Mojster in njegov fotoaparat

Joco Žnidaršič: Tito in fotoaparat

Mojster in njegov fotoaparat

Joco Žnidaršič: Tito in fotoaparat

Postavitev razstave Tito in fotoaparat, Galerija Fotografija, 2020. Z dovoljenjem Galerije Fotografije.

Tito in fotoaparat v Galeriji Fotografija predstavlja skrbno kuriran izbor del, ki jih je v poznih sedemdesetih letih posnel fotograf Josipa Broza Tita Joco Žnidaršič. Podobe prikazujejo Tita kot politično osebnost, ki se je globoko zavedala potenciala fotografskega medija; poleg tega tudi fotografije, na katerih je moč videti Tita pri fotografiranju (med drugim tudi samega Joca Žnidaršiča). Slednje kažejo, da se je polarizirajoči jugoslovanski predsednik le malo trudil, da bi prikril zabavo z medijem. Besedilo obravnava dinamiko moči med maršalom in Žnidaršičem, ki niha med fotografijo in politiko.

Starejše generacije z območja nekdanje Jugoslavije se 25. maja še vedno spominjajo kot dneva mladosti. To je bil praznik, ki je nekoč obeleževal rojstni dan dosmrtnega predsednika federacije, maršala Tita. V Galeriji Fotografiji v Ljubljani so 25. maja letos odprli razstavo o Titu kot fotografu s podobami njegovega osebnega fotografa Joca Žnidaršiča. Mimogrede, galerija je samo nekaj kilometrov stran od bolnišnice, v kateri je pred natankoštirimi desetletji, 4. maja 1980, Tito umrl.

Žnidaršič je začel fotografirati za različne revije (Tribuna, TT, Tovariš) že med študijem medicine. To je nameraval početi le kratek čas, toliko, da si finančno opomore, preden dobi delo kot zdravnik. Leta 1974 se je zaposlil pri vodilnem slovenskem časopisu Delo in začel razmišljati o fotografiranju kot o resni službi. Tedaj je maršal obiskal vas Predoslje na Gorenjskem, njegov fotograf pa je zbolel in ni mogel dokumentirati tega obiska. Namesto njega so tja poslali Žnidaršiča in Titu, pa tudi drugim članom najvišjih političnih krogov, je bilo njegovo delo izjemno všeč. Tako je častitljivo funkcijo uradnega Titovega fotografa obdržal vse do voditeljeve smrti. Vse slike na razstavi so iz druge polovice sedemdesetih let in Tita prikazujejo kot že uveljavljeno mednarodno osebnost. Njegova pozna leta so zaznamovali pogosti diplomatski obiski »prijateljskih« držav. Tito je namreč v šestdesetih letih 20. stoletja soustanovil gibanje neuvrščenih, zato so ga z velikim navdušenjem pozdravljali in častili v deželah članicah, na primer v Egiptu, Indoneziji in na Šrilanki. V poznih sedemdesetih je obdobje njegove vladavine v Jugoslaviji trajalo že tri desetletja (uradno je bilo dosmrtno). V tem času se je iz vojnega heroja spremenil v simbolni lik, ki se je zdel vse bolj neločljiv od federacije in njenih ideoloških stebrov – kar se je z razpadom Jugoslavije in vojnami, ki so sledile, žal izkazalo za resnično.

V času, ko so bile slike posnete, jih avtor razstave Tito in fotoaparat ni zasnoval kot posebno serijo. Kuratorka Hana Čeferin, direktorica galerije Barbara Čeferin in Joco Žnidaršič (ki je zdaj približno enako star kot Tito na fotografijah) so raje sestavili razstavo, ki govori tako o politiki kot o mediju fotografije ter tako o Jocu Žnidaršiču kot fotografu kot tudi o Titu kot fotografu (pa čeprav je razstavljena samo ena slika, ki jo je dejansko posnel on). V nasprotju s tem, kar bi si lahko mislili pred ogledom razstave, se gledalec ne sooči s slikami brezbrižnega gospodarja, ki so ga po naključju ujeli med vsakdanjimi opravili, fotografije pa tudi niso oskubljeni rezultat trde cenzure (Žnidaršič trdi, da so mu vedno dali proste roke pri odločanju, katere fotografije Tita je uporabil – kar pa seveda še ne pomeni, da ni bila prisotna ponotranjena samocenzura).

