Fotografije Stanleyja Kubricka drugače

drugi del

Fotografije Stanleyja Kubricka drugače

drugi del

Johnny na mestu; posnete avanture Johnnyja Granta v New Yorku [Johnny Grant pleza skozi okno]. Stanley Kubrick za revijo Look. Muzej mesta New York. (arhiv: X2011.4.10334.48.) © Museum of the City of New York in Stanley Kubrick Film Archives

Razstava Through a Different Lens: Stanley Kubrick Photographs v tržaškem Magazzinu delle Idee predstavi fotografije mladega Stanleyja Kubricka, ki je bil pet let profesionalni fotograf za revijo Look. Na ogled je 130 fotografij, ki odpirajo prostor za premislek o formalnih razlikah med filmskim in fotografskim podajanjem zgodb ter o načinih, na katere so Kubrickova fotografska leta vplivala in oblikovala njegov poznejši filmski izraz.

Različna pogleda – skozi filmski ali fotografski objektiv – sta primerljiva predvsem zaradi vseh sorodnosti Kubrickovega fotografskega dela z njegovim filmskim. Razcepljeno perspektivo, ki jo implicira naslov razstave, deli temeljna razlika med medijema. Filmska in fotografska reprezentacija resničnosti se razlikujeta v odnosu do gibanja. Fotografija ne more pokazati gibanja, kot tudi ne more izraziti trajanja. Lahko bi jo opredelili kot eno od zgolj 24 sličic, ki so potrebne za sintezo nepretrganega gibanja na filmskem posnetku. Pionir gorniškega filma Arnold Fanck je o tem razmišljal že sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja med pripravo smučarskega priročnika, v katerem je želel s pomočjo fotografij natančno analizirati gibanje športnikov. Smučarje je fotografiral, posnel in primerjal material med seboj. Fotografije so marsikaj doprinesle po estetski plati, vendar jim je po Fanckovem manjkalo natančnosti, filmska kamera pa je vedno ujela najbolj demonstrativen gib.

Nikogar, ki se je kdaj ukvarjal s fotografijo, ni treba opozarjati, da je takšne omejitve mogoče ustvarjalno izkoristiti. Prikaz zaporednega niza dogodkov z eno samo fotografijo pa je nemogoč, medtem ko nas katerihkoli deset sekund kaotično posnetega filmskega materiala prepriča, da je slednje filmu inherentno. Zgodovina filma je polna del, ki poudarjajo lastnost filmske slike, da brez prekinitve zajame daljši niz dogodkov. Hitchcockova Vrv (1948) govori o sociopatskih morilcih iz višjega socialnega razreda, ki poskusita izvesti popoln umor. Film je posnet v desetih neprekinjenih posnetkih, ki skupaj ustvarjajo videz, da gre za en sam kader. Da je Hitchcock sestavil film iz več posnetkov, je posledica tehničnih omejitev tistega časa in ne ontološke narave medija. Vsak posnetek Vrvi je trajal do deset minut, kolikor je bila dolžina filmskega koluta.

Fotografije so neme  in nam torej ponujajo zgodbe, ki jih same ne morejo povedati. Nguyễn Ngọc Loan naglo usmrti Nguyễna Văna Léma (1968) je ena izmed velikih podob vojne fotografije, ki so imele močan vpliv na politično in socialno resničnost svojega časa. Prikazuje pripadnika južnovietnamske vojske, ki v trenutku usmrtitve na sajgonski ulici s pištolo meri v ujetega člana Vietkonga. Fotografija nam ponudi več vprašanj kot odgovorov. Kdo je morilec in kdo žrtev? Kako in zakaj sta se srečala tistega dne? Je moški v uniformi že moril? Kaj pa moški v srajci? Je žrtev civilist ali vojak? Je zagrešil kakšen zločin ali je bil nedolžen? Iz fotografije je neposredno razvidno zelo malo. Podoba je bila registrirana nekje v Aziji. Iz podobe ulice v drugem planu je razvidno, da se je uboj zgodil v mestu sredi dneva. Eden od moških nosi vojaško uniformo, drugi je v civilnih oblačilih. Moški s pištolo je zagrešil uboj, moški v srajci je njegova žrtev. V času ustavljena podoba usmrtitve je polna suspenza. Pretrese nas, zmede in obenem postavi pred dejstvo, da se moramo soočiti z družbeno resničnostjo fotografije. Takšne podobe so lahko močan zagon za družbeni angažma, ampak same po sebi o dogodkih ne pripovedujejo, temveč zahtevajo, da namesto njih pripoveduje nekdo drug. »Fotoreporterstvo potrebuje reporterstvo,« je zapisal David Campany v priročniku Fotografija in film (Campany 2008), »saj tudi najprepričljivejša dejstva sama ne morejo spregovoriti.« Luknje v pripovedi je bilo treba zapolniti kako drugače.

Če raziščemo, kako so bile fotografije skozi čas v tisku opremljene z besedili in postavljene v pomenske nize, vidimo, da je način urejanja napovedal filmski jezik, še preden sta brata Lumière patentirala prvo filmsko kamero. Leta 1886 so v Le Journal illustré na dan stotega rojstnega dne Michela-Eugèna Chevreula objavili daljši fotointervju z znanstvenikom. Niz 12 fotografij Chevreula, ki sedi za mizo in se pogovarja s fotografom Nadarjem, so v uredništvu podnaslovili. S prerazporejanjem fotografij so ustvarili vtis trajanja, ki si je ritem sposodil pri branju pripisanega dialoga in gledanju sestavljenega niza. Deset let pozneje so v časniku La Vie illustrée predstavili komično fotozgodbo dveh moških, ki se med prebiranjem časopisa spreta zaradi afere Dreyfus. Prepir se sprevrže v pretep in posredovati mora policija. Devet insceniranih fotografij dogodke predstavi z odrske perspektive tako kot v Zalitem vrtnarju (1895) v režiji Louisa Lumièrja, kjer med komičnim dogodkom ne pride do menjave zornega kota.

Cirkus [Gospod s tetovažami in telesnimi modifikacijami]. Stanley Kubrick za revijo Look. Muzej mesta New York. (arhiv: X2011.4.11327.39.) © Museum of the City of New York in Stanley Kubrick Film Archives
Cirkus [Gospod s tetovažami in telesnimi modifikacijami]. Stanley Kubrick za revijo Look. Muzej mesta New York.
(arhiv: X2011.4.11327.39.) © Museum of the City of New York in Stanley Kubrick Film Archives

Vzporedno z vzponom kina v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja se je razcvetel tudi množični trg s tiskanimi podobami. Pripoved s fotografijami je v marsičem posnemala film. Založniki, medijske hiše in avtorji, ki so delali zanje, so oblikovali lasten jezik fotografske reprezentacije in tako pospremili vse bolj izčiščen in razvejan filmski izraz. Reviji Life in Look v Združenih državah Amerike sta razvili prepoznavno formulo fotografiranja in urejanja zgodb, ki sta ju lahko tržili mednarodno. Priprava na produkcijo fotozgodb je potekala po podobnem principu kot v hollywoodskem studijskem sistemu. Dramske prizore so členili na vzpostavitveni posnetek, bližnji plan in kontraplan ter detajle. V štiridestih in šestdesetih je postalo priljubljeno prenašanje filmov neposredno na papir. Z združevanjem različnih podob iz filma s filmskim dialogom ter mednapisi se je vzpostavila serijska proizvodnja poceni fotoromanov, ki so bili zelo priljubljeni v Italiji, Franciji in Latinski Ameriki. Tako so utrjevali filmsko kulturo pri občinstvu in jo obenem širili v odročne kraje, kjer si filmov ni bilo mogoče ogledati. Založniki fotoromanov so si tudi izmišljevali lastne zgodbe. Format je bil najbolj priljubljen v Italiji, kjer so bodoče filmske zvezde, kot sta Sophia Loren in Gina Lollobrigida, pogosto začele kariero z nastopi v tovrstnih tiskovinah.

Intenzivno eksperimentiranje z razporejanjem in sopostavljanjem fotografij, ki je bilo značilno za prvo polovico 20. stoletja, lahko primerjamo s procesom filmske montaže. Bill Brandt je bil britanski fotograf, čigar delo se je pogosto navezovalo na film. Za revijo Picture Post je pokril snemanje filma Življenje in smrt polkovnika Blimpa (1943), za revijo Liliput je fotografiral britanske filmske režiserje. V knjigi fotografij Angleži doma (1936) je uporabil način sopostavljanja podob in s tem poudaril razredne razlike v britanski družbi. Ko je Brandt izdal knjigo, je bilo takšno združevanje fotografij stalnica evropskega tiska za satirično obravnavo aktualnega dogajanja.

Kontrastno združevanje podob za ustvarjanje novih pomenov je enostavno orodje, s katerim se je na noge postavil tudi filmski jezik. Če pa smo pozorni na fotografsko delo Eda Van der Elskena, Roberta Franka in Williama Kleina, ki je močno zaznamovalo petdeseta leta, lahko opazimo jasno elaborirane eksperimente v razporejanju fotografij in intenzivno iskanje novih načinov za združevanje podob. Vsak od omenjenih avtorjev je razvil prepoznavno dokumentarno poetiko, ki si je marsikaj sposodila pri filmu. Gotovo ni naključje, da je filmski jezik ravno takrat na krilih avtorskega filma doživljal razcvet, kot tudi ne, da so vsi trije fotografi določen del umetniške kariere namenili filmu.

Televizija je na začetku sedemdesetih let revijama Life in Look zadala smrtni udarec in obe sta v razmiku nekaj mesecev nehali izhajati. Ko bi Kubrick fotograf ostal brez dela, je Kubrick režiser v pričakovanju premiere Peklenske pomaranče (1971) že veljal za filmskega behemota. Za njim so bile Steze slave (1957), Lolita (1962), 2001: Odiseja v Vesolju (1968). Film lahko razumemo kot fotografijo, ki se končno lahko predstavi sama. V tej luči je težnja mladega Kubricka, da se izrazi kot režiser, enaka težnji fotozgodbe, da se uresniči kot film.

Reference

  • Bazin, Andre. 2010. Kaj je film? Ljubljana: Društvo za širjenje filmske kulture Kino!.
  • Campany, David. 2008. Photography and Cinema. London: Reaktion Books.
  • Mather, Philippe. 2013. Stanley Kubrick at Look Magazine: Authorship and Genre in Photojournalism and Film. Bristol: Intellect.
  • Thompson, Kristin; Bordwell, David. 1994. Film History: An Introduction. New York: McGraw-Hill.

Vse fotografije so objavljene z dovoljenjem Muzeja mesta New York in Stanley Kubrick Film Archives.


Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Through a Different Lens: Stanley Kubrick photographs

Magazzino Delle Idee, Trst
1. 10. 2021–30. 1. 2022

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem mesta New York in Stanley Kubrick Film Archives.

Če raziščemo, kako so bile fotografije skozi čas v tisku opremljene z besedili in postavljene v pomenske nize, vidimo, da je način urejanja napovedal filmski jezik, še preden sta brata Lumière patentirala prvo filmsko kamero.

Through a Different Lens: Stanley Kubrick photographs

Magazzino Delle Idee, Trst
1. 10. 2021–30. 1. 2022

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem mesta New York in Stanley Kubrick Film Archives.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.