Bojan Radovič, fotograf

Bojan Radovič, fotograf

Bojan Radovič, Leg in Circle, Travelogy, 1982.

V zgodovini avtorske fotografije na območju Slovenije so se trendi in tendence v preteklega pol stoletja izmenjevali postopoma in v nenehni diskontinuiteti. Eden izmed umetnikov in fotografov, ki je skozi svoje avtorsko delovanje uspel preizkusiti najrazličnejše tehnične in idejne izraze, je Bojan Radovič (1960), ki se je pri tem napajal tako na domači tradiciji kot na globalnem prepihu, ki ga je bil deležen že v zgodnji fazi. Iskanje vedno novih in nekonvencionalnih načinov izraza je postalo modus operandi v njegovem delovanju, saj je v skoraj štiridesetih letih ne povsem kontinuiranega ustvarjanja je uspel združiti in premešati številne načine, žanre in koncepte ter vzpostaviti svojstven princip dela, ki temelji na heterogenosti, nenehnem iskanju in spreminjanju, kar je pravzaprav odziv na duh današnjega prostora in časa, ko/kjer so stvari vse bolj začasne, spremenljive in nedokončne.

V zgodovini avtorske fotografije v Sloveniji so se trendi in tendence v preteklega pol stoletja izmenjevali postopoma in v nenehni diskontinuiteti. V tem procesu so se soočali in mešali različni žanri in pristopi, ki so privedli do heterogene gmote, danes pogosto imenovane sodobna fotografija, fotografija kot umetnost ali razširjena fotografija. Tako kot v drugih družbenih in kulturnih sferah se danes v umetnosti in fotografiji ti žanri in pristopi pogosto ne ozirajo na klasične sistematizacije. Eden izmed umetnikov in fotografov, ki mu je v svojem avtorskem delovanju uspelo preizkusiti najrazličnejše tehnične in idejne izraze, je Bojan Radovič (1960). Pri tem se je napajal v domači tradiciji in globalnem prepihu, ki ga je bil deležen že v zgodnji fazi svojega ustvarjanja. Od leta 1979, ko je prvič samostojno razstavljal v Galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, je vedno znova našel nove izzive, ki se jim je posvečal z aktualnimi in dostopnimi orodji. 

Bojan Radovič, Hibakujumoku, 2017.
Bojan Radovič, Hibakujumoku, 2017.

V osemdesetih letih preteklega stoletja je uporabljal klasične postopke v tehničnem smislu, medtem ko je na idejni in pomenski ravni iskal inovativne rešitve, ki niso spadale v nobeno od tedaj prevladujočih struj. V svojih bolj ali manj dolgoročnih delih je pod isto streho združeval diametralno nasprotne pristope in žanre, kot so dokumentarna fotografija, konceptualne prakse, apropriacija ali umetniška raziskava, zato je vselej deloval projektno in uporabljal najrazličnejše taktike delovanja v svetu umetnosti. Udejstvoval se je kot producent, založnik, kustos in umetnik. Medtem ko je bil v osemdesetih letih zanj najznačilnejši subjektivni intimizem, ki se je manifestiral v dokumentarnih ali abstraktnih fotografijah, se je po letu 2000, po daljšem ustvarjalnem premoru, prerodil in ponovno vzpostavil s popolnoma predrugačenim izrazom in idejnimi sklopi. Uporabljati je začel digitalno tehnologijo in barvno fotografijo, kar mu je omogočilo več možnosti in posledično je tudi trenutna praksa eklektična. Po letu 2005 je ena izmed njegovih pomembnih dejavnosti postala izdajanje fotoknjig in zinov, za katere pravi, da so idealna oblika predstavitve nekoliko manjših in obrobnih projektov. 

Bojan Radovič, Leg in Circle, Travelogy, 1982.
Bojan Radovič, Leg in Circle, Travelogy, 1982.

Bojan Radovič se je v svetu avtorske fotografije pojavil rosno mlad, saj je pri 19 letih s kolegom in sodelavcem iz novomeškega fotokluba Sašo Fuisom samostojno razstavljal v Galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu. V istem prostoru sta postavila vsak svojo razstavo1, medtem ko je bil (osrednji) del postavitve ustvarjen kot kolektivno delo. To so bile fotografije nastopov takrat popularne lokalne glasbene skupine Rudolfovo. Takrat je sledil klasičnim fotografskim postulatom, a se je kmalu začel ozirati za idejami ameriške nove topografije, neposredno ga je močno navdihnila razstava Dragana Arriglerja Big Yellow Taxi, ki je presegala golo likovnost, saj se je avtor vsebinsko nanašal na sodobni urbani prostor. 

Bojan Radovič, Smoke, 2008.
Bojan Radovič, Smoke, 2008.
Bojan Radovič, Smoke, 2008.
Bojan Radovič, Smoke, 2008.

V tem duhu se je v naslednjih letih razvijal tudi Radovičev izraz, ki je dobil dodaten zalet in drugačno izkušnjo zaradi odhoda na študij v Swansea v Veliki Britaniji (1981–1982). Sam pravi, da je imel odlične profesorje, ki so prihajali iz različnih strok in disciplin, čeprav je bil to program ilustrativne in reklamne fotografije. Študijski proces ni temeljil le na tehnični plati, ampak predvsem na idejah, raziskavi in teoriji. Njegova dela iz tega obdobja so pogosto odražala tendenco po raziskovanju prostora in dojemanju družbenih kontekstov iz povsem osebne perspektive. Tako denimo v seriji Travelogy (1982), ki je nastala na nekajmesečnem popotovanju po Evropi, kljub potopisni naravi ni moč najti nobenih konkretnih označevalcev o zabeleženih prostorih in situacijah. Namesto informativne note, ki jo običajno vsebuje dokumentarna fotografija, se pred gledalcem nizajo podobe avtorjevih intimnih doživetij in občutij, najsi gre za detajle arhitektur in struktur ali za naključne hipne portrete. Čeprav je avtorjeva prisotnost v delih več kot očitna, je na fotografijah neopazen, saj gledalcu ne poda nobenih dejstev o upodobljenih stvareh in ljudeh. Serija tako predstavlja spoj naracije in vizualne govorice v vsej svoji dvoumnosti.

 V njegovem delu se nenehno pojavljata dva (dopolnjujoča se) pola – dokumentarni in likovni. Dokumentarna fotografija ga je vedno privlačila, vendar je v njenih okvirih iskal nekonvencionalne izrazne načine. Pogosto je uporabljal kamero Hasselblad, ki je omogočala večjo svobodo v ustvarjanju (namerno) nenatančnih kompozicij, medtem ko ga je fotoaparat Leica napeljeval na natančnejše in kompozicijsko pravilnejše fotografije. V času njegovega bivanja na Otoku se je, tudi z njegovo pomočjo, v Open Eye Gallery v Liverpoolu zgodila pomembna skupinska razstava Some Aspects of Yugoslav Contemporary Photography (1982–1983), ki jo je zasnoval in pripravil kustos William Messer. Obsežna razstava je zaobjela predvsem vidike fotografije, ki je bila ustvarjena za umetniški oziroma galerijski kontekst. To je bila predvsem t. i. konceptualna fotografija, kot tudi dokumentarna fotografija z bolj izraženim avtorskim pečatom.2

Po vrnitvi v domovino je skupaj z Danijelom Brezovarjem in Gregorjem Čampo ustanovil Fotogalerijo Novo mesto, ki je delovala približno pet let (1984–1989) in je imela reden razstavni in diskurzivni program. To je bila, poleg Srećne galerije v SKC Beograd, edina specializirana galerija za fotografijo v Jugoslaviji in je bila eden temeljev močne novomeške fotografske scene, ki se je kasneje nadaljevala s festivalom Fotopub. Pomembno vlogo je odigrala tudi serija mednarodnih strokovnih simpozijev Spot, ki so – osredotočeni na aktualno dogajanje v Jugoslaviji – v Novo mesto pripeljali številne domače in tuje protagoniste sodobne fotografije.3 Ko je po nekaj letih zmanjkalo zagona in energije, je ekipa dejavnost galerije in njen arhiv želela predati Dolenjskem muzeju, vendar ustanova ni bila zainteresirana, zato so dejavnosti začasno zamrle.

V tem živahnem času pa je Radovič začel ustvarjati serijo Yu & Me (1986–1990), ki je po avtorjevih besedah izhajala iz občutka, da se v državi in družbi nekaj dogaja. Projekt, ki je nosil delovni naslov Images from Yugoslavia, je bil zastavljen odprto in široko, saj je avtor beležil povsem vsakdanje situacije in prostore, da bi s tem ujel duh časa obročnega propadanja federacije, ki je navzven delovala stabilno in mirno. Čeprav je bila tudi ta serija zastavljena izrazito dokumentarno in topografsko, je Radovičev pristop skrajno oseben, brez kakršne koli politične ali nacionalne agende. Namesto tega je preprosto dokumentiral stvari, ki jih je ujel na poti na način hipnih posnetkov, z velikim poudarkom na detajlih. To niso linearno narativne fotografije, saj so družbenopolitični dogodki posneti iz neke distance in z veliko mero lastnega dvoma do političnih diskurzov. A serija je poleg sprememb v družbenem tkivu in politični situaciji zaobjela tudi premike v avtorjevem zasebnem življenju, ki je navsezadnje majhen fragment celostne zgodovine. Delo je po letu 1991 opustil in postavil na stran za nedoločen čas, v celoti pa ga je objavil šele leta 2014, ko je izdal fotoknjigo. A v devetdesetih letih ni opustil zgolj projekta Yu & Me, temveč se je iz osebnih razlogov odločil za daljši ustvarjalni premor, ki se je končal šele dobrih deset kasneje.

Šele okoli leta 2003 je Radovič ponovno začel delati avtorske projekte. V vmesnem času so se zgodile ključne spremembe v fotografiji, tako tehnično (digitalizacija) kot formalno in idejno. Možnosti izraza so se neizmerno razširile. Prva je začela nastajati serija Ikona (2003–), v kateri se posveča fenomenu peterokrake zvezde, ki je v obdobju po razpadu socialističnega ustroja v Vzhodni Evropi naenkrat postala ideološko obremenjen simbol. A zvezda je starodaven in univerzalen motiv, ki ga ni moč reducirati zgolj na kontekst komunizma, zato je začel iskati njene različne pojavnosti v sodobni popularni kulturi. Med drugim je zabeležil peterokrake zvezde na izjemno simboličnih lokacijah, kot je na primer Aleja slavnih v Los Angelesu. Za Hollywoodsko srenjo, ki je v štiridesetih in petdesetih letih izvajala intenzivno in paranoidno čistko med svojim kadrom, ta simbol danes ni več sporen. Čeprav je ciklus zastavljen v strogi maniri topografskega zasledovanja točno določenega motiva, si je pustil dovolj ustvarjalne svobode pri lociranju in interpretaciji simbola, da delo ne zapade v monotonijo repeticije svojih subjektov. 

V nadaljnjih letih se je spekter pristopov in taktik še razširil. Ob tem so na vrsto prišli tudi manjši projekti, kot je na primer Ready Made Still Lives (2008), kjer je beležil cvetlične aranžmaje v oknih v Brooklynu v New Yorku, nekakšne zasebne izložbe, ki so namenjene pogledu od zunaj. Pričujoče delo je nato objavil zgolj v obliki publikacije – fotozina. Istočasno pa je denimo v delu Smoke (2008–2010) dokumentiral trgovino na vogalu dveh ulic v New Yorku, kjer je bil posnet istoimenski film, in tam izvedel serijo intimnih foto-performansov. Več del iz tega obdobja je bilo nato zbranih in objavljenih v publikaciji Timebox (2010), ki je izšla z namenom, da združi in poenoti njegovo vse bolj eklektično delovanje in ustvarjanje v obdobju po ponovni ustvarjalni aktivaciji.

Bojan Radovič, Yu & Me, 1986–1990.
Bojan Radovič, Yu & Me, 1986–1990.

Radovič se je vzporedno loteval tudi bolj raziskovalno zastavljenih iniciativ, ki so se posvečale ontologiji fotografskega medija. V delu Re-Format (2007) se je tako ukvarjal s temeljnim vprašanjem, kaj je fotografija, ki je sovpadalo s prehodom v popolno prevlado digitalne fotografije in začetkom njene množične rabe in distribucije po spletnih kanalih. V tem in ostalih sorodnih delih je Radovič, ki je fotografijo spoznal in osvojil v analogni dobi, izkazal svojo fascinacijo nad temeljnimi spremembami v naravi in dojemanju tega najbolj razširjenega vizualnega medija, ki je iz fizičnega objekta (negativa) postal nesnovna računalniška koda. Ta je sicer močno olajšala uporabo in razpečevanje fotografij, je pa le-ta hkrati veliko bolj krhka in občutljiva. 

Trenutno Radovič dela več vzporednih projektov, ki so navdihnjeni z izkušnjo bivanja na Japonskem. Leta 2012 je bil izbran in povabljen na rezidenčno bivanje v regijo Tojama, kjer je imel nalogo podati osebno videnje sodobnega življenja v tem okolišu. Tako je nastalo delo Mirage (2012), ki vsebuje prepoznavne elemente njegovega subjektivnega dokumentarizma. A Japonska je ostala fascinacija in predmet raziskave, zato se je vrnil in začel delati na projektih, ki se dotikajo zgodovinskih fenomenov te dežele. Eno bolj izpostavljenih je delo Hibakujumoku (2016–2017), ki se v skrajno metaforični in abstrahirani luči podaja v raziskovanje strukture in teksture dreves. Z improvizirano pripravo je avtor skeniral debla dreves v Hirošimi, pač tistih, ki so dovolj stara, da so doživela in preživela uničujoči udar atomske bombe. A flora in favna sta bolj vzdržljivi kot se zdi, saj so nekatere rastline, živali in tudi ljudje – kljub dolgoročnim posledicam – preživeli uničujočo eksplozijo. Radovič je z odtisi debel metaforično skeniral zgodovinski spomin in zapis teh dreves, ob tem pa pod vprašaj postavil katastrofično moč, ki jo poseduje človeška vrsta. Fotografije oziroma skeni so zaradi svoje abstraktnosti brez konteksta neprepoznavni in nerazumljivi, kar zgolj izpostavlja ambivalentno naravo fotografije in vizualnega nasploh. 

Željko Jerman, razstava v Fotogaleriji Novo mesto, 1984–1989.Željko Jerman, razstava v Fotogaleriji Novo mesto, 1984–1989.
Željko Jerman, razstava v Fotogaleriji Novo mesto, 1984–1989.

Iskanje vedno novih in nekonvencionalnih načinov izraza je postalo nekakšen modus operandi v delovanju Bojana Radoviča. V skoraj 40 letih (ne povsem kontinuiranega) ustvarjanja mu je uspelo združiti in premešati številne načine, žanre in koncepte ter vzpostaviti svojstven princip dela, ki temelji na heterogenosti, nenehnem iskanju in spreminjanju, kar je pravzaprav odziv na duh današnjega prostora in časa, ko/kjer so stvari vse bolj začasne, spremenljive in nedokončne. V njegovem celostnem opusu se tako zrcali predvsem eklekticizem, tako v tehnični in formalni izvedbi del kot v načinu vsebinske obravnave. Njegova dela pa druži zlasti velika senzibilnost za družbene in kulturne fenomene svoje neposredne okolice.

Opombe

  1. Razstava Bojana Radoviča je imela naslov Razkošje razprostrtega poldneva.
  2. Na razstavi, ki je bila leta 1982 predstavljena v Open Eye Gallery v Liverpoolu (in leta 1983 še v prostorih Camera Austria, Forum Stadtpark, Gradec, in Srećna nova galerija, SKC, Beograd) so sodelovali: Milan Alekšić, Petar Dabac, Stojan Kerbler, Dragan Papić, Janez Pukšič, Bojan Radovič, Alenka Vidrgar itd.
  3. Na simpozijih Spot so se med drugim predstavili Rafael Navarro, Carl de Keyzer, Christine Frisinghelli, Slavko Timotijević, Petar Dabac, Fedor Vučemilović in Vlasta Delimar.
Namesto informativne note, ki jo običajno vsebuje dokumentarna fotografija, se pred gledalcem nizajo podobe avtorjevih intimnih doživetij in občutij, najsi gre za detajle arhitektur in struktur ali za naključne hipne portrete.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.