Enačenje pogledov

Recenzija Kranj Foto Festa

Enačenje pogledov

Recenzija Kranj Foto Festa

M'hammed Kilito, Before It’s Gone, 2022, z dovoljenjem avtorja.

Avgusta in septembra se je odvila druga izdaja fotografskega festivala Kranj Foto Fest, ki za epicenter dogajanja izbira gorenjsko prestolnico, pojmovano kot zibelko slovenske fotografije zaradi prvega fotografa Janeza Puharja. Umestitev ustreza tudi trenutno priljubljeni decentralizaciji kulture, da se ta iz prestolnice seli v butičnejše kraje. Dela mednarodnih fotografov so umestili v ulične niše, mestne trge in okoliško naravo. Med 305 avtorji, prijavljenimi na javni razpis, so jih izbrali nekaj več kot 40, ki so premišljevali tematiko doma kot prostora prehoda. Razvrstili so jih v formate treh samostojnih razstav in ene skupinske, dela preostalih pa so bila v različnih oblikah razpršena po mestnem jedru. Udeležila sem se pestrega programa javnih vodstev, pogovorov, pregleda portfeljev in večernih projekcij, ki ga je festival ponudil tokrat brez proticovidnih omejitev, zaradi česar je bil odziv mednarodnih obiskovalcev večji. Izpostavljenih je nekaj zanimivejših del in razstavnih prijemov ter premislili vlogo in prihodnost koncepta fotografskega festivala.

Konec avgusta so mestne ulice Kranja znova naselile fotografije – Kranj Foto Fest se je v svoji drugi izdaji osredotočil na tematiko doma kot prostora prehoda. Razstavili so dela približno 40 avtorjev – v formatu treh samostojnih razstav in ene skupinske, dela preostalih avtorjev, izbranih na javnem razpisu, pa so bila v različnih oblikah razpršena po jedru mesta. Kranjski festival je eden tistih, ki se s svojimi postavitvami vpišejo v podobo kraja. Fotografskemu navdušencu kot obiskovalcu ponudi lokalno izkušnjo, ko se ta s publikacijo podi po ulicah, da bi ujel naslednjo točko na programu, umeščeno v to ali ono mestno znamenitost. Na podobo, ki začasno nadomešča reklamni plakat na ulici, pa oko vrže mimoidoči, ki navadno ne bi zašel v razstavne prostore, kar je po besedah organizatorke Fernande Prado Verčič tudi ena ključnih premis festivala. V okviru te vizije so bile fotografije umeščene v ulične niše, mestne trge in okoliško naravo. Ob večerih smo posedali na razgretih betonskih tleh prazne mestne tržnice, kjer so se na fasadah mestnih hiš menjavali projicirani povzetki dnevnega programa. 

Izbor pomembnejših predstavnikov lokalne fotografske scene je bil predstavljen na skupinski razstavi v prvem nadstropju Layerjeve hiše, središču festivalskega dogajanja. Vsak od 18 fotografov, ki so se uvrstili v kuratorski izbor, je prispeval lastno fotografijo, ustrezno naslovni tematiki, postavljene pa so bile v docela klasičnem razstavnem okviru. Kuratorji so izbrali fotografe različnih generacij. Videti je bilo dela Stojana Kerblerja, Tereze Kozinc, Tadeja Vaukmana ter precej mlajših, med drugim Lucije Rosc in Nika Erika Neubauerja. V celoti je razstava delovala kot nekoliko razdrobljena refleksija, sestoječa iz večinoma že videnega – tako tematsko kot tehnično ni šla dovolj daleč, da bi ustvarila vznemirljiv skupinski razmislek, implementirala nove ideje in tako vzbudila zanimanje, sploh pri tistih obiskovalcih, ki delo predstavljenih že poznajo. Podoba je tako postala predvsem placeholder za ime na galerijski steni. Slednje je najverjetneje posledica diskrepance v željah organizatorjev – po eni strani ciljati na naključnega, po drugi na izučenega obiskovalca, kar pa žal izključi prenekatere radikalnejše in s tem zanimivejše možnosti predstavitve. Ob razstavi se je odvil še večer pogovorov z avtorji, ki je služil tudi kot ponovno druženje vseh omenjenih. Festivalski pogovori ponavadi ponudijo pomembno razširitev razstavljenega, omenjeni dogodek pa se je kljub odličnima moderatorkama Hani in Barbari Čeferin odvil preveč sproščeno. Tako se je veliko govorcev omejilo v smislu: »Ma, moje delo že poznate, zato ne bom govoril veliko,« zato večini poslušalcev ni omogočil globljega vpogleda v fotografski proces.

Samostojna razstava, ki je med vsemi izstopala, je bila vsekakor Die and Become Something Lina Gerkmana. Zmagovalec lanskega pregleda portfeljev je zavzel galerijo Medprostor. Intimen premislek o družini je vzpostavil z naborom avtorskih podob in povečanih arhivskih posnetkov, med katerimi se je ločnica popolnoma zabrisala. Razstavni prostor, Layerjevi hiši pripadajoče poslopje z oguljenimi stenskimi poslikavami dvomljive estetike, močno zaznamuje okrasje, med drugim velik kristalni lestenec v eni od sob. S spominom nabita podoba se je zelo uspešno umestila v tako specifičen razstavni prostor. Projekcije s starinskih diaprojektorjev so s kratko časovnostjo naselile propadajoče stene. Obenem pa je bil tisk podobe na cementne plošče in kartonaste podlage dobrodošlo nasprotje breztežnosti projekcij, ki so prostor vedno znova zapustile, ne da bi pustile odtis. Podobe so bile predstavljene izmuzljivo kot koncept samega spomina. Zanimive tiskarske podlage sicer nimajo veliko opraviti s sporočilnostjo, doprinesejo pa izredno zanimiv narativ na ravni materialnega raziskovanja, ki je bil na kranjskem festivalu sicer redek. 

Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Lin Gerkman, Die and become something, 2022, z dovoljenjem avtorja.

Eden od dobrodošlih eksperimentalnih načinov postavitve je bila umestitev treh fotografskih serij v kanjon reke Kokre, ki se vrezuje v skalo globoko pod mestom. Kanjon je divji svet pod ustaljenim nivojem urbanega, v katerega vodi strmo betonsko stopnišče. Obrašča ga bujen gozd, v katerega krošnje so obesili perforirana platna in kaširane plošče. Kranj Foto Fest se v tej potezi navdihuje pri podobnih festivalih, kot je tudi Verzasca Foto, festival v Švici, na katerem fotografija naseli kanjone v osrčju dramatične pokrajine na jugu države. Poleg na hiše in ograje mostov pritrdijo fotografije nad pečine kanjonov, strma pobočja bregov, jih potopijo v potoke in globino vodnjakov. Hoja med njimi pritegne pogled – tako da je primoran iskati razstavljeno v šumu okolice, obenem pa zajame še presunljiv pogled na okolico, kar vzpostavi edinstveno sodelovanje podob. Tovrstno razgibavanje gledalčevega pogleda ustvarja nadvse potopitveno izkušnjo, seveda pa je takšno razstavo zahtevneje pripraviti. Postavitve ne smejo izgubiti profesionalne preciznosti, ki so je deležne v izoliranih galerijskih prostorih, odporne morajo biti na zunanje razmere, to pa zahteva dodatne produkcijske stroške. Navsezadnje je tudi za igrivost potrebna veščina. To, kako so se tega lotili na kranjskem festivalu, pa je kljub osvežujočemu pristopu delovalo precej naivno, sploh v primerjavi s preostalimi razstavami. Plošče, naluknjane in pritrjene na drevesa s preprostim vozlom – način je spominjal na tistega, ki so ga v preteklem desetletju pogosto uporabljali na novomeškem Fotopubu, a je bil tam značilen za njihovo eksperimentalno odprtost in umetniško fluidnost. S poceni vrvico in nonšalantnim načinom pritrditve ni mogoče uspešno razstaviti vseh podob. Trditev bom v nadaljevanju skušala razložiti v pogledu na konceptualno realnost kranjskega festivala. 

V okviru letošnje tematike je kuratorska ekipa prek fotografskega medija raziskovala zahtevnejša globalna vprašanja, kot so: 

množični premiki zaradi posledic podnebnih sprememb, naravnih katastrof, oboroženih konfliktov, gentrifikacije, nedostopnih najemnin in nepravičnih družbenih politik, osebne zgodbe, ki so jih oblikovale migracije, ter občutki (ne)pripadnosti določenemu teritoriju in tamkajšnji kulturi, intimne zgodbe, ki jih človek doživi na mestih, ki jih dojema kot začasna, spomini, povezani z domom in pokrajino, iz katere prihaja posameznikova družina …

(Prado Verčič, Kranj Foto Fest 2022.)

Festival se je z izborom prijavljenih del opazno osredotočal na sfero sodobne fotografije, ki se ravna po ustaljenih smernicah. Opisali bi jo lahko kot politično in angažirano, dokumentarno, a v močno estetiziranem slogu. Z mehko, enakomerno svetlobo obsijani motivi iz daljnih krajev se zdijo zajeti z vedno enakim fotoaparatom ali filmom, gradirani v enako barvno shemo, z enake perspektive. Upodabljajo resničnost, na katero v Kranju težko gledamo drugače kot na eksotično. Pestijo jo oddaljene problematike, s katerimi pa se nam kot razgledanim in sočutnim sodobnikom vseeno uspe istovetiti, ker se zavedamo, da postajajo globalne. Zajemanje teh podob pa je dandanes močno podvrženo trendom vizualne predstavitve, zaradi katerih se raznolikosti izenačuje na enotno oblikovalsko potezo z videzom iskrenega umetniškega izraza. 

Vseh serij seveda ne moremo postavljati pod skupni imenovalec, vsekakor pa je bilo videti veliko takšnih, ki so zaradi vključevanja omenjenih smernic delovale zelo podobno. Te se kažejo predvsem v gradnji vizualne pripovedi – naj omenim nekaj pogostejših motivov: podoba centralno postavljene rastline. Portret statičnega, med vsakdanjo aktivnostjo prekinjenega domačina. Izsek intrigantne lokalne infrastrukture. Opazili smo jih v delih glavnega nagrajenca M’hammeda Kilita pa Mathiasa Benguiguija in Agathe Kalfas, Ludwiga Nikulskega, Allana Salasa in prenekaterih drugih. V njihovih okvirjih počivajo krajine in v njih artefakti dogajanja političnega pomena, ki pa je trenutno odsotno – ravno je minilo ali pa šele prihaja. Trenutka dogajanja tovrstna fotografija, ki – pazljivo – ni reportažna, ne uspe predstaviti drugače kot s sestavinami, ki jih gledalec sešteva v njihovo bistvo. Sito pričakovanih kriterijev fotografskih festivalov brusi robove ostrejših fotografskih pristopov in jih postavi nekam na premico enakomernosti do te mere, da postanejo imena avtorjev zamenljiva. Kot taka niso zares pomembna, saj je pogled isti. Gledalčeve oči pa se na pričakovanih formulah ne ustavljajo več dolgo. Gre za pomemben okvir potrditve, ta pa ne brca in ne bode in je v tem smislu nadvse prijazen. Ob ogledu se skorajda zalotim ob prikimavanju: »Da, takšna mora biti fotografija, to je prav.« 

M'hammed Kilito, Before It’s Gone, 2022, z dovoljenjem avtorja.
M’hammed Kilito, Before It’s Gone, 2022, z dovoljenjem avtorja.
M'hammed Kilito, Before It’s Gone, 2022, z dovoljenjem avtorja.
M’hammed Kilito, Before It’s Gone, 2022, z dovoljenjem avtorja.

Ravno zato se zazdi, da sodobna fotografska realnost, kljub postmoderni razpršenosti pristopov in slogov, pristaja v postžanrski enotnosti, ki jo med drugim oblikujejo British Journal of Photography in podobne revije s svojimi objavami. Kuratorje, ki so za izbore odgovorni, družijo podobni interesi na presečišču umetniškega in reportažnega, ker prav to presečišče proizvaja pomembne izjave, ki jim pripada prostor v medijih.

Organizatorji Kranj Foto Festa so letos prejeli 305 prijav – to ni le še enkrat več, kot jih je bilo leto prej, temveč je za festival, ki se odvija šele drugič, visoka številka. Slednja pa vseeno ne govori toliko o narasli prepoznavnosti, kot o dejstvu, da se mednarodna fotografska sfera intenzivno prijavlja na pozive lokalnih kontekstov vseh razsežnosti, tudi tistih najmanjših in najmanj poznanih. Vrsta fotografije, ki niha med dokumentarnim in umetniškim in se nato zakoliči v preširokem terminu sodobna fotografija, potrebuje svoj prostor. Sicer se zadnje čase precej uspešno uvršča tudi na umetniški trg, a zdi se predvsem, da je dom našla v fotografskih festivalih. Kranj Foto Fest s svojim izborom ta jezik večinoma potrjuje. 

Ob zaključku festivala konec septembra so organizatorji na uradnem profilu na Instagramu zapisali zahvalno misel, ki je opredelila fotografski festival kot platformo, katere načeloma ni težko vzpostaviti. Pritrdili so misli, da ta zahteva nekaj znanja, a je po drugi strani zelo preprosta. Potrebno je zgolj ustvariti pogoje, da lahko fotografi svoja dela razstavljajo, se srečujejo z drugimi in tako začnejo dialog. In ko pride do tega dialoga, steče vse drugo: »Projekti so opaženi, knjige postanejo razstave, ustvarjalne blokade se sprostijo, obenem pa se sklenejo prijateljstva za vse življenje.« Ustvarjanje dialoga je bilo na letošnji ediciji uspešno – tako pravijo sami. Verjamemo, da so bile za to zaslužne nekatere delavnice in vodstvo v zelo majhnih skupinah, ki so bolj kot stvar organizacije zasluga majhnosti dogodka. Pa vendar se vprašam, ali je vzpostavljanje dialoga res tako preprosto. Gre namreč za zelo neotipljiv koncept z neopredeljenimi rezultati – spodbuditi ljudi, da med seboj govorijo o umetnosti, je vendar zahtevno. Vsi vemo, da takrat, ko da moderator občinstvu možnost, da zastavi vprašanje, pogosto zeva tišina. Upravičiti besedo dialog pomeni močno kurirano debato. Ne le voden ogled ali predstavitev, temveč razpravo. Enostavno je ustvariti zgolj prostor za potencial, toda da se potencial izpolni onkraj druženja ustaljene scene, je nekaj drugega. V naslednjih izdajah bomo skrbno spremljali razvoj sodobnih smernic in morda, morda – korak naprej v pogumnih razstavnih pristopih. 

Ludwig Nikolski, Another Sunny Day, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Ludwig Nikolski, Another Sunny Day, 2022, z dovoljenjem avtorja.
Reference:
  • Prado Verčič Fernanda, Kranj Foto Fest. »O festivalu«. Dostopno tukaj.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

This image has an empty alt attribute; its file name is MK_slo-420x112.png
Organizatorji Kranj Foto Festa so letos prejeli 305 prijav – to ni le še enkrat več, kot jih je bilo leto prej, temveč je za festival, ki se odvija šele drugič, visoka številka. Slednja pa vseeno ne govori toliko o narasli prepoznavnosti, kot o dejstvu, da se mednarodna fotografska sfera intenzivno prijavlja na pozive lokalnih kontekstov vseh razsežnosti, tudi tistih najmanjših in najmanj poznanih. Vrsta fotografije, ki niha med dokumentarnim in umetniškim in se nato zakoliči v preširokem terminu sodobna fotografija, potrebuje svoj prostor.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik