Klaus Pichler od leta 2005 deluje kot neodvisni fotograf, ki v svojem avtorskem delu razvija dolgoročne projekte, v katerih se osredotoča na skrite vidike vsakdanjega življenja. Tako v ospredje postavlja marginalizirane subkulture, kot na primer v etnografski študiji tetovaž (nekdanjih) kaznjencev Prerisano iz življenja: Zaporniške tetovaže in njihova podlaga (Fürs Leben gezeichnet. Gefängnistätowierungen und ihre Träger, 2003–2010) ali oseb, ki s preoblačenjem v kostume dajejo prostor svojemu alter egu Samo midva (Just The Two Of Us, 2011–2013), ali naslavlja absurde sodobne potrošniške družbe, na primer o tem, koliko hrane zavržemo Tretjina (One Third, 2011–2012), ali o obsesiji, da bi se znebili prahu Prah (Dust, 2009–2011). Pichlerjeva dela prežema grenko-sladki humor, ki izvira iz avtorjevega smisla za samoironijo in tragikomično ter njegove sposobnosti vživljanja v obravnavano tematiko, ne glede na to, ali gre za fotografiranje gnijoče hrane ali obiskovanje dunajskih beznic.
To je namreč tema serije Zlati časi (Golden Days,2012–2016), najnovejšega zaključenega projekta, ki ga je Pichler izvedel skupaj s piscem Clemensom Marschallom. Duet je štiri leta sistematično iskal, dokumentiral in raziskoval dunajske gostilne, beznice ali – kot jim pravijo njihovi gostje sami – brloge, kamor večina strank prihaja z enim samim namenom – da se opije in pogosto tudi zapije do smrti. Z dovoljenjem njihovih lastnikov in gostov, ki so jima omogočili infiltracijo in avtentičen pogled od znotraj, sta dokumentirala njihov vsakdan. Pichler je fotografiral goste, njihovo dnevno rutino ter vso dramo, ki jo s seboj prinaša vsakodnevno opijanjanje, Marschall pa je z lastniki lokalov naredil intervjuje, da bi zajel še njihov pogled. Vizualni in tekstovni material sta predstavila v knjigi Zlati časi še preden se zaključijo (Golden Days Before They End), ki je letos izšla pri švicarski založbi Edition Patrick Frey.
Nekatere beznice obstajajo od leta 1960 in približno tako dolgo vanje zahajajo tudi iste stalne stranke. Ti prostori jim pomenijo poslednje zatočišče, kamor prihajajo iz različnih razlogov, vsem pa je skupno to, da prekomerno pijejo. Pitje jih druži v tesno povezano skupnost, ki ima svoje dnevne rituale in v kateri veljajo njihova pravila, morebitne kršitve pa neizbežno vodijo v nasilje. Pivski obračuni se občasno končajo tudi s smrtnim izidom, še pogosteje pa stranke podlegajo posledicam alkoholizma.
Zaradi posledic urbanizacije, odpiranja številnih novih lokalov in barov, namenjenih bolj »kultiviranim« strankam, predvsem tistim z večjo kupno močjo, restrikcij, povezanih z dovoljenji za točenje alkohola, in v letu 2018 predvidene prepovedi kajenja v vseh lokalih tovrstni brlogi drug za drugim zapirajo svoja vrata, propadajo in izginjajo. Z njimi pa izginjajo tudi zatočišča, ki so tem družbenim obstrancem omogočala vsaj minimalno socializacijo. Pichlerjeve fotografije pred popolno (kolektivno) pozabo tako »rešujejo« izginjajoče prostore in ljudi, ki jih (morda) razen njihovih pivskih sodrugov v precizni in zgledno urejeni avstrijski prestolnici ne bo pogrešal nihče.