Švedska neodvisna fotografinja Moa Karlberg je končala študij fotoreportaže na Nordens Fotoskola Biskops Arnö. V svojem delu se osredotoča predvsem na ljudi in njihove zgodbe, še zlasti pa jo zanimajo pristni človeški izrazi.
S človeškimi obraznimi izrazi se je ukvarjala v dveh projektih, ki vsak na svoj način raziskujeta, kje je meja (še) dovoljenega vstopa v zasebnost drugega ter kako na fotografiji ujeti pristen človeški izraz, običajno povezan z intimno izkušnjo, ki je posameznik morda ni pripravljen deliti z drugimi, še redkeje pa jo je pripravljen razkriti fotografu.
V projektuOpazujem te, ko me gledaš (Watching You Watch Me, 2009) je avtorica skozi odsevno izložbeno okno trgovine fotografirala naključne mimoidoče, in tako ujela izraze ljudi, medtem ko opazujejo sami sebe, ne zavedajoč se, da so fotografirani. Fotografinjo je zanimalo, kako blizu lahko pride drugim ljudem in jih fotografira brez njihove vednosti, pri tem pa še vedno deluje v skladu s formalno-pravnimi zakoni. Švedski zakonik dovoljuje fotografiranje ljudi v javnem prostoru, četudi brez njihove vednosti. Njihovih fotografij se sicer ne sme uporabljati v komercialne namene, lahko pa se jih javno objavi kot reportažo ali v umetniških projektih. Avtorica je tako projekt izvedla predvsem zato, ker ga je lahko, obenem pa je želela spodbuditi razmislek o vlogi in osebni etiki fotografa: o tem, kaj je njegova motivacija, s kakšnim namenom in v kakšnem kontekstu bodo fotografije prikazane ter ali bodo ob tem upoštevane in spoštovane tudi pravice ljudi, ki so na fotografijah.
S podobo dilemo se avtorica spopada v projektu Stokratna razlika (Hundred Times the Difference, 2012–2015), ki pa je v nasprotju s fotografiranjem brez soglasja lahko nastal samo z eksplicitno privolitvijo. Fotografinja je ujela intimne izraze žensk med različnimi fazami poroda, ki je za mnoge najintenzivnejša življenjska izkušnja. V začetku je avtorico zanimalo, ali so si izrazi žensk med rojevanjem podobni, kasneje pa je projekt prerasel (zgolj) iskanje pristnega izraza in dobil širši družbeni predznak. Raziskavo je nadgradila z medkulturno primerjavo med Švedsko, kjer je stopnja umrljivosti mater med porodom med najnižjimi na svetu, in Tanzanijo, kjer je ta stopnja skoraj stokrat višja. Četudi se njihovi izrazi med rojevanjem ne razlikujejo, je avtorica s sopostavitvijo fotografij žensk med rojevanjem na Švedskem in v Tanzaniji želela opozoriti na razlike v zdravstveni negi in oskrbi, ki so ju deležne ženske v Evropi in v Afriki. Čeprav gredo vse ženske, ki rodijo, skozi iste faze poroda, pa se zunanji pogoji, v katerih rojevajo, bistveno razlikujejo glede na to, v katerem delu sveta živijo; s tem pa je povezana možnost, da porod tudi preživijo.
