Skupinska razstava Instinkt predstavlja dela mednarodne zasedbe ustvarjalk in ustvarjalcev (Vanja Bučan, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai), ki raziskujejo, kako je odnos med živaljo in človekom ideološko poudarjen ali prikrit s podobami ter kako pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi fotografsko reprezentacijo.
S kulturno marginalizacijo živali, kot poimenuje odnos sodobnega človeka do živali John Berger, ki se je dogajala skozi vse 20. stoletje, so živali postale predvsem potrošno blago. Sobivanje in magično verovanje, ki sta nekoč v temelju oblikovala človekov odnos do živali, sta se umaknili kapitalističnemu proizvodnemu procesu. Danes človek živali potrebuje predvsem za hrano, jih uporablja za zabavo in razvaja kot hišne ljubljenčke. Naš vsakdan je preplavljen z živalskimi podobami, ki sooblikujejo naš pogled na živali, od nepreštevnih fotografij domačih in eksotičnih živali na družbenih omrežjih do modnih dodatkov z živalskimi vzorci. Obdajamo se z antropomorfnimi živalskimi igračami, živalim pripisujemo človeške značilnosti (in obratno), sprejemamo jih kot enakopravne člane družine, z njimi se identificiramo. Živali vodijo naše potrošniške navade in izbire življenjskega sloga ali predstavljajo nacionalne in državne simbole ter ideologije.
Ne glede na to, ali podobe živali uporabljamo kot blago za izmenjavo, marketinško orodje, kot orodje znanstvenih raziskav ali znamenja domačnosti, kot neme trofeje iz eksotičnih krajev ali živalskih vrtov, le-te govorijo o določenem postopku udomačevanja tako znaka kot referenta. V obdobju antropocena je človek obveljal za najbolj invazivno vrsto, ki je s procesom domestifikacije in kulturacije živali izoblikovala naravo po svoji meri in popolnoma predrugačila pomen instinktivnega in naravnega. Z nadvlado pa je prišlo tudi razočaranje in danes se vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma (človek kot ena izmed živečih vrst). Novi načini reprezentacije živali so posledica predrugačenega odnosa do živali, ki se na določen način vračajo k svojim totemističnim koreninam. Ob vse večjem zavedanju o alarmantnosti okoljskih in podnebnih sprememb, ki jih je človek povzročil s posegi v naravna okolja in habitate, se vse glasneje pojavlja tudi zahteva po novi vrsti odgovornosti, empatiji in solidarnosti, tako medkulturni kot medvrstni.
Avtorice in avtorji tematizirajo različne aspekte reprezentacije živali in iz različnih perspektiv naslavljajo kompleksen odnos človeka do živali, njunega sobivanja in pomene, ki iz tega izhajajo: od konceptualne obravnave hišnih ljubljenčkov in z njimi povezanih mitologij (Alexandra Soldatova), antropomorfnih reprezentacij živali v popularni kulturi in pojava medvrstnih subkultur (Anja Carr), komercializacije in estetizacije živali, živalskosti in naravnega (Vanja Bučan), tehnoloških modifikacij živalskih ekstraktov v farmacevtski industriji in strategij njihovega oglaševanja (Daniel Szalai) do taksidermije kot običajne prakse ohranjanja živalskih trupel in njihove klasifikacije z namenom raziskovanja in razstavljanja (Klaus Pichler).
Vanja Bučan, Bestiarij, 2019
Vanja Bučan v svojem na pogled razkošnem in pomensko kompleksnem slogu skozi uporabo vizualnih metafor in alegorij naslavlja človekov odnos do narave s stališča dobe antropocena. V odnosu, ki je hkrati soodvisen in izkoriščevalski, so tudi živali postale ujetnice človekovih predstav in hotenj, predvsem pa produkt socialnih situacij, v katere so potisnjene. Ambivalenten odnos do živali, zaznamovan s fascinacijo nad njihovo divjo naravo in željo po njihovi ukrotitvi in dominaciji nad njimi, se v seriji Bestiarij zrcali v asociativnih alegoričnih podobah teles, prepletenih z živalskimi motivi in vzorci. Umeščena v ptičje kletke v živalskem vrtu spominjajo na živali, a imajo vidno socialno funkcijo in telo človeka.