Skoraj vse slike dajejo vtis posnetkov »iz zakulisja«, čeprav so še kako na samem prizorišču. Takšna je pač fotografska manira ali slog Joca Žnidaršiča, ki bi ga lahko opisali s podobnimi atributi kot samega fotografa: odkrito apolitičen, ludističen, hedonističen, anekdotičen, luciden in predrzen. Kljub temu pa moramo ostati čuječni, da nas ne zavede domneva, da pri tem ne gre za politično propagando. V resnici je prav tovrstni pristop najučinkovitejši. Ne le da se ljudje na fotografijah pretvarjajo, kot da se iskreno zabavajo, ampak v resnici tudi se iskreno zabavajo. Prepričljivost teh fotografij je odvisna od odločitev, značilnih za fotografa: kot toliko drugih mojstrov medija tudi Joco Žnidaršič ni čakal, da se portretiranci pripravijo, saj bi to pomenilo sprejeti hlapčevsko pozicijo nekoga, ki se sprijazni s tem, da zgolj tehnično upravlja fotoaparat, odreka pa se moči odločanja. Zmožnost odločanja pa je tudi že zmožnost upiranja pričakovanjem. Žnidaršič ni izbiral popolnih trenutkov mirovanja. Namesto da bi snemal sprejemljive fotografije, je iskal zanimive trenutke, dejanskost, presenečenja.

Joco Žnidaršič, Tito v Planici, 1969. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Planici, 1969. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Lisci, 1974. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Lisci, 1974. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Dražgožah, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Dražgožah, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Dražgožah, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito v Dražgožah, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito na obisku Velikega kitajskega zidu, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič
Joco Žnidaršič, Tito na obisku Velikega kitajskega zidu, 1977. Z dovoljenjem Galerije Fotografije. © Joco Žnidaršič

Žnidaršičeve slike namigujejo, da se Tito ni trudil skrivati, kako ga ta medij zabava. Poleg tega lahko Titovo sproščeno vedenje pred objektivom razumemo tudi kot odkrito priznanje vladajočega režima, da gre pri fotografiji za izdelovanje in konstruiranje, ne pa za nevtralno dokumentiranje resničnosti, kar pomeni potrditev ontološkega statusa fotografije, obenem pa spodkopava njeno avtoriteto glede lastne resničnostne vrednosti: upodobitve so dejansko lahko pomanjkljive do te mere, da se kakšna od njih zazdi celo bedasta, obenem pa je mogoče za to nekoga okriviti. In ta oseba mora imeti ime, obraz. Kar se tiče Josipa Broza in Joca Žnidaršiča, si ne bi mogli želeti neposrednejšega dokaza te dinamike, kot ko moža za fotoaparatom posname sam mojster.

prevedel Jaka Andrej Vojevec.

Titovo sproščeno vedenje pred objektivom lahko razumemo kot odkrito priznanje vladajočega režima, da gre pri fotografiji za izdelovanje in konstruiranje, ne pa za nevtralno dokumentiranje resničnosti.
Joco Žnidaršič: Tito in fotoaparat

Galerija Fotografija, 25. maj–26. junij 2020

Sorodne objave

Samozaložba, 2013

Rostfrei Publishing, 2015
224 strani
ISBN 978-961-281-867-8

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte
novice

Proposals deadline: July 27, 2020 (extended to August 10!). Contributions deadline: September 21, 2020 (extended to October 5, 2020!)

Kdaj: 27. junij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

ROK PRIJAVE: do srede 24.1. 2018.
Prijave sprejemamo po elektronski pošti info@membrana.si in/ali na naslov Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana.

ROK PRIJAVE: do srede 24.1. 2018.
Prijave sprejemamo po elektronski pošti info@membrana.si in/ali na naslov Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana.

Prijave sprejemamo do vključno četrtka 16.3.2017 na:
elektronski naslov: info@membrana.si
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

24. 11. 2016 ob 19.00 v Slovenski kinoteki z Godardovim filmskim esejem Hvalnica ljubezni (Éloge de l’amour, 2001) napovedujemo novo fotografsko-filmsko knjižno zbirko Kamera.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.