponjava 2 je letna pregledna razstava najboljših študijskih projektov katedre za fotografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tako kot lanska Ponjava je bila tudi letošnja sprejeta s solidno mero zanimanja in razumevanja, predvsem pa radovednosti, kaj vse nam prinašajo mladi umetniki, ki so pri koncu študijske poti. Študentje so vsaj leto dni aktivno delali na svojih projektih in v skladu s študijem preizpraševali medij fotografije. Rezultat so umetniška dela različnih dimenzij in medijev, ki naj bi vsebovala dolgotrajno razvijajoč, praviloma smiseln koncept. Vprašanje je le, kako se to odraža na razstavi in ali so s svojimi deli dostavili tisto, kar so želeli. Podrobneje je obravnavanih šest izbranih projektov z razstave.

Na območju Tobačne v Ljubljani so v začetku junija znova odprli razstavo zaključnih del katedre za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Razstavo so v skladu z nastajajočo tradicijo vzpostavljanja tovrstnih predstavitev zunaj akademije ponovno poimenovali Ponjava, logično oštevilčeno s številko dve. Gre za skupinsko razstavo izbranih študentskih projektov iz študijskega leta 2021/22. Sodelovali so študentje druge in prve stopnje. Namen te razstave ni zgolj približati fotografijo širši publiki in ji pokazati, da fotografija in njen študij že davno ne pomenita zgolj šklocanja in razstavljanja uokvirjenih printov, pač pa omogočiti študentom osebno soočenje z umeščanjem njihovih del v konkretnejši razstavni prostor, resničen stik z zunanjimi obiskovalci in mediji. Ravno zaradi širokega odmeva lanske Ponjave in dobre medijske pokritosti so imeli nekateri študentje prvič izkušnjo izpostavljenosti časovnemu in družbenemu pritisku realiziranja razstave, skupinskemu delu, sprejemanju kompromisov in prilagajanju tako prostoru kot kolegom umetnikom, mentorjem, koordinatorjem projekta, nenazadnje tudi oblikovalcem in tehnikom. Seveda so bili nekateri umetniki na razstavi že poznani ali pa so se na samostojnih in skupinskih razstavah v preteklosti že predstavljali v uveljavljenih institucijah.1 Pa vendar je študentska razstava ponudila nekoliko več svobode in možnosti stopanja prek meja udobja ali omejitev razstavnega programa galerij. Po drugi strani je to tudi platforma, na kateri se nekateri umetniki z razstavljanjem in razstavnim procesom srečujejo prvič. Ponjava je namreč mišljena kot varen prostor, ki spodbuja eksperimentalnost in drznost ter v katerem posameznik v polprofesionalnem okolju uresničuje svoje ideje, ima mentorstvo, med procesom in izvedbo pa se spoprijema tudi s pomisleki in kritiko.

Razstava Ponjava 2, galerijska postavitev v desnem krilu Objekta 2 / Tobačna, Ljubljana. Foto: Tine Lisjak.
Razstava Ponjava 2, galerijska postavitev v desnem krilu Objekta 2 / Tobačna, Ljubljana. Foto: Tine Lisjak.

Znotraj ljubljanske Tobačne izbran dvokrilni kompleks Objekt 2 s prostornostjo, surovostjo, stenskimi nišami, stebri in lesenim stropom z izpostavljenimi tramovi omogoča številne možnosti za iznajdljive postavitve, istočasno pa prostor sam po sebi deluje izjemno ambientalno in nenazadnje, zaradi podolgovatega tlorisa, stebrov, niš in temačnosti, spominja na notranjost zapuščene sakralne arhitekture. Razmislek je bil tako potreben že pri zasnovi razstave in postavljanju del – kako izkoristiti prostor in prednosti, ki jih ponuja, in katera dela izbrati, da bodo v prostoru prišla do izraza.

