Odsotnost v času pričakovane pristnosti

Nataša Berk

Odsotnost v času pričakovane pristnosti

Nataša Berk

Nataša Berk: Instagram Art, 2016–ongoing.
Z zabrisovanjem svoje vizualne identitete v javnem virtualnem prostoru, kar je v obdobju vsesplošne ekstravertnosti in narcisizma skoraj subverzivno početje, se obrača proti postulatom dominantne kulture.

Zavestno grajenje lastnega prepoznavnega pečata je skozi zgodovino postala nenapisana konvencija mnogih ustvarjalcev s področja vizualne umetnosti. Takšno ustvarjanje osebnih znamk, ki temeljijo na formalnih ali vsebinskih elementih, se v današnjih družbenih in ekonomskih razmerah pričakuje od umetnikov. Hkrati pa je danes v umetnosti in vizualni kulturi združevanje različnih praks in medijev v posameznem opusu ali delu, kakor tudi neuvrščenost v sočasne kanonizirane umetniške žanre, dokaj pogost pojav. Nataša Berk je vsekakor ena od umetnic, katere delovanje v preteklih petnajstih letih bi bilo težko enoznačno definirati. Njeno prakso je mogoče označiti preprosto kot ustvarjanje podob in situacij, ki na različne načine izzovejo prejemnike k odzivu.

V svojem nedavnem performansu v sklopu festivala Fotopub (4. 8. 2018) je povabila obiskovalce na avtobusno postajo v Novem mestu. Publika je lahko izbrala plačljiv ogled dogajanja z avtobusa (v vrednosti 2 EUR) ali brezplačen ogled akcije od zunaj. Avtobus, za katerega krmilom je sedela avtorica sama, se je dodobra napolnil, nakar je z vzvratno vožnjo ustvarila perfektno belo krožnico na prostranem parkirišču. Nato je pohodila plin, zapeljala proti cesti, na križišču ustavila in izstopila, vožnjo pa je ob zmernem negodovanju nadaljeval voznik, ki je bil ves čas prisoten v vozilu, motril situacijo in čakal, da prevzame krmilo. Avtorica se namreč ni smela vključiti v promet, saj nima vozniškega dovoljenja za upravljanje avtobusa – bi si ga pa, kot pravi, neizmerno želela. Z akcijo je ubila dve muhi na en mah: uresničila je svojo aspiracijo (voziti avtobus) in potnikom omogočila nenadejani izlet do bližnjega Otočca, kjer so postali, dobili sendviče, se sprehodili in se nato, obogateni z izkušnjo, vrnili na izhodišče.

Nataša Berk, performance as part of the Fotopub Festival, Novo mesto, 4. 8. 2018.

Nataša Berk, performans v sklopu festivala Fotopub, Novo mesto, 4. 8. 2018.

Skoraj nemogoče je objektivno ovrednotiti, kaj se je zgodilo v sklopu tega performansa, saj so pričakovanja, razpoloženja, izkušnje in nazori udeležencev vselej zelo različni. Nemogoče bi bilo namreč popisati in obdelati vse njihove odzive. Ključen element akcije je bilo torej presenečenje in vse, kar je ostalo za njo, so izkustva udeležencev in fotografska dokumentacija, ki je bila že v toku priprav na akcijo odmerjeno plasirana skozi družbena omrežja – dogodek je pač neizbežno treba promovirati. Na prvi pogled to delo sledi postulatom konceptualne umetnosti ali, še bolj neposredno, tako imenovane relacijske estetike, kjer umetniki namesto objektnih umetniških del ustvarjajo okolje, v katerem ljudje kolektivno sodelujejo v določeni aktivnosti.

A praksa Nataše Berk je mnogo bolj izmuzljiva od zgolj omenjene formule. Njeno delovanje je namreč bolj izjemoma umeščeno v varno zavetje umetnostnih institucij ali omejeno na kontrolirane akcije v javnem prostoru. Umetnica ustvarjanje namreč dojema kot integralni del vsakdanjega življenja, kar se dosledno in neprekinjeno odvija že vrsto let. Hkrati pa svojega delovanja ne vidi nujno kot umetniško ustvarjanje, saj običajno ne upošteva zakonitosti sveta sodobne umetnosti, ki teži k zaključenim in oprijemljivim umetniškim delom ter ustvarjanju preglednega opusa. Njene javne akcije so običajno intuitivne, nepredvidljive, včasih nenajavljene in skoraj neopazne. 

Te akcije se nenehno odvijajo tudi na omrežjih svetovnega spleta, kjer Nataša Berk vsakodnevno predstavlja obsežno vizualno produkcijo. Osredotoča se na ustvarjanje podob z najrazličnejšimi sredstvi, najsi bo to besedilo, fotografija, video ali kombinacija vsega tega. V zadnjem času za svojo distribucijsko platformo uporablja družbena omrežja, kot sta Instagram in Facebook, skozi katera lahko najboljše utelesi svojo željo po komunikaciji s kar najširšo javnostjo. V tem duhu nastajajo dokumentarne ali režirane fotografije, ki so v procesu pogosto poljubno manipulirane. To so denimo podobe prostorov ali ljudi, obdanih s figuricami živali ali vojakov, dopolnjene z najdenimi podobami ali generičnimi simboli mobilnih aplikacij. Spet drugič se v maniri konkretne poezije poigrava z besedami in slogani, ki jim z brisanjem skrbno določenih delov spreminja pomen. 

Proces ustvarjanja tekstovnih in/ali vizualnih haikujev običajno temelji na povsem razpoloženjskih in vizualnih impulzih. Zanimajo jo predvsem kompozicija, sugestivnost podobe in njen prvinski učinek. Posledično dela nastajajo hitro, impulzivno in množično, medtem ko je način dela pogojen s tehnologijo. V zadnjih letih umetnica ustvarja izključno s pomočjo pametnega telefona, pri čemer je omejena s tehnično kakovostjo kamere, zmogljivostjo manipulacijskih orodij in okvirjem ekrana, po drugi strani pa ji prav to daje mobilnost, svobodo in hitrost.

Njene podobe in vsebine zatorej najboljše delujejo v okviru distribucije skozi družbena omrežja, kjer se z znatno mero ironije poigrava s pričakovanji družbe in konvencijami vizualne kulture. Mnoga dela bi bilo tako moč označiti kot digitalne kolaže, ki kombinirajo besedila in podobe na sugestiven način, poslužujoč se principov reklamne industrije, ki prikazuje poželjive življenjske sloge, in množičnih medijev, ki poročajo o zgodbah o uspehu. Zaradi tega se ta neskončna serija neoprijemljivih, nematerialnih in minljivih del le redko pojavlja v galerijskih prostorih. Njihovo mesto ostaja v virtualnem svetu, kjer so obkrožena z neštetimi konkurenčnimi vsebinami.

Eno zgodnejših del, ki se je za javnost odvilo izključno v virtualnem prostoru svetovnega spleta, je Poly Play (2004), za namene katerega je umetnica sestavila glasbeno skupino, v kateri je vloge vseh štirih članic odigrala sama. Poleg tega je sleherni nadela identiteto in ime. Z nekaj predhodne vadbe je odigrala vse inštrumente, posnela glasbo in koncertni video, kjer se njena pomnožena podoba pojavi na položajih vseh članic. V predstavljeni skladbi je moč prepoznati številne klišejske fraze tedanje popularne glasbe, vključno z nemotečim in neškodljivo pozitivnim besedilom. Po objavi posnetka na kanalu Youtube je skupina razpadla, bojda zaradi nesoglasij s svojo pevko.

Ob natančnejšem vpogledu v njena dela postane jasno, da se različne identitete Nataše Berk skozi čas kontinuirano pojavljajo v različnih situacijah. Številnim likom je avtorica nadela ustrezne pedigreje in karakterje, kar odločujoče vpliva na odločitev, v kakšni vlogi se bodo nemara ponovno pojavili. Pri tem je prav natančna psihološka karakterizacija likov ključnega pomena. Leta 2006 se je po prihodu s študija na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju preselila v Ljubljano in se z namenom pridobitve boljšega vpogleda v zakulisje sodobne umetnosti vpisala na šolo za kustose Svet umetnosti. Sredi študijskega procesa se je zaradi razhajanj s soudeleženci odločila tečaj zapustiti, a se je vanj vrnila z drugim imenom in identiteto – pojavila se je kustosinja Mojca Lešnik, ki se je ujela z ekipo in nato še vrsto let občasno pripravljala razstave sodobne umetnosti. Vest o njeni nenadni smrti je javnost doletela v trenutku, ko bi morala voditi pogovor z Natašo Berk v sklopu projekta Družina Horvat-Stegnar na Trienalu sodobne umetnosti U3 v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani. Dogodek, kjer bi se Nataša Berk zapletla v pogovor s svojim alter egom, je bil tako tik pred začetkom in pred zbrano publiko odpovedan.

Leta 2015 je v vlogi anonimne kustosinje pripravila razstavo Celo za DADA je čas preabstrakten, kjer je predstavila sodobne dadaistične umetnike. Seveda je že sama ideja o sodobnih dadaistih kontradiktorna, saj je gibanje Dada temeljilo na ideji o anti-umetnosti, ki danes več ne more biti kontroverzna in radikalna, saj je že davno kanonizirana v zgodovino umetnosti. Vsa dela za razstavo je ustvarila sama, medtem ko si je večino imen sodelujočih umetnikov izmislila. Kljub temu je bila to menda ena najbolj obiskanih razstav tega leta v Studiu UGM v Mariboru. Na ta način se je Nataša Berk posvetila fenomenu podobe z drugačnega stališča – kot ustvarjalka umetniških del desetine imaginarnih avtorjev ter kot odločevalka, ki jim daje mesto v zgodovini umetnosti.

Nataša Berk: Even for DADA the Time is Too Abstract, exhibition view, UGM Studio, Maribor, 2015.

Nataša Berk, Celo za »DADA« je čas preabstrakten, pogled na razstavo, UGM Studio, Maribor, 2015.

Z idejo posredovanja podobe skozi spletna omrežja se je ukvarjala v performansu in razstavi Revolucija brez plesa je revolucija, ki se ne splača (2017) v Kinu Šiška. Obiskovalcem otvoritve razstave je dala nalogo, da preko omrežja Youtube predvajajo glasbo po lastni izbiri, na katero bo sama plesala, medtem ko bo fizično dislocirana iz osrednjega dogajanja. Obiskovalci so avtorico videli le s pomočjo kamere, ki je na zid projicirala njen performans (mnogi so tudi dvomili, da se akcija odvija v realnem času), medtem ko sama ni videla publike, ampak je le slišala izbrano glasbo. S tem je onemogočila neposreden stik s publiko in ustvarila enosmerno komunikacijo, prav takšno, kot jo ponujajo kanali, kot je Youtube. S tem, ko ni videla in občutila, kako publika reagira na njen osamljeni ples, je izpostavila vprašanje sodobnega ekshibicionizma, ki se odraža skozi željo po vidnosti, potrebo po deljenju svojih izkustev z drugimi in priljubljenost voajerizma. 

Tako kot številna druga se tudi omenjeno delo naslanja na prevladujoči družbeni imperativ, po katerem se danes od posameznika pričakuje, da je komunikativen, prijazen, dostopen in vselej prisoten. Fotografski in video (avto)portreti ljudi v situacijah, ki bi jim jih lahko drugi zavidali, so na družbenih omrežjih najbolj zaželene in uspešne vsebine, saj si zanje posameznik prisluži največ simbolno stimulativnih odzivov. V delih Nataše Berk je zato moč zaznati, četudi nikdar neposredno, kritičen odziv na omenjene družbene pojave, ki pa jim s svojim ludističnim pristopom pričara humorno vzdušje, karikirajoč sodobne družbene imperative, kot so sreča, uspeh in denar. Odziva se na podobe na spletu in raziskuje, kako se njihovo ustvarjanje spreminja v odvisnosti od platforme, skozi katero so distribuirane javnosti, hkrati pa se posveča umetno ustvarjeni pozornosti, ki jo družbena omrežja omogočajo s funkcijami, kot so deljenje in všečkanje vsebin, kar posamezniku nenehno daje občutek, da je (vsaj začasno) v središču pozornosti.  

Morda najbolj neposreden in kritičen odziv na naravo sodobnih komunikacijskih omrežij pa se zrcali v njenem aktualnem in načrtno dolgoročnem projektu, v sklopu katerega briše lasten obraz s fotografij, ki krožijo po družbenih omrežjih. Ker se je danes skoraj nemogoče izogniti fotografskemu dokumentiranju pri udeležbi na javnih dogodkih, umetnica zahteva od fotografov, da njen obraz pred objavo zameglijo do nerazpoznavnosti oziroma, da preprosto ne objavijo fotografij, na katerih se pojavi. To seveda počne tudi s fotografijami, ki jih sama ustvarja in objavlja. Z zabrisovanjem svoje vizualne identitete v javnem virtualnem prostoru, kar je v obdobju vsesplošne ekstravertnosti in narcisizma skoraj subverzivno početje, se obrača proti postulatom dominantne kulture. Kljub temu pa prav z neomajno držo odsotnosti v času pričakovane pristnosti pridobiva novo in drugačno pozornost uporabnikov družabnih omrežij. Na ta način se mnoštvo njenih spletnih podob pretvori v univerzalne metafore stanja stvari vsakdanjika, ki je nezadržno prepleten z vizualno kulturo.   

Nataša Berk, Osebno dejanje cenzure, 2016
Nataša Berk, Osebno dejanje cenzure, 2016
Z zabrisovanjem svoje vizualne identitete v javnem virtualnem prostoru, kar je v obdobju vsesplošne ekstravertnosti in narcisizma skoraj subverzivno početje, se obrača proti postulatom dominantne kulture.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.si. Rok za predloge prispevkov (izvlečki dolžine 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 18.1. 2019. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 20.3.2019. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.org. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 30. september 2018. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.