Serija Bestiarij se sklicuje na posebej v srednjem veku priljubljene knjižne zbirke o živalih in zvereh, ki so poleg podrobnih opisov, ilustracij in risb vsebovale tudi moralni nauk. Ta je v krščanstvu odražal verovanje, da ima vsako živo bitje svoj lasten pomen, živali pa so predstavljale prispodobe človeških slabih ali dobrih lastnosti. Posebno skupino so predstavljala imaginarna, mitološka bitja in pošasti, ki so se zdeli posebej primerni za slikovito uprizarjanje človekovih grehov. Ujetost v ne-mogoča telesa Bestiarija tako lahko razumemo kot metaforo živalskosti človeka, ob tem pa tudi njegove ujetosti v lastni sistem (kulturo), ki poskuša prikriti kakršnekoli reference na človekov živalski izvor.
Anja Carr, Trenutki, 2013-2017
Serija fotografij Trenutki Anje Carr je dokumentacija njenih performansov, s katerimi vstopimo v barvit svet, kjer glavni protagonisti, ljubki živalski liki iz otroških risank, knjig in serij popularne kulture, zaživijo svoje odrasle fantazije. Skrbno konstruirana živopisna okolja predstavljajo mizansceno za performanse, v katerih se avtorica, oblečena v ročno izdelane kostume, narejene iz skic ali že obstoječih predlog ter readymadov, in z uporabo rekvizitov, telesnih tekočin, izločkov in koži podobnih materialov, poskuša vživeti v različne živalske like in uprizarja različne vloge. V njih otroške risane junake poveže s polimorfnimi seksualnimi fetiši in s subkulturo preoblačenja odraslih, kot so bronies (odrasli oboževalci serije Moj mali poni) in furries (pripadniki se identificirajo z antropomorfiziranimi živalskimi liki).
Carr se poigrava z ambivalenco in nelagodjem, ki ga sprožajo vizualne konotacije zmesi infantilnosti in seksualnosti. V povsem počlovečeni različici živalskega vrta preizprašuje, kje se stikata in razločujeta živalski in človeški nagon, kje so meje dovoljenega in spodobnega v seksualnih praksah, dotakne pa se tudi tabuja medvrstnih seksualnih impulzov. Trenutki predstavljajo raziskovanje načinov konstrukcije identitet in spola v 21. stoletju, ki jih avtorica povezuje z gledališčem sebstva (theatre of the self), prevladujočim trendom samo-reprezentacije in samo-režije v vizualnem imaginariju popularne kulture interneta in kiča.
Klaus Pichler, Okostnjaki v omari, 2013
Serija Okostnjaki v omari Klausa Pichlerja predstavlja tihožitja z nagačenimi živalmi, ki tvorijo nenavadne, mestoma absurdne in mestoma humorne jukstapozicije z okoljem, v katerega so postavljene. Prizori s pridihom nadrealnega so rezultat dokumentiranja prostorov za kulisami – kleti in skladiščnih prostorov Prirodoslovnega muzeja na Dunaju, ki običajno niso dostopni javnosti. Kljub 45.000 kvadratnih metrov površine muzeju primanjkuje prostora za shranjevanje številnih muzejskih eksponatov, ki se z muzejskih razstav selijo v vse razpoložljive kotičke kabinetov, hodnikov in toaletnih prostorov.
V nasprotju z živalskimi vrtovi, kjer naj bi obiskovalci imeli priložnost videti in opazovati žive živali v njihovem ‘naravnem’ okolju, muzeji na ogled postavljajo simulacije ‘instinktivnega’ vedenja njihovih mrtvih in ohranjenih primerkov. Pri tem uporabljajo taksidermijo kot običajno metodo ohranjanja živalskih trupel za namene raziskav ali prikaza javnosti. Obiskovalci se podučijo o značilnostih različnih živalskih vrst in relacij med njimi, ki so predstavljene kot nenehen boj za preživetje. Pri obeh načinih predstavitve, tako v živalskem vrtu kot v muzeju, je pojem naravnega in instinktivnega povsem estetiziran in kulturno pogojen. Hramba, klasifikacija, proučevanje in razkazovanje artefaktov, živih ali mrtvih, se običajno utemeljujejo z argumentom, da jih bomo le tako razumeli, z razumevanjem drugih živalskih vrst pa naj bi bolje razumeli svojo. Četudi je ta argument racionalno in znanstveno podprt, je pravzaprav reminiscenca magičnega verovanja, po katerem naj bi živali poznale skrivnost – odgovore o človeku in njegovem izvoru.