Tako kot lani je tudi letošnja Ponjava 2 delovala v obliki pop-up razstave. Trajala je pičle štiri dni, s prijetno otvoritvijo, dvema javnima vodstvoma in predstavitvijo 16 projektov je nastopila kot kratek, a zadovoljiv podaljšani vikend. Zajemala je videoprojekcije, animacije, raznovrstno plastiko, zine, instalacije, umetno inteligenco, obdelavo lesa, stiropora in lanenega olja pa tudi razglednice, analogno fotografijo, antotipijo, tisk in glasbo. Tema letošnjega raziskovanja študentov drugostopenjskega programa je bil izrez. Ta je v fotografiji in njeni praksi vseprisoten in ponuja eksperimentiranje tako v tehničnem in fizičnem kot tudi v konceptualnem smislu, istočasno pa narekuje spopadanje s procesi redukcije (izrez je sam po sebi vedno reduktiven) na eni in ekstenzije (hkrati želimo z izrezom povedati nekaj novega in pomembnejšega kot pred posegom) na drugi strani. Ideja izreza je tako predstavljala glavno izhodišče za individualne projekte magistrskih študentov, izbranci s prve stopnje pa so praviloma razstavili diplomska dela. Poleg očitnega izziva postavitve v prostor in kombiniranja raznovrstnih del se je bilo treba sprijazniti tudi s kakšnim odvzemom ali dekonstrukcijo umetniškega dela.

Bor Cvetko, Razstava, 2021–2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.
Bor Cvetko, Razstava, 2021–2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.

Slednjo je izpeljal Bor Cvetko pri svojem delu Razstava (2022). Gre pravzaprav za knjigo, zbirko fotografij, ki so lani nastale ob zaključevanju diplomskega dela. Na tokratni razstavi je knjigo razstavil in posamezne strani enakomerno razporedil po steni. Razstavljene so bile tudi platnice, ki so v obliki priprte knjige posegale v prostor in gledalca opominjale na prvotni format. Za tiste, ki so delo poznali in so knjigo v njeni primarni obliki že videli, je bila razčlenitev po steni najverjetneje smiselna, če ne vsaj sprejemljiva. Za nove opazovalce pa je bila izredno dobrodošla razlaga projekta oziroma avtorjevo razmišljanje o konceptu razstav in razumevanju odnosa med fotografijo in razstavljanjem. Bora Cvetka je namreč zanimal pomen razstavljanja, srž razstave kot zbirke predmetov postavljenih na ogled, še bolj pa gledalčeva percepcija razstav in njegovo doživljanje ter dojemanje razstave prek fotografije, ki to isto razstavo dokumentira. Med procesom raziskovanja je preučeval prostore in zbiral fotografije naključnih instalacij v javnem prostoru, na parkiriščih, gradbiščih in ulicah. Njegova zbirka fotografij tako sestoji iz številnih vsakdanjih predmetov, ki – izolirani v naravno ekshibicionističnem prostoru – delujejo enako kot razstavljena umetniška dela v galeriji. Avtor je sporočal, da je vsaka stvar, vsaka ograja in arhitekturni element v resnici razstavljen, še posebej, če je fotografiran na temu primeren način. Odločitev, da fotografije iz knjige predstavi po principu salonskih slikarskih razstav, je bila izjemno prefrigana, a je od gledalca terjala tudi poznavanje knjige, ki je bila v preddverju Ponjave 2 na voljo za ogled in nakup.

Pri vhodu v dvokrilni kompleks pa nas je v preddverju pozdravilo delo Roka Černezla z naslovom Kubus 2.0 (2022). Avtor je proces preizpraševanja medija z ukvarjanjem z aktivizmom in umetno inteligenco materializiral v preprosti instalaciji, ki je vsebovala večji ekran in kamero. Ta je slehernega prišleka posnela in ga v živo predvajala na ekranu, na katerem se je vršila koda oziroma algoritem, prek katerega naj bi program prepoznaval mimoidoče obraze. Vizualno je tehnologija spominjala na odlomke novic o naraščajoči problematiki nadzornih kamer v kombinaciji z izpiljeno umetno inteligenco, ki jo za nadzor prebivalstva in njihovo hipno identifikacijo uporablja denimo Ljudska republika Kitajska. Ko se je oseba pojavila na ekranu, ji je program uokviril obraz in poleg izpisal njeno ime. Okvirček je sledil obrazu, dokler ni izginil izpred objektiva. Avtor se je spraševal o morebitni etični rabi tovrstnih tehnologij, istočasno pa opozarjal na njihovo omejenost in kompromisnost. Algoritem v Kubusu je namreč naučen prepoznavati obraze iz omejene baze podatkov, ki zajema zgolj trenutne profesorje z akademije. Algoritem, ki je zamejen z (ne)znanjem svojega avtorja, je tako sam po sebi nenatančen, rezultat pa zavajajoč. Ob vstopanju na razstavišče je obiskovalcu prek terminala in tekočih izpisov konstantnih odločitev nevronske mreže pogled uhajal na lastno podobo, kjer ga je program samozavestno, a lažno zamenjal za denimo Petra Raucha ali Emino Djukić.

Rok Černezel, Kubus 2.0., 2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.
Rok Černezel, Kubus 2.0., 2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.
Rok Černezel, Kubus 2.0., 2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Zajem zaslonske slike na otvoritvi razstave.

Slaba polovica razstavljenih projektov je bila zelo osebne narave, v katerih so avtorji izhajali iz lastnih občutenj, navad, prostorov in travm. Podobno kot lani so v razstavo vključili medij zina, ki postopoma pridobiva ugled pri slovenski publiki in počasi, a z gotovostjo vstopa na sceno. Vita Tušek je predstavila svoj simpatični Dvozin (2022), ki je, kot narekuje ime, sestavljen iz dveh delov. Avtorico fascinira izdelovanje zinov, saj najbolje ponazarjajo njeno strast do papirja in tiska. V okviru teme nelagodja se je ukvarjala s svojo telesno višino in odzivi nanjo. V prvem manjšem zinu Ti si ful vlka so zbrani komentarji ljudi, ki že vse njeno življenje nenehno izpostavljajo njen videz. Zin o tem, kako so ljudje opazili Vitino velikost, je tako mestoma humoren in izjemno iskren, dopolnjuje pa ga drugi, nekoliko intimnejši zin. Ta je bil razstavljen na tleh in je bil, kot pritiče avtorici, ful velik zin. Zin je bilo mogoče listati, na njem pa so bili povečani in izrezani avtoportreti umetnice v spremljavi z detajli zakrivljene palice iz kirurškega nerjavečega jekla, ki jo je za potrebe zdravljenja bolezni več kot dve leti nosila v prsnem košu. Celoten projekt je zaokrožal gradnjo osebne identitete, ki je tako fizična kot tudi družbena, prevevalo pa ga je soočanje s travmo na način, ki je stoičen in humoren hkrati.

Vita Tušek, Dvozin, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.
Vita Tušek, Dvozin, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch. Foto: Tine Lisjak.

Drug zelo oseben projekt, pri katerem avtorica prepleta koncept želje, motivacije in intimnega soočanja z objektom, je že štiri leta trajajoča fascinacija nad Kamniškim sedlom. Nataša Ilec Kralj v svoji fotografski praksi prepleta popolno predanost izbranemu idealiziranemu objektu, hkrati pa to isto fascinacijo in posledični nastanek umetniškega dela raziskuje in pojasnjuje z Lacanovim konceptom želje v povezavi s psihoanalizo. Projekt Neodtujljivo (2018–) in njegov proces nastajanja sta bila tudi osrednja tematika avtoričinega magistrskega dela, leta 2021 pa je bil projekt predstavljen tudi v sklopu razstave sodobne kinetične keramike v Layerjevi hiši v Kranju. Delo namreč vsebuje številna kiparska dela, natančneje detajlne odlitke Kamniškega sedla v keramiki, ki jim je avtorica postopoma dodajala zemljo izpod tega alpskega prevala. Posamezni odlitki so z dodajanjem prsti postajali vedno manj obstojni in celoviti. Materija dejanske geološke tvorbe je podobo objekta poželenja počasi pretvorila v neprepoznaven šoder. Kiparskemu segmentu, ki je poln soočanj s fragmentarnostjo in nestabilnostjo, se pridružujejo tudi manjše analogne fotografije Kamniškega sedla. Te, skorajda skrite v prostoru, so od gledalca zavoljo bližjega in natančnejšega ogleda terjale kakšen predklon ali počep. A ravno ta pogled na objekt, četudi zgolj na fotografijo, je bil ključnega pomena, saj ravno iz njega izhaja avtoričina želja materializirati obsesijo, ki prinaša zadovoljitev in iz katere je nenazadnje vzniknilo umetniško delo.

