Odprtje razstave Fundus prizadevanja Jasmine Cibic v Muzeju sodobne umetnosti (MSUM) v Ljubljani je potekalo ravno takrat, ko so uveljavljene norme za tovrstne dogodke nehale veljati – širjenje covida-19 je v veliki meri odplaknilo prijetno druženje in srkanje pijač med razstavljenimi deli, če so muzeji in galerije sploh ostali odprti. Tokrat so lahko hkrati vstopale samo skrbno preštete in z masko zaščitene skupine ljudi, preostali pa so morali potrpežljivo počakati zunaj, da so prišli na vrsto. Takšno napeto vzdušje je nemara nehote dokaj opazno poglobilo gledalčevo doživetje multimedijske in multidimenzionalne razstave Fundus prizadevanja. Splošno razpoloženje na večini tedanjih javnih dogodkov je bilo precej politično opredeljeno, kar je nenavadno za čas, ko, če smo dosledni, nismo v vojni; to je bilo še toliko bolj poudarjeno na dogodkih z izrazito politično razsežnostjo. Stali smo ob vznožju masivnega stopnišča, ki vodi navzgor do razstave, po betonski stavbi pa je odmeval vojaški marš malega bobna.
Ko je z razstave odhajal starejši par, mi je galerijska asistentka z varne razdalje končno pomignila in mi dovolila, da sem se povzpel po stopnišču. V ritmu koračnice sem se približal sobi, ki je bila z vseh strani zavešena s težkimi rdečimi zastori. Skoraj prepričan sem, da tistega dne nisem bil edini obiskovalec, ki je za opis prikazanega uporabil pridevnik »linčevsko«. Ko sem odšel po razstavi naprej, se je izkazalo, da gre za ponavljajočo se besedo, ki je ni mogoče odmisliti. Delo v prvi sobi z naslovom »Vsa ta moč se stopi v hrup« je performativna instalacija para bobnark, ki izmenjujeta ritem v zaključeni zanki. Obkrožajo ju poslikani mali bobni, ki dajejo vtis fiktivnih insignij, tako kot pač vse insignije, dokler jih ne sprejmemo, začnemo uporabljati in se navadimo nanje. Pri dizajnu na opnah bobnov gre za resnične predloge za zastavo Društva narodov, medvladne organizacije, ki so jo leta 1920 ustanovili v Ženevi, da bi s tem preprečili ponovitev grozot prve svetovne vojne. Uradne zastave niso nikoli sprejeli, saj so se bali, da bi en sam simbol vzbudil nacionalistična čustva znotraj tega prvega svetovnega poskusa transnacionalizma. Tudi koračnice in himne, ki sta jih igrali bobnarki, so zložili ljubiteljski in polprofesionalni glasbeniki, ki so poskušali doseči mednarodno enotnost (in so jih na tem mestu prvič izvedli v živo). Takšna organizacija seveda zahteva primerne simbole in tradicije. Kot je briljantno pokazal Eric Hobsbawm, ni večjih razlik v učinkovanju, ne glede na to, ali je določena tradicija zgodovinsko potrjena ali pa dejansko povsem na novo izumljena (1992). Obe seriji daril, tako dizajn kot skladbe, so Društvu narodov podarili v tridesetih letih – le nekaj let pred vzponom fašizma in preden so grozote druge svetovne vojne, ki je sledila, z nepredstvljivo silo razgalile za kako brezploden trud je šlo pri tem.
Jasmina Cibic je za pričujoči projekt veliko časa posvetila preučevanju arhivskih sledov mehke moči – gre za temo, ki se ji posveča v zadnjih delih in jo je raziskala že v celi vrsti različnih medijev. Joseph Nye, ki mu pogosto pripisujejo popularizacijo tega izraza, mehko moč definira kot »drugo plat moči«, ki ti posredno omogoča, da dosežeš, kar hočeš, vendar ne s prisilo, temveč s pomočjo privlačnosti, zapeljevanja, prepričevanja (2009). Še posebej jo zanima, kako nacionalne države za izražanje lastnih ambicij uporabljajo kulturo (namesto vojaške in gospodarske moči).
Osrednji prostor razstave zasedajo »zgodovinski ready-made primerki« ali natančneje politična darila iz Evrope 20. stoletja, ki so bila namenjena vzdrževanju notranjih in mednarodnih odnosov ter nenazadnje tudi odvračanju nacionalističnih čustev, ki bi jih lahko ogrozila. Fotografije – tihožitja večjih formatov – bi lahko glede na simbolne predmete, ki jih upodabljajo, razdelil na tri kategorije. Prvo skupino sestavljajo slike jugoslovanskih štafetnih palic, ki so si jih vsako leto za Titov rojstni dan med tekom podajali podobno kot pri prižigu olimpijskega ognja (štafeta mladosti). Izbrani mladeniči in mladenke iz vse države – ki je razpadla na sedem držav – so štafeto prenašali v imenu enotnosti in tovarištva pa tudi kot dar predsedniku od največjih umetnikov naroda, ki so te palice zasnovali.
Druga skupina prikazuje vrtnice v nenavadnih kontrastih rožnatih in rdečkastih odtenkov, osvetljene pred črnim ozadjem, po njihovih pecljih in listih pa gomazijo molji in drobni hroščki. Slog teh slik močno spominja na baročne upodobitve vanitas, vendar ne služijo kot individualni memento mori, temveč dobijo značilno političen obrat. Vse vrtnice so poimenovane po ustanovnih očetih »evropskega projekta«, med njimi so: Sandro Pertini, Charles de Gaulle in Konrad Adenauer. Presunilo me je, kako lahko minljivost (in celo že sama misel na možni neuspeh) politične ideje občasno deluje bolj komično in bolj tragično kot inherentna minljivost človeškega življenja. Po drugi strani pa tako kot za človeško življenje tudi še nismo iznašli nobenega načina za dokončno odrešitev utopije.
Zadnja slika pred vstopom v zadnjo sobo, prav tako skrito za zajetno zaveso, je portret belega lipicanca (skoraj v naravni velikosti), slovenskega simbola, ki so ga leta 2009 podarili Moamerju Gadafiju kot uradno državniško darilo. Če komu podariš konja, se ni mogoče izogniti asociacijam na razplet trojanske vojne, in pri tem ni lipicanec 508 Napolitano Thais XL nobena izjema. Ta slika razkriva eno glavnih izhodišč, na katerih je zgrajena razstava: obdarovanje pogosto prikriva namene. Še več, s tem zanika običajno pojmovanje, da gre pri darilih v prvi vrsti za plemenito in milostno dejanje, ki ne zahteva ničesar v povračilo. Kot pravi Marcel Mauss, čigar duhoviti in jasni uvodni podnaslov sem si izposodil za naslov pričujočega besedila, je darilo, ki ne bi nikakor povečalo solidarnosti, protislovje (2002). Politična darila pa so še posebej veliko več kot le okrasje diplomacije.
Leta 1967, potem ko je v Braziliji prevzela vajeti v roke sovražna desničarska diktatura, je arhitekt Oscar Niemeyer zapustil rojstno mesto Rio de Janeiro in se preselil v Pariz. Eden prvih projektov v novi domovini je bil načrt za mogočno modernistično zgradbo na Trgu Colonela Fabiena, ki ga je brezplačno ponudil francoski komunistični partiji kot sedež stranke (navidez v imenu solidarnosti in marksistično-leninističnih načel). Jasmina Cibic je notranjost stavbe uporabila kot glavno prizorišče za dvajsetminutni umetniški film Darilo. Zgodba je dokaj enostavna: trije moški, ki predstavljajo darove umetnosti, glasbe in arhitekture, se udeležijo tekmovanja, na katerem iščejo popolno darilo za razdeljeno nacijo. Darilo bi moralo biti obenem estetsko prijetno in politično primerno. Predlagane darove podvržejo nepopustljivi preiskavi in razpravi alegorij štirih temeljnih svoboščin, ki naravo kulturnega darila razkrinkajo kot ideološko orodje nezanemarljivega pomena.
Kinematografija je prefinjena in zelo napeta. Na tej točki se v misli prikrade še ena linčevska referenca: stoli alta lunga, betonski zidovi, ki spominjajo na oklepljen bunker, ter rahlo narejeno obnašanje likov nekoliko spominjajo na film Dune. Seveda si ljudje razstave ogledujejo po različnih poteh, a ker je temna projekcijska soba najbolj oddaljena od vhoda, človeka sili, da si film ogleda potem, ko si oči in možgane že napase na fotografijah, instalaciji in nemara tudi na besedilu (če gre za tiste vrste osebo, ki si rada vnaprej prebere besedilo – kar v tem primeru še dodatno obogati doživetje) ali nastopu (kdor je imel to srečo, da si je razstavo ogledali na dan, ko so dejansko izvajali glasbo). Nekaj izjemno čudovitega je, da takšno multimedijsko razstavo zaključi vsezajemajoča umetniška oblika, kakršna je kino. Kar se mene tiče, te nudijo kar najbolj dih jemajoča srečanja z umetnostjo. V svoji zasebni zbirki obiskov razstav mi je še posebej dragocen spomin s povsem drugačne, a v tem pogledu podobne razstave Živi, mrtvi in tisti na morju (The Living, the Dead and Those at Sea, Arles, 2019) Evangelie Kranioti. Spominjam se, kako osuplo sem stal pred fotografijami, ne da bi vedel, da gre za sličice iz filma, le nekaj minut kasneje pa so nenadoma oživele, ko sem skočil v majhno projekcijsko sobo in si ogledal neverjetni film, h kateremu so spadale. Pri delu Jasmine Cibic fotografije niso tako neposredni izvlečki. Vendar pa vprašanja, na katera subtilno namiguje v enem projektu, kasneje običajno neposredneje razišče v naslednjem. In vrtnice, ki jih je uporabila za tihožitja, namerava uporabiti pri projektu, ki ga razvija zdaj.
Fundus prizadevanja je večdelna razstava, vendar se trije glavni projekti zelo dobro povezujejo, kar še podčrta trenutna umetničina raziskava zgodovinskih, političnih, antropoloških in socioloških vidikov mehke moči. Cibic Darilo opisuje kot »dolgotrajno raziskavo, razstavo in filmski projekt«, še posebej izstopajoče pa je, kako se trije tako različni pristopi k ukvarjanju z izbrano temo združujejeo v njenem delu. Gre za umetnost, ki se nemara res začne v knjižnici, na srečo pa se tam ne konča. Čeprav osrednje mesto očitno zasedajo »zgodovinski ready-made primerki« in k posameznim delom ponuja dovolj dejstvenega konteksta, Fundus prizadevanj nikakor ni preobložen z referencami. Gre za estetsko učinkovito, duhovito in mikavno razstavo. Tako zelo me je prevzela, da me je opomnila na negotovo moč kulture, da zavaja.
prevedel Jaka Andrej Vojevec.
Reference
- Hobsbawm, E., 1992. The Invention of Tradition. Cambridge: Cambridge University Press.
- Mauss, M., 2002. The Gift. London: Routledge.
- Nye, J., 2009. Soft Power: The Means To Success In World Politics. London: Hachette.