Alexandra Soldatova, Veliki pes, 2017-
V projektu v nastajanju Veliki pes Alexandra Soldatova skozi konceptualno razčlembo vzgoje psa naslavlja različne nivoje kultivacije in domestifikacije psa in človekove želje po dominaciji in obvladovanju narave, ki je izrinila totemistično verovanje. Fotografije vzrejo pasjega mladiča posredno predstavljajo skozi studijske posnetke objektov in pripomočkov, ki se pri tem uporabljajo. Izvzeta iz konteksta uporabe njihov namen in pomen postaneta nejasna, abstraktna in ambivalentna. Podobe dopolnjujejo ilustracije starodavnih mitov in predstav o božanskih lastnostih psa in izvlečki besedil iz priročnikov za vzgojo psa, navedki, pregovori in reki, ki tematizirajo odnos človek-žival.
Proces vzgoje pasjega mladiča avtorica razume kot tehniko dominacije, ki jo doživlja kot obliko medvrstnega nasilja. V njej človek določa pravila, kako naučiti psa, da se odziva v skladu z lastnikovimi pričakovanji – potrpežljivo čaka na hrano, namesti smrček pod roko, da ga lahko ljubkuje, laja ob pravem času. Psu se zato pripisuje, da človeka razume. Dobro vzgojen pes je lastniku v ponos in mu daje iluzorni občutek, da je narava obvladljiva in da vsebuje odgovor na vse naše potrebe. Kljub temu pes (ukročeni volk) ostaja del drugega samozadostnega sistema, ki je človeku nedostopen. Med njim je nepremostljiva vrzel – manko skupnega jezika, ki si ga človek deli samo z drugimi ljudmi. Nadvlada in občutek obvladovanja narave sta tako zgolj iluzija, poskus ukrotitve in prikritja našega živalskega izvora.
Dániel Szalai, Novogen, 2017-2018
Projekt Novogen Dániela Szalaia se osredotoča na istoimensko pasmo piščancev, ki so jih razvili in vzredili za uporabo njihovih jajc v proizvodnji farmacevtskih izdelkov, kot so zdravila in cepiva. Fotografsko instalacijo variabilnih dimenzij sestavljajo portreti piščancev, fotografije, ki dokumentirajo okolje proizvodnih objektov in proces proizvodnje cepiva, ter izvlečki besedil, povzetih iz promocijskega gradiva podjetja, ki jih vzreja.
V raziskavi industrializirane vzreje piščanca avtor apropriira strategije korporativnega oglaševanja in marketinga kot tudi estetiko poslovnega portreta. Z izrazito antropomorfno obravnavo piščanca naslavlja vprašanja in dileme človekovega odnosa do narave, naravnega in uporabe tehnologij ter znanosti pri modifikaciji naravnega. Portreti individualnih piščancev močno spominjajo na portrete zaposlenih v korporaciji. Predstavi jih kot soudeležence v procesu, ki skozi zanesljive, strokovne in preverljive rezultate jamčijo za neoporečnost končnega produkta. Avtor piščanca uporabi kot metaforo za posameznika, obravnavo in konceptualizacijo piščanca Novogen pa vzporeja z načini, kako razmišljamo o ljudeh na trgu dela.
Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čimer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na Kraljevski akademiji likovnih umetnosti v nizozemskem Den Haagu in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki redno sodeluje na mednarodnih fotografskih festivalih in v institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
vanjabucan.com
Anja Carr (1985) je magistrirala iz likovne umetnosti na Narodni akademiji za umetnost v Oslu. Ukvarja se s fotografijo, kiparstvom, kostumografijo, performansom, instalacijo in videom. V svojem delu transformira živali in igralne figurice v teatraličen, odrasel svet, pri čemer pogosto raziskuje pojem abjektnega Julie Kristeve. L. 2011 je v Oslu ustanovila galerijo PINK CUBE.
anjacarr.com
Klaus Pichler (1977) od leta 2005 deluje kot neodvisni fotograf, ki se v svojih raznolikih avtorskih projektih osredotoča na skrite aspekte vsakdanjega življenja. V ospredje postavlja marginalizirane subkulture ali naslavlja absurde sodobne potrošniško naravnane družbe. Pichlerjeva dela prežema pronicljivi humor, ki izvira iz njegovega smisla za samoironijo in tragikomično.
klauspichler.net
Alexandra Soldatova (1983) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Minsku v Belorusiji. Dela na dolgoročnih projektih iz dokumentarne in konceptualne fotografije ter eksperimentira z video umetnostjo in multimedijskimi projekti. Njeno glavno področje zanimanja sta dnevna rutina in ideja ustvarjanja povezav: med nami in našimi odločitvami, med zgodovino in načini, kako gradimo sedanjost, med telesom in njegovim odzivom na dogodek.
alexandrasoldatova.com
Dániel Szalai (1991) je umetnik, ki živi in dela v Budimpešti. Trenutno dela magisterij iz fotografije na Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagyja. Kot diplomant iz teorije umetnosti in oblikovanja z večletnimi izkušnjami v filmski produkciji dela na velikopoteznih, na fotografiji osnovanih projektih, ki se ukvarjajo z globalnimi problemi. V svojih najnovejših delih se osredotoča na zoopolitiko in razmerja med ljudmi in živalmi.
danielszalai.com
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Cankarjev dom – prvo preddverje, 20. 6.–25. 8. 2019
Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
Spremljevalni program
Razstavo spremlja diskurzivno-izobraževalni program in izid nove številke revije Fotografija, ki tematiko instinkta in (fotografske) reprezentacije živali razširja ter interdisciplinarno povezuje z drugimi področji.
Otvoritveni dogodki: četrtek, 20. junij 2019
17.00 // Pogovor z Majo Smrekar, intermedijsko umetnico, prof. dr. Alenko Dovč, doktorico veterinarske medicine in diplomatko Evropskega kolidža za dobrobit, in dr. Blažem Mazijem, filozofom (namesto slednjega se nam bo pridružil Lenart Kučić, novinar); moderira Jasna Jernejšek, kuratorka razstave.
18.00 // Predstavitev nove številke revije Fotografija z Janom Babnikom in Ilijo T. Tomanićem urednikoma revije.
18.30 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, kuratorko razstave, in Danielom Szalaijem, fotografom.
19.00 // Odprtje razstave
Delavnice in vodstva:
27. junij 2019 ob 10.00 // Delavnica interpretacije fotografije za seniorje (trajanje 90 min, Prvo preddverje Cankarjevega doma).
4. julij 2019 ob 15.00 // Vodstvo po razstavi
11. julij ob 17.00 2019 // Vodstvo po razstavi
18. julij 2019 ob 10.00 // Delavnica interpretacije fotografije za otroke (trajanje 90 min, začetek ob 10.00 v Prirodoslovnem muzeju z ogledom dioram, nadaljevanje ob 11.00 v Prvem preddverju Cankarjevega doma). V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije.
Obrazstavni program se izvaja v okviru javnega razpisa Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem – Študentski inovativni projekti za družbeno korist, ki je namenjen vključevanju študentov različnih študijskih smeri v organizacijo in izvedbo večjega družbenoangažiranega kulturnega dogodka ter njihovemu povezovanju tako z večjimi kulturnimi institucijami (Cankarjev dom) kot z manjšimi nevladnimi organizacijami (zavod Membrana). Projekt financirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije ter Evropski socialni sklad Evropske unije.
impressum
20. 6.–25. 8. 2019
Cankarjev dom – prvo preddverje
umetniki in umetnice: Vanja Bučan, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai
kuratorka: Jasna Jernejšek
strokovna sodelavka: Emina Djukić
spremno besedilo: Jasna Jernejšek
postavitev razstave: Emina Djukić, Jasna Jernejšek
pomoč pri izvedbi razstave in spremljevalnega programa: Ajda Auer, David Bordon, Regina Jakšič, Lucija Rosc, Karin Rošker, Lana Špiler, Leopold Štefanič, Neža Ternik, Lea Topolovec
produkcija: Membrana • koprodukcija: Cankarjev dom
projekt so omogočili: Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana • Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije • Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije • Evropski socialni sklad • Balassijev inštitut
spremljevalni program projekta sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
- Naslovna fotografija: Anja Carr, Trenutki, 2013-2017.