Nataša Ilec Kralj, Neodtujljivo, 2020. Mentorica: doc. Kristina Rutar. Foto: Tine Lisjak.
Nataša Ilec Kralj, Neodtujljivo, 2020. Mentorica: doc. Kristina Rutar. Foto: Tine Lisjak.

Na razstavi sta bili tudi dve projekciji, in sicer delo Plaz_beta_1.3 (2022) Oskarja Kandare, ki skupaj z zvokom računalniško simulira gorski plaz, in delo Kaje Škorjanc imenovano Odmik (2022). Slednje je kratek plesni film z zvočno spremljavo, ki ga je avtorica ustvarila v iskanju odmika od resničnosti, s plesom in osredotočenostjo na sedanjost pa se otepa stresa in vsebinskih prenasičenosti. Na posnetku so mlada dekleta, ki plešejo in se v ritmu elektronske glasbe predajajo čustvom in izražanju z gibom. Delo je bilo izredno dobro postavljeno v prostor, saj se je sivkasto ozadje objekta na Tobačni zlilo z betonskim okoljem, v katerem je bil film posnet. Projekcija je tako navidezno vstopila v prostor, gledalcu pa vzbudila občutek, da je na predvajanem rejvu.

Kar nekaj projektov se je ukvarjalo z raziskovanjem in razumevanjem pojma prostora. Lana Soklič se v svoji praksi mehanskih modifikacij in preigravanju tehnik ukvarja s konceptom domačnosti. Svoj dom in prostore akademije je s popačenjem in načrtnimi tehničnimi nepravilnostmi fotografirala tako, da so postali tuji, strašljivi in neprijetni. Kako se gradi udobnost, se je spraševal tudi Markus Michael Röder, ki je pri svojem projektu The Hunter’s Cabin (2022) raziskoval prostor kot nekaj, kamor se ustvarjalec umakne in uteče v nov proces dela. Ta umik v novi prostor je prikazal s fotografijami odmaknjene družinske lovske koče in postavljaškim interierjem, ki na prvi pogled priča o uspešnem, a skrajno neokusnem lovskem turizmu. Na razstavi je izstopala prostorska instalacija Lane Požlep z naslovom Armatura (2022), v kateri je obravnavala lastnosti in identiteto gradbišč kot začasnih prostorov transformacije iz nepoznanega in tujega v domačega in ljubljenega. Proces udomačitve prostora in asimilacije se je pri njej zgodil prek fotografije, nenehno vračanje na isti kraj pa ji je omogočilo, da ga razume. V svojem delu je tako združila najočitnejša elementa te izkušnje: fotografijo in beton. Instalacija je sestavljena iz belih površin in betonskih elementov, ki so bili na lesenih podstavkih razporejeni po prostoru. Projekt Lane Požlep je nagovarjal gledalca k natančnejši pozornosti in kančku intuitivnosti pri vzpostavljanju odnosa z različnimi prostori in arhitekturo. Nenazadnje smo ljudje tisti, ki gradimo identiteto prostorov, naj bo to dom, akademija, nakupovalni center, park ali cerkev. To delo je bilo eno od številnih na razstavi, ki na prvi pogled niso bila preveč zgovorna ali lahko doumljiva. Da je obiskovalec lahko užival ob delu in ugotovil, kaj zanima avtorico in kakšen je bil njen proces dela, je terjalo trenutek ali dva več pozornosti kot nekatera druga dela, še optimalnejša pa bi bila avtoričina ali kuratorjeva razlaga. Strah pred postavitvami, ki ne vsebujejo distinktivnih podob ali dejanskih fotografij, v javnosti še vedno vztraja in neupravičeno meče senco na ustvarjalce, ki navkljub študiju fotografije v praksi presegajo lastni medij ali pa se temu popolnoma odpovedo. V številnih primerih je nerazumevanje vsebine zaradi nekonvencionalnega končnega videza izgubljena priložnost za odlično izpeljan projekt ali idejo, s katero bi se morda poistovetili, si jo zapomnili ali jo zgolj visoko cenili. Dialog med gledalcem in umetniškim delom se praviloma zlahka vzpostavi, negotova pa je njegova jakost, kakovost ali gledalčevo zadoščenje.

