Jeseni 2017 je pri mladi neodvisni založbi Joffy Press izšla zbirka fotografij naslovljena Pohlevne mačke: Novejše mačke v umetniški fotografiji  (Humble Cats: New Cats in Art Photography). Ta vsebuje 75 izbranih fotografij različnih mednarodnih umetnikov in umetnic, na katerih stvarno ali zgolj v implikacijah kraljujejo vladarice interneta in ene od najbolj priljubljenih domačih živali na svetu – mačke. Knjiga je nastala v koprodukciji z ameriško fundacijo Humble Arts Foundation, ki že slabih 20 let podpira mednarodne umetnice in umetnike na področju fotografije in se ukvarja predvsem z organiziranjem razstav, izobraževalnim programom in založništvom.

Izhodišče za zbirko je bila skupinska razstava, ki se je na spletu odvila leta 2014, kurirala pa sta jo soustanovitelj omenjene fundacije in fotograf Jon Feinstein ter pisatelj in kurator Amani Olu. Želela sta predstaviti mačjo fotografijo na bolj sofisticiran, profesionalen in nekoliko resnejši način ter kljubovati dejstvu, da so podobe mačk najpogosteje manifestirane kot viralni GIF-i in memeji, da od devetdesetih let dalje poplavljajo internet ter diktirajo kulturni narativ kot ena izmed najpogosteje reproduciranih podob v digitalnem svetu. Ena od spodbud za izdajo zbirke v knjižni obliki je bila nemara tudi odmevna razstava v newyorškem Muzeju gibljivih podob (Museum of the Moving Image) z naslovom Kako so mačke zavzele internet (How Cats Took Over the Internet,2015).Prva mainstreamovska muzejska razstava v celoti posvečena »spletnim mačkam« je zaobjela dvajsetletno zgodovino njihove priljubljenosti; posvetila se je tako konceptu in estetiki ljubkosti kot tudi osladnim, že napol nostalgičnim ikonam, kot sta Grumpy Cat in Nyan Cat. Avtorji razstave so tedaj pojasnili, da pri podobah mačk ne gre za umetnost in umetniška dela, temveč za izredno pomemben kulturni fenomen. Četudi Pohlevne mačke zagotovo izhaja iz mačje neustavljive priljubljenosti in nezanemarljivih estetskih vzgibov, vzpostavlja antitezo predstavi, da v visoki umetnosti podobe mačk (ravno zaradi tridesetletne digitalne prezence) samodejno izpadejo kičaste, neokusne in poceni. Fotoknjiga Pohlevne mačke naj bi mačkam v umetnosti povrnila dostojanstvo in sofisticiranost.

Večina fotografij, uvrščenih v knjigo, je bila pridobljena z javnim pozivom. Nastala je zbirka, v kateri so se ob boku Stephena Shora, Jill Greenberg, Jennifer Greenburg in Robin Schwartz znašla tudi dela manj poznanih avtorjev. Predstavljene so fotografije, ki so bodisi del večjih serij o mačkah bodisi so nastale slučajno in so v opusu katerega od umetnic in umetnikov, vsaj glede motiva mačke, naključna anomalija. Veliko je tudi fotografij, na kateri mačko komajda zaznamo: upodobljene so zgolj mačje igrače, odtisi tačk, tetovaža, prevrnjene smeti, mačja senca, v temi žareče oči ali rentgenska slika. Predstavljene so črno-bele, barvne, analogne in digitalne fotografije pa tudi kolaži, razglednice, računalniško manipulirane podobe in posnetki zaslona. Vsebinsko zajemajo modno fotografijo, portrete, ulično, dokumentarno in umetniško fotografijo. Fotografije so izjemno raznovrstne in v knjigo umeščene brez smiselnega sosledja, s kaotičnim tutti frutti učinkom zajamejo širok spekter kakovosti. Kljub temu bi zbirko lahko razdelili na dva osnovna dela: na samostojne mačje podobe in tiste, na katerih glavnino vsebine zasedajo ljudje. Iz širokega nabora v nadaljevanju analiziram šest fotografij, ki izstopajo po kakovosti in umeščenosti v siceršnji avtorjev opus.

