Goran Bertok je eden najbolj prepoznavnih in kontroverznih slovenskih fotografov, ki se v svojih delih že 25 let nepretrgano posveča obravnavi skritih, marginaliziranih in tabuiziranih tem, vezanih na človeško telo, nekonvencionalne spolne prakse in smrt.
Bil je že skrajni čas, da se najde nekdo, ki bi končno izdal tudi njegovo knjigo. Podviga se je lotil Matej Sitar in v soavtorstvu z Goranom Bertokom pri svoji založbi The Angry Bat izdal dvojno publikacijo z naslovom Requiem, ki vključuje dve izmed Bertokovih najbolj razvpitih fotografskih serij – Obiskovalci in Post Mortem. Bertokov prispevek h knjigi je njena vsebina, Sitar pa je poskrbel za obliko.
Seriji sta predstavljeni v dveh samostojnih knjižicah z mehkimi črnimi platnicami formata 16 × 21 cm. Obe knjižici tako praktično kot vsebinsko v celoto povezuje črn ovitek z reliefnim izpisom imena avtorja in naslova knjige. Knjižici sta vezani z ročno japonsko vezavo, zaradi posebnih šivov pa ju ne moremo popolnoma odpreti, zato lahko gledalec vanje zgolj pokuka. Del knjige zaseda intervju z avtorjem, tiskan na posebej vloženi zgibanki. Posebna izdaja 30 izvodov vključuje tudi kovinsko škatlo, ki poleg dvojne knjige vsebuje tudi originalno oštevilčeno fotografijo v tehniki C-print.
Mehke platnice in ročna vezava vzpostavljajo kontrast s prikazano vsebino, sam format in barva knjige pa na prvi pogled spominjata na molitvenik. Celotna oblika knjige je zasnovana z namenom, da gledalec vzpostavi osebni/intimni odnos z njeno močno in za marsikoga problematično vsebino.
Na tej točki pa se pojavi vprašanje, ali oblika knjige dejansko podpira in odraža njeno vsebino. Čeprav je fotografije, predstavljene na razstavah, nehvaležno primerjati s knjigo, ki naj bi delovala kot avtonomen medij, pa je v dotičnem primeru opaziti, da je knjiga Requiem predvsem Sitarjeva interpretacija Bertokovega dela. V obeh objavljenih serijah bi drugače namreč težko našli kaj osebnega in/ali intimnega.
Serija Obiskovalci (2004–2010) prikazuje goreča trupla med postopkom kremacije, serija Post Mortem (2007–2012) pa detajle zamrznjenih trupel neznanih starostnikov, ki mestoma kažejo znamenja razkroja in razpada. Za Bertoka je smrt, kot pove tudi v intervjuju, nasilje nad človekom in popolna zmaga nad življenjem. Bertokovi portreti niso namenjeni spominu na ljubljeno osebo in osebni kontemplaciji, čemur so bili namenjeni denimo priljubljeni in splošno sprejeti posmrtni portreti s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. Bertok človeško smrt predstavi na razosebljen, surov in naturalističen način – z obsesivno dokumentacijo detajlov. Zaradi formata knjige in velikosti fotografij, med katerimi so nekatere manjše od že tako majhnega formata knjige, se ravno ti detajli izgubljajo, motrenje celovite izraznosti fotografij pa onemogoča tudi vezava.
Bertokove fotografije odražajo razumevanje smrti kot brezosebne, brezimne in odtujene, kot zgolj nezadržno propadanje mrtve materije in njeno neizogibno izničenje. Bertok z osredotočanjem na mrtvo telo/truplo preizprašuje družbeno ne/sprejemljive predstave o konceptih, pomenih in reprezentacijah smrti; o tem, kaj in kako je dovoljeno, spodobno in primerno gledati. Prikazuje skriti pogled, v primeru razmišljanja o lastni smrt(nost)i pa tudi nepredstavljiv pogled, ki ga marsikdo ni pripravljen videti, kaj šele ozavestiti. In v razkrivanju tega pogleda je Bertok brutalen, saj gledalca z njim sooči neposredno in brez olepšav.
Tudi pričujoči zapis je lahko povsem legitimno razumljen kot zgolj še ena interpretacija Bertokovega dela – avtorja teh vrstic. V njej nasprotje med nazorno vsebino in nežno obliko knjige Requiem deluje približno tako, kot če bi kroglo pred strelom poskušali oviti v vato, upajoč, da bo imela drugačen učinek.