Lana Požlep, Armatura, 2022. Mentorica: doc. Emina Djukić in doc. Tomo Stanić. Foto: Tine Lisjak.
Lana Požlep, Armatura, 2022. Mentorica: doc. Emina Djukić in doc. Tomo Stanić. Foto: Tine Lisjak.

Morda bi bilo treba letošnjo Ponjavo primerjati z lansko in ju ovrednotiti glede na to, katera je bila boljša, zanimivejša, kakovostnejša, celo drznejša ali bolje zapomnljiva. V nasprotju z lansko Ponjavo sta letos oba prostora ostala svetla, s prižganimi lučmi, pogrešili smo modno fotografijo in kakšno delo razstavljeno na zunanji strani objekta. Pa vendar gre pohvala za letošnjo bolje strukturirano zloženko in bolje označena dela. Zelo dobrodošla je tudi ponovna odločitev za manjšo pop-up prodajalno in dvakrat ponovljeni vodstvi. Dvom, zakaj v zloženko (ki poleg vodstva edina ponuja informacije o novopečenih delih) vključiti zgolj opise umetnin, ki so jih avtorji napisali sami, pa vseeno ostaja. Pri nekaterih opisih je vsebina težje razumljiva in jo očitno posreduje nekdo, ki se s projektom ukvarja že dlje časa. Zato se bistvo projekta ali konkretnejša povezava med avtorjevo prakso in dejanskim delom na razstavi izgubi. Povsem razumljivo je, da se študente spodbuja k razmišljanju in predstavljanju idej javnosti na način, da jih zapišejo v obliki obrazstavnega besedila. Kljub temu bi v tem primeru koristile opombe in dopisi mentorjev, ki bi dela osmislili tako, da bi razlage primarnih ne-piscev povezali v razumljivo in zaključeno celoto. Če je cilj vsakoletno Ponjavo vzpostaviti kot tradicijo in razstavo prikazovati kot odskočno desko za sodelujoče študente, bi bilo to treba storiti; ne toliko za študente, ki poznajo celostno bit svojega projekta (a ga morda ne znajo (več) primerno ubesediti), ampak za širšo publiko, ki si bo ta dela ogledala. Iz istega razloga so kakšna dela neupravičeno ostala spregledana, četudi jih je bila večina odlično postavljenih in so v poplavi različnih medijev dosledno funkcionirala kot regularna sodobna skupinska razstava.


Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

Opombe

  1. Projekte umetnice Tilyen Mucik smo nazadnje lahko videli v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki na razstavi Vegetacije in v Cankarjevem domu na razstavi Onkraj objektiva, Natašo Ilec Kralj pa v Layerjevi hiši v Kranju na razstavi sodobne kinetične keramike.

Ponjava 2
Tobačna / Objekt 2, Ljubljana
10. junij – 14. junij 2022

Študentke in študenti: Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Tina Dernovšek, Nataša Ilec Kralj, Valerija Intihar, Oskar Kandare, Tine Lisjak, Tilyen Mucik, Hana Podvršič, Lana Požlep, Markus Röder, Lana Soklič, Kaja Škorjanc, Vita Tušek, Lara Žagar

Mentorice in mentorji: doc. mag. Emina Djukić, doc. Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Klemen Ilovar, doc. dr. Tomo Stanič, doc. Kristina Rutar

Ponjava je namreč mišljena kot varen prostor, ki spodbuja eksperimentalnost in drznost ter v katerem posameznik v polprofesionalnem okolju uresničuje svoje ideje, ima mentorstvo, med procesom in izvedbo pa se spoprijema tudi s pomisleki in kritiko.

Ponjava 2
Tobačna / Objekt 2, Ljubljana
10. junij – 14. junij 2022

Študentke in študenti: Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Tina Dernovšek, Nataša Ilec Kralj, Valerija Intihar, Oskar Kandare, Tine Lisjak, Tilyen Mucik, Hana Podvršič, Lana Požlep, Markus Röder, Lana Soklič, Kaja Škorjanc, Vita Tušek, Lara Žagar

Mentorice in mentorji: doc. mag. Emina Djukić, doc. Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Klemen Ilovar, doc. dr. Tomo Stanič, doc. Kristina Rutar

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.