Med fotografije s človeško figuro v središču spada delo brazilske fotografinje Adelaide Ivánove z naslovom Adelaide dela jogo (Adelaide Makes Yoga) iz leta 2008. Na fotografiji je upodobljena avtoričina nedavno preminula babica Adelaide, ki leži na hrbtu, noge dviguje kvišku, izza njenega telesa pa kuka glava črnega mačkona. Fotografija je del serije, v kateri je avtorica dokumentirala babičino vsakdanje življenje. Zaradi bolezni je bila večina fotografij posnetih v hiši, v družbi domačih muc. Petnajst let nastajajoča serija se je s smrtjo babice pri stotih letih končala lani spomladi. V knjigi je kar nekaj fotografij, ki mačjo pojavo obravnavajo kot prikladen nosilec osebne zgodbe – mačke so prilastki, zgolj poveden okras oziroma učinkovit vsebinski ornament. Zgodbi ali osebi na fotografiji dajo vtis domačnosti, nagajivosti, tudi skrivnostnosti, popestrijo kompozicijo, glede na globalni trend pa prispevajo pomemben faktor všečnosti. To je bilo izhodišče tudi ameriške umetnice Alexandre Crockett, ki je v okviru uspešne fotografske serije Metalske mačke (Metal Cats) portretirala metalske glasbenike z njihovimi ljubljenčki. Izšla je tudi istoimenska fotoknjiga, v kateri je 130 portretov, polnih simpatičnih kontrastov med črnim usnjem, kovinskimi konicami, bulerji, tetovažami,krvavimi filmskimi plakati, mrkimi pogledi in satanistično ikonografijo ter ljubkimi zmedenimi kepami dlake, stisnjenimi v naročju lastnikov. S serijo avtorica kaže na predsodke in zgrešeno predstavo o agresivni in maliciozni maskulinosti znotraj heavy metalske kulture, po drugi strani pa spomni na številne slavne osebnosti, ki v žanru portreta rade nastopajo s svojimi mačjimi družabniki; spomin najpogosteje pritiče velikim umetniškim imenom prejšnjega stoletja, kot so Salvador Dalí, Pablo Picasso, Frida Kahlo, Gustav Klimt in Andy Warhol.

Nekatere fotografije v knjigi obravnavajo širše družbenopolitične probleme ter se nanašajo na polpreteklo zgodovino in socialna vprašanja. Jennifer Greenburg denimo predstavlja fotografijo iz svoje znane serije Ponovni pogled na zgodovino (Revisiting History), v kateri se ukvarja z umetniško apropriacijo in kritično komentira zgodovinske upodobitve žensk v estetsko zadovoljivem glamurju z namenom idealiziranja ameriške zgodovine. Njena praksa vključuje umeščanje lastnega telesa in portreta v izbrane (ameriško propagandne) povojne fotografije, ki promovirajo preobilje dobrin in družinsko srečo. Umeščena v stare fotografije umetnica postane nov subjekt, ki med drugim komentira interpretacijo kolektivnega spomina in vseprisotnost ženske neenakopravnosti. Na fotografiji Dremanje s Floydom (Napping With Floyd, 2012) je upodobljena speča na kavču v beli obleki in z urejeno pričesko v preprostem ameriškem interierju iz petdesetih let. Na klubski mizici pred njo ležijo knjiga, poln pepelnik in pištola, na njenem boku pa počiva siamski muc Floyd Schlossberg (ki je bil zares umetničin maček).

V oziru do apropriacije del in kritičnega naslanjanja na zgodovino je omembe vredna tudi fotografija Jamesa Johnsona z naslovom Skok na miš (Leap Aprés la Souris, 2014), ki se navdihuje pri znani fotografiji Yvesa Kleina Skok v Skok v praznino (Leap into the Void) iz leta 1960 (fotografijo sta posnela nemški fotograf Harry Shunk in madžarski fotograf János Kender[1], Yves Klein pa nastopa kot subjekt). Na originalni fotografiji je posnetek slikarja, ki skače z drugega nadstropja pariške stavbe. Podobo skorajda letečega Yvesa Kleina je James Johnson nadomestil z mačjo podobo; s tem se je spretno naslonil na nastanek originalne fotografije, ki je prav tako vključevala vizualno manipulacijo in iluzijo. Fotografija iz leta 1960 je v originalu vsebovala varnostni trampolin, fotografija iz leta 2014 pa sodoben mačji subjekt umešča v historično podobo specifične lokacije.

