Ko praznujemo erotično v vseh naših prizadevanjih, moje delo postane zavestna odločitev – topla postelja, v katero hvaležno vstopim in iz katere vstanem opolnomočena (Lorde 1984).¹

Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent.² To je stavek, s katerim se začne prva fotoknjiga mlade fotografinje Špele Šivic (1998) z naslovom Brugnon, ki je v samozaložbi izšla leta 2021. Francoski jezik namreč pozna dve besedi za nektarino – nectarine je izraz, ki zaznamuje sadež z bolj čvrstim mesom in lahko odstranljivo pečko, brugnon pa označuje mehkejšo in sočnejšo nektarino, katere notranjosti se pečka še drži, tako da je meso sadeža treba posesati z lupine. Ti dve vrsti sta sorodni po okusu, a drugačni po izkustvu, prav o slednjem je razmišljala fotografinja Špela Šivic, ko je oblikovala svoj prvenec. Fotografije v knjigi so večinoma nastale v času lanskega zaprtja javnega življenja, ko se je bila tako ali drugače primorana umakniti v intimni svet svojih bližnjih. Tako je nastala knjiga čutnih, intimnih fotografij deklet, ki so blizu fotografinji in so ji pozirale v času karantene. Intimnost, ki jo akt vedno predpostavlja, je v teh fotografijah torej še potencirana, saj gre za intimni svet portretirank in fotografinje, v katerem živijo skupaj.

V knjigi se utrinki iz vsakdanjega življenja – sončni vzhod, kuhanje kosila – mešajo s portreti golih ali napol golih ženskih teles. Ta so pogosto v nenavadnih položajih, skrčena ali sklonjena, ponekod je viden le detajl ali zabrisana podoba, včasih pa so podobe izostrene in portretiranke vračajo pogled. Med temi podobami se v takšnih in drugačnih kontekstih nenehno pojavljajo fotografije nektarin – tistih sočnih, s pečko, ki se oprijemlje mesa, ki vseskozi delujejo kot opomnik na senzualnost in erotiko. Sadeži na to aludirajo skoraj bolj kot sami akti – Šivic se zaveda kompleksne problematike erotiziranja ženskega telesa v umetnosti in se v svojem delu oddaljuje od klišejskih upodobitev.

Osrednje vprašanje knjige se zariše prav z odnosom med upodobitvijo golega telesa in upodobitvijo sadeža – kateri od njiju bo nosilec erotičnosti in kako lahko ženski akt postavimo v kontekst, v katerem mu ne odredimo pasivnosti? Kot je v odmevni knjigi Načini gledanja zapisal angleški teoretik John Berger, so bile upodobitve ženskega akta skozi zgodovino le platno za projiciranje moških fantazij:

Ta nagota [žensk] ni izraz njenih občutij, ampak je znak njene podreditve lastnikovim občutjem oziroma zahtevam. (Lastnika tako ženske kot slike.) Vsakič, ko jo je kralj pokazal drugim, je slika dokazovala to podreditev in njegovi gostje so mu zavidali.

(Berger 2016, 68)

Tudi danes prevladujoča večina podob, ki smo jim dnevno izpostavljeni predvsem z oglaševalskimi kampanjami, le utrjuje stare paradigme o idealnem (seksualiziranem) ženskem telesu. Tovrstne prikaze golega telesa so umetniki in umetnice v sodobni umetnosti pogosto izzivali (reprezentacija neidealiziranega telesa je vidna na primer v delih Diane Arbus, Jenny Saville, Alessandre Sanguinetti, Nan Goldin). Rušenje teh stereotipov pogosto omogoči prav pogled ženskih umetnic na žensko telo, saj ga v poistovetenju s svojim subjektom manj pogosto zreducira na objekt (zgolj) seksualne fascinacije.

V takšnih upodobitvah lahko erotičnost ženskega telesa torej pridobi nove konotacije, ki segajo prek stereotipnih predstav o erotiki. Kot v eseju Uses of the Erotic: The Erotic as Power piše aktivistična teoretičarka Audre Lorde, je ključno razlikovati med erotičnim in pornografskim – zaradi mešanja teh dveh pojmov si zanikamo raziskovanje potencialne moči (ženske) erotike (Lorde 1984, 54). Erotika je po Lorde ljubezen v vseh pogledih, poosebljena ustvarjalna moč in harmonija (Lorde 1984, 55). Morda lahko v tem kontekstu razumemo tudi fotografije Špele Šivic, v katerih je vseskozi prisotna naklonjenost njenim prijateljicam in fotografskim subjektom, elementi erotike so lahkotni in neobremenjeni, še zdaleč pa ne pornografski. Upodobitev telesa (tako ženskega kot moškega) jo zanima kot možen nosilec čutnosti in lepote, brez cenene estetizacije in stereotipne hiperseksualizacije.

Kot izkaz posebne skrbnosti in naklonjenosti svojim subjektom morda lahko razumemo tudi njeno izbiro tehnike. Šivic je zavezana analognemu procesu, saj knjiga povečini sestoji iz polaroidov in fotografij, razvitih v temnici. Ob zavedanju tega nam analogna tehnika tu deluje kot intimnejša izbira, kot da je avtorica želela fizično razviti fotografije svojih bližnjih in s tem v portrete njihovih teles dodati tudi lastnega. Knjiga se pred nami odpira kot premišljena taktilna izkušnja – znotraj trdnih platnic s snemljivim, elegantnim ovojem, so razporejene izrazito zrnaste fotografije, polne napak, prask, poškodb in delcev prahu, ki so se znašli na filmu. S tem fotografije pridobijo element surovosti, vendar tudi iskrenosti. Avtorica se nepravilnosti ne trudi skrivati – kakor olepšav ne išče v vsebini, jih zavrača tudi v tehniki. S sopostavljanjem grobe obdelave in mehke osvetlitve subjektov, ki so povečini osvetljeni le s subtilno naravno svetlobo, ustvarja prepričljivo senzualno izkušnjo fotografiranih prizorov.

V njenih fotografijah je vseskozi prisoten razmislek o tem, kako s podobo prikazati čustva, ki so jo zaznamovala ob nastanku fotografije. Njena fotografska zgodba elemente pripovednosti vnaša subtilno in nevsiljivo, poskuša narediti vidno to, kar je nevidno – občutja in atmosferskost trenutka. Brugnon estetsko asociira na kultni film Pokliči me po svojem imenu (Luca Guadagnino, 2017), posnet v prepoznavni estetiki brezskrbnega poletja, lenobne vročine in prebujajoče spolnosti mladega protagonista. Eden izmed najprepoznavnejših delov filma je erotično naelektren prizor protagonista Elia, ki v vročini poznopoletnega popoldneva (iz dolgčasa, frustracije, vzburjenosti?) nastopa v intimnem odnosu z breskvijo, iz katere prej iztrga sredico. Na takšne konotacije sadeža aludirajo tudi fotografije Špele Šivic, ki erotičnost podobno kot Guadagnino zavijajo v topel soj brezskrbnosti, prijateljstva in navidezne neskončnosti poletja.

Fotoknjiga Brugnon skozi svežo perspektivo mlade avtorice beleži trenutke intimnosti in senzualnosti, ki se odvijajo v krogu njenih bližnjih. Do kompleksne tematike golote in spolnosti pristopa neobremenjeno, z lahkotnostjo in liričnostjo, pa vendar z zavedanjem moči simbolov, ki jih uporablja. Avtorica, ki zaključuje študij na Oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve (VIST), se namerava s telesom ukvarjati tudi v prihodnosti, pri čemer jo moško telo zanima prav toliko kot žensko.³ V knjigi nam predstavi svoje razumevanje lepote in erotike; s tem ne odpira nujno novih tem, pa vendar s svojim pristopom pokaže osvežujoče mladosten pogled na prikaz golega telesa v umetnosti. Prav ta svežina je tisto, kar nam po vizualnem branju knjige ostane – sproščena atmosferskost, sladkoba svežega sadja in hrepenenje po dolgih poletnih dneh ter preprosti prijateljski naklonjenosti. Vsekakor je Brugnon impresivna prva publikacija avtorice, ki Špelo Šivic z minimalističnim oblikovanjem, premišljenim izborom in zasanjano estetiko uvršča med izstopajoče avtorje in avtorice mlajše slovenske fotografije.

Reference

• Lorde, Audre. 1984. »Uses of the Erotic: The Erotic as Power.« V Sister Outsider: Essays and Speeches by Audre Lorde, 53–59. Berkeley: Crossing Press.
• Berger, John. 2016. Načini gledanja. Prevod Katja Grabnar. Ljubljana: Emanat.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

1. Prevod avtorice. Izvirno besedilo: Within the celebration of the erotic in all our endeavours, my work becomes a conscious decision – a longed-for bed which I enter gratefully and from which I rise up empowered.
2. Slovenski prevod: Vrsta breskve z gladko lupino in sredico, ki se je oprijemlje.
3. Njene fotografije moškega telesa so bile poleg del Jake Mojškerca predstavljene na razstavi Momci and Some Other More or Less Related Things (Tink Superfood Cafe, 2021).