Fotografije Clare Benson so osebne, pretresljive in melanholične. Njena najbolj prepoznavna in večkrat nagrajena serija Pastirjeva hči (The Shepherd’s Daughter) je nastajala šest let. Leta 2017 je izšla v obliki fotoknjige.
Poetično delo Clare Benson je poklon njeni družini, pa tudi tradiciji in mitologiji krajev, iz katerih prihaja. Gledalec je soočen z zasneženimi pokrajinami severnega Michigana, strmečimi potreti ljudi in podobami mrtvih živali. V besedilu, ki spremlja fotografije, lahko preberemo dva nadvse pomembna osebna podatka: da ji je mama umrla, ko je bila še otrok, in je zato odraščala z očetom, lovcem. Lovki sta bili tudi njena babica in prababica. To drugo lahko preseneti, vendar avtorica razloži, da je lovska vloga v tistih časih pripadla ženskam, ker so bile one tiste, ki so skrbele za hrano, medtem ko so bili moški zaposleni z gozdarjenjem in težaškim grajenjem infrastrukture.
Kot fotografinja tudi sama nadaljuje lovsko tradicijo, saj v procesu ustvarjanja fotografije meri in proži. Med lovom in fotografijo ni le metaforična povezava. Obema je skupna težnja po zbiranju in ohranjanju ter po nadzoru nad bivajočim. Pri lovu odnos moči med lovcem in plenom simbolizira človeško nadvlado nad naravo in smrt slednje. Tudi odnos med fotografom in motivom bazira na nesorazmerju moči toda nasprotno pa kot pri lovu je izbran trenutek resničnosti povzdignjen v (simbolno) nesmrtno.
Umetnica v svojih delih upodablja minljivost življenja ter njegovo cikličnost. Ponavlja se podoba jelenovega rogovja, ki postane točka vračanja in ponovnega začetka. Z repetitivnostjo naslavlja koncept obredja, neizogibno prepleten s starodavnimi tradicijami, staroselskim znanjem ter človeško povezanostjo z naravo. Kot pravi sama, to povezanost težko naslovimo v svetu, ki brez pomislekov uvaja masovno živinorejo, kjer beseda ‘meso’ pojmuje le že očiščene in v plastiko zavite dele živali. Tako se ustvarja navidezna razdalja do smrti, ki ni več deležna spoštovanja, temveč je le še uporabljena kot golo sredstvo v imenu širjenja človeškega rodu.
Serija Dokler ni sonca (Until There is No Sun) poleg podob mističnih pokrajin, tam prebivajočih živali in kapljic krvi, v svoje delo uvede prisotnost psevdoznanosti in njene povezanosti s spreminjajočim odnosom človeka do narave. V merjenju, dokumentiranju in mapiranju Clare Benson najde sodobne naslednike starih ritualov in mitologije ter ob uporabi znanstvenih zapisov iz preteklosti nakaže, da tudi znanost zastari in bolj kot čemurkoli drugemu postane podobna prav mitu.