Pričakovano je kar nekaj fotografij in serij nastalo z namenom ozaveščanja o varstvu živali in v okviru dobrodelnih akcij, ki so se zgodile v sodelovanju z lokalnimi zavetišči in društvi. Arne Svenson je svoje delo forenzičnega fotografa zamenjal za ulično fotografijo in snovanje obširne serije fotografij potepuških mačk, imenovane Potepuh (Stray). Zapuščene mačje mladiče je fotografiral pred živahnimi tapetnimi, cvetličnimi in pisanimi ozadji, pri čemer je želel ujeti njihovo osebnost. Po spletu okoliščin se je odločil, da ne bo fotografiral prikupnih obrazov, pač pa njihovo zatilje in hrbet. S tem se je izognil samodejni ljubkosti in pozornost preusmeril na barvno kompozicijo in teksture. Likovno zanimive mačje portrete je ujela tudi Amy Lombard, ameriška dokumentarna fotografinja in komercialna režiserka, ki je v newyorškem miniaturnem mestu Kitty City posnela fotografijo Kitty #1 (2013). Na njej je upodobljena siva mačka, ki se z zmedenim izrazom na obrazu štorasto kobaca (skorajda pada) skozi luknjo v hiši. Ta je bila del miniaturnega mesta, polnega hiš, stolpnic, parkirišč in parkov, zgrajenega za mačjo igro in prvotno namenjenega spodbujanju posvajanja iz zavetišč. Rezultat so simpatični, v objektiv ujeti prostorsko iluzionistični prizori, ki spominjajo na žanrske filme o monumentalnih mestnih pošastih.  

Fotoknjiga Pohlevne mačke: Novejše mačke v umetniški fotografiji zaobjema prikupno mačjo zbirko, v kateri je peščica vsebinsko in oblikovno izjemnih fotografij, preostale pa so povprečne ali vsaj na prvi pogled nezanimive. Razlog za to je najverjetneje manko opisa fotografij in dejanskih praks izbranih avtorjev. Ob fotografijah so namreč zgolj imena fotografov, naslovi del in leto nastanka pa so v seznamu na koncu knjige. Ozadje nastanka fotografije, koncept, tehnične lastnosti ali informacije o morebitni seriji pa mora bralec izbrskati sam.

Prvotni načrt vzpostaviti vsebinsko premišljeno in umetniško dovršeno zbirko fotografije mačk se posreči le na pol, odmik mačje podobe od prevladujoče in popularne internetne histerije pa omogoča že sam medij fizične fotoknjige. Vprašljivo ostaja tudi zaporedje fotografij, ki nima nikakršnega oblikovnega ali vsebinskega sosledja. Zdi se, da je končni kuratorski izbor rezultat naivne želje ugajati umetnostnim zgodovinarjem in poznavalcem umetnosti ter tudi mačjim entuziastom in zapriseženim konzumentom digitalnega imaginarija. To je razvidno že iz naslovnice knjige, na kateri je, navkljub prizadevanju preseči spletni mainstream in osvetliti resnejša umetniška dela, najprikupnejša in najbolj tipična upodobitev mladiča siamske mačke. Jasno je, da gre pri izbrani knjigi za kombinacijo profesionalnih, amaterskih in tudi zgolj periodičnih fotografov, ki jih s kuratorjema in založbo na čelu združuje neomajna naklonjenost do mijavkajočih zveri. Rezultat dotičnega modusa operandi, ki je sodelujočim avtorjem in nekaterim mačkam prinesel korist, prepoznavnost in občutek skupnosti (razširjena zbirka se je leta 2018 predstavila na razstavi v Brooklynu v okviru festivala Photoville), je v glavnem všečen, a zgolj povprečen nišni izdelek.

Objavljeno v okviru projekta Fotografija, družbena zavzetost in participacija, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2023.

[1] Tandem oziroma umetniški dvojec Harry Shunk and János Kender se je imenoval Shunk-Kender. Skupaj sta med letoma 1958 in 1973 delovala pretežno v Parizu in New Yorku.