Alia Ali

Alia Ali: Cast No Evil.
Zanimivo je, kako kljub popolni anonimnosti predpostavljamo, da so pod draperijo ljudje in še, da so portretiranke ženskega spola.

Alia Ali se predstavlja kot otrok petih jezikov in dveh dežel, ki ne obstajata več: Jugoslavija – po mami in Južni Jemen – po očetu, kjer je preživela otroštvo, družina pa je nato emigrirala v ZDA. Alia je študirala na fakulteti Wellesley, ustanovi, ki naj bi omogočala »izvrstno izobraževanje svobodnih umetnosti za ženske, ki bodo spremenile svet« 1(med alumnati sta na primer Hillary Clinton in Madeleine Albright). Po diplomi je pet let živela v Maroku in sodelovala pri organizaciji umetnostnega festivala Marrakech Biennale, obenem pa je veliko potovala po svetu. Zdaj živi v ZDA, v New Orleansu, ki jo je (podobno kot Maroko) premamil prav zaradi intenzivnega kulturnega prepletanja. 

Njeno zanimanje za fotografijo je zanetil filmski dokumentarizem, vendar je kmalu spoznala, da besede s konkretnostjo pogosto ovirajo dostop do bistva. Boj za človekove pravice je začela prevajati v vizualno, v umetnostni diskurz, ki osvetljuje nevidno, preobrača pomen in trditve zamenjuje z vprašanji. 

V svojih zgodnjih delih je bila, tudi zaradi številnih potovanj, precej konkretna, potopisna in časnikarska. Postopoma pa je njeno delo postalo vse bolj metaforično in konceptualno, s čimer se izčiščuje tudi njena likovna govorica. Orientacija ostaja humanistična: večrasnost, spol, identiteta, človek in njegova vpetost v družbo, v svet. V delu Cast No Evil, 2015, izhaja iz idej družbenih vlog, maskiranja, brezimnosti in univerzalnosti. Konstruira preproste, lahko rečemo – portrete, čeprav upodobljence doživljamo bolj kot nekakšne lutke, celo pravljične protagoniste. Podobe delujejo živahno in pozitivno, predvsem zaradi pisanih vzorcev in kombinacij uporabljenega blaga. Vendar pa je branje lahko tudi obrnjeno, na primer da pod večplastnim zapredkom vidimo dušeči se individuumi. 

Zanimivo je, kako kljub popolni anonimnosti predpostavljamo, da so pod draperijo ljudje in še, da so portretiranke ženskega spola. Zanimivo je tudi, kako hitro avtoričin izvor in družbena norma zakrivanja telesa branje podob usmerita v islamsko tradicijo spolne neenakosti. Avtorica pravi, da je to lahko osnovna, površinska interpretacija ter da njo bolj zanima sámo blago2, tančica kot ščit oziroma družbena maska – torej ne zgolj ideja skritega, temveč tudi objekta, ki skriva. Tako raziskuje širša družbena vprašanja izključenosti in vključenosti ter preizprašuje mejna področja med njima. Pravi, da jo zanima, kdaj in kako je izključenost negativna, kdaj pa pravzaprav pomeni varnost? Po drugi strani, kdo vključuje, in ali to res pomeni sprejetost? Oziroma, kdo dominira in kdo je dominiran?

Opombe

  1. S spletne strani fakultete http://www.wellesley.edu/about/missionandvalues
  2. Tu se poigrava z besedo fabric, ki pomeni blago in dobrino ter fabricated, ki nakazuje umetno konstrukcijo.
Zanimivo je, kako kljub popolni anonimnosti predpostavljamo, da so pod draperijo ljudje in še, da so portretiranke ženskega spola.

Sorodne objave